na sardiniji povsod grizljajo pane carasau … ker so to take tanko tanke hrustljave ploščice, mu kdo reče tudi carta da musica, notni papir … ko gledaš sardinske tete, kako ga pečejo (prvi del, drugi del) , se ti zdi, da to ni nič kaj tacga … no, pa ni čisto tako: naredit pane carasau je kar kaj tacga, in reči še nisem do konca naštudiral (do tega, da bi ga kot sardinske matere pekel iz dvajsetih kil moke naenkrat, pa verjetno nikoli ne bom prišel – razen morda za kakšno brutalno stavo) … no, je pa v procesu poskušanja vseeno prišlo do zanimivega stranskega produkta, ki mu poleg želje po domačem carasaotu botrujeta še recepta za pita kruh in za krušno skodelo … zdi se mi namreč, da se carasaotu najbolj približaš, če slediš receptu za pita bread, do momenta, ko se kruh, kot sem deskriptivno zapisal v recept, napihne kot pijan dolenjec na veselici … takrat ga moraž vzeti iz pečice, prerezati napol, zaviti v prt, obtežiti in potem hladnega še enkrat popeči v vroči pečici … no, ampakto semi samo zdi tako, bomo o tem raje takrat, ko bom to v resnici naredil … vmes se je namreč zdilo tole: če tisto napihnjeno kuglo kar pustiš, da se v pečici speče do konca in jo potem ohladiš na rešetki, obdrži svojo kuglasto obliko … ki jo lahko, z malo podmazovanja spremeniš v posodo … ne sicer za juho, ampak – kar je še bolj spektakularno, za solato … ker slika pove več kot tisoč besed, bom zdaj namesto dvatisočih rečenic raje pripopal dve fotki … prva se imenuje before:
druga pa, jasno, after:
ha, dobra finta, anedaja? … temu bi lahko rekli madžioničarski kruh davida copperfielda, ampak ko z žlico kresneš po hrusljavcu in te izpod razlomljenih koščkov pogleda fletna solatka, si ne moreš reči drugega, kot da je cresh test uspel … morebiti bi diske pred peko veljalo še malo bolj na tanko zvaljati, ampak to so detajlčki … če hočeš kdaj presenetiti zbrano druščino, postopaj takole: Nadaljujte z branjem







