crash test

na sardiniji povsod grizljajo pane carasau … ker so to take tanko tanke hrustljave ploščice, mu kdo reče tudi carta da musica, notni papir …  ko gledaš  sardinske tete, kako ga pečejo (prvi del, drugi del) , se ti zdi, da to ni nič kaj tacga … no, pa ni čisto tako: naredit pane carasau je kar kaj tacga, in reči še nisem do konca naštudiral (do tega, da bi ga kot sardinske matere pekel iz dvajsetih kil moke naenkrat, pa verjetno nikoli ne bom prišel – razen morda za kakšno brutalno stavo) … no, je pa v procesu poskušanja vseeno prišlo do zanimivega stranskega produkta, ki mu poleg želje po domačem carasaotu botrujeta še recepta za pita kruh in za krušno skodelo … zdi se mi namreč, da se carasaotu najbolj približaš, če slediš receptu za pita bread, do momenta, ko se kruh, kot sem deskriptivno zapisal v recept, napihne kot pijan dolenjec na veselici … takrat ga moraž vzeti iz pečice, prerezati napol, zaviti v prt, obtežiti in potem hladnega še enkrat popeči v vroči pečici … no, ampakto semi samo zdi tako, bomo o tem raje takrat, ko bom to v resnici naredil … vmes se je namreč zdilo tole: če tisto napihnjeno kuglo kar pustiš, da se v pečici speče do konca in jo potem ohladiš na rešetki, obdrži svojo kuglasto obliko … ki jo lahko, z malo podmazovanja spremeniš v posodo … ne sicer za juho, ampak – kar je še bolj spektakularno, za solato … ker slika pove več kot tisoč besed, bom zdaj namesto dvatisočih rečenic raje pripopal dve fotki … prva se imenuje before:

napihnjenc

druga pa, jasno, after:

razbit napihnjenc

ha, dobra finta, anedaja? … temu bi lahko rekli madžioničarski kruh davida copperfielda, ampak ko z žlico kresneš po hrusljavcu in te izpod razlomljenih koščkov pogleda fletna solatka, si ne moreš reči drugega, kot da je cresh test uspel … morebiti bi diske pred peko veljalo še malo bolj na tanko zvaljati, ampak to so detajlčki … če hočeš kdaj presenetiti zbrano druščino, postopaj takole: Nadaljujte z branjem

poletno chillanje

oni dan, ko je mladež šla – vsak po svoje – za par dni na počitnice, je počitniški duh zavel tudi po domačiji … konkretneje to pomeni, da sva lahko doma & naglas poslušala kompleten cd z izpovedmi porno dive (in si zraven tudi naglas pripevala refrene), poleg tega pa sva v lahkotnem tempu planirala in izvedla večerjo za najina draga delavca na začasnem delu v tujini na začasnem oddihu v domovini … po otvoritvenih objemih, hihotih in breskvovovem frapeju z ginom smo na vrtu, še podnevi in pred invazijo komarjev, posegli po razmontiranem paradajzu:

razmontiranc

na levi strani je nekaj, kar izgleda kot tatarc, pa ni, ampak je surova paradajzova pasata z baziliko, listič ob njej je ocvrt paradižnikov olupek, kupček beline na desni pa ni toča, ampak sorbet iz paradižnikove vode in limone … vse skupaj je položeno na košček tankega hrustljavega kruha, kakor ga pečejo sardinske matere in mu pravijo pane carasau … ker se še vedno nismo čisto skulirali od vročega dneva je v usta prav fino sedla hladna juha iz rdeče pese:

brrrr!deča pesa
no, zdaj smo pa že bili fino razvneti za kakšen konkretnejši zalogaj, pa tudi požirek … slednji je pritekel iz magnuma, kot ga je za svojo birtijo iz večih različnih letnikov različnih sort belega na kmetiji la castellada dal zmešati skaručenski slavc … z veliko žlico smo zajemali chefičin gobji stew in ob njem grizljali popečenokrušne in ocvrtomelancanske metuljčke:

huebes

hrsk, mljask, njami! … nadaljevanje je bilo piping hot, ljubkovavno sem ga poimenoval posh spiece … gre za kremasto in bolj bogato, alzo posh, verzijo ribje pite izpred kakšnega pol leta … razlika je v bazi: v hladnem mleku sem skupaj s čebulo, stebelno zeleno in korenjem zavrel kose repa morske žabe in škampe … zavretek sem koj odklopil in pustil, da je mleko še tričetrt ure vpijalo arome, nakar sem ga odcedil in zavrgel zelenjavo … olupljene repe škampov in kose ribe sem skupaj z narezanimi listi blitve dal v posodice in jih prelil z nežnim bešamelom, pripravljenim s polovico odišavljenga mleka … nekaj mleka pa je končalo v pireju/pokrovu, ki je bil oplemeniten še z rumenjakom in žličko tartufate … ko so pite po pol ure pišle iz pečice, se je na vrh vsake zvalila še na hitro popečena kapesanta:

posh spiece

ampak najboljše šele pride: zaključni chill out je izvedla chefica in nas pometala iz stolov z izjemnim kremastim, nežnim, rahlim zamrznjenim soufflejem iz gozdnih jagod in malin:

freezoufle

še danes ji potihem zamerim, da je pripravila samo štiri takale bjutije/gudije … ampak, ker nam je ekskluzivno zaupala recept, zamera ni prehuda … torej: najprej recept za tale freezoufle, potem pa, da si očistimo vest, sledi še oni za kremno juho iz rdeče pese: Nadaljujte z branjem