z leti se, to boš že razumela, draga zvesta bralka, u lajfu nabere cel kup prtljage, ki jo na takšen ali drugačen način vlačimo s sabo med prebijanjem skozi nove dogodivščine … kruh pa vin se je v vsem tem cajtu, odkar je relativno mladi napotnik pred skoraj trinajstimi leti začel tolči po tipkovnici in z zainteresirano javnostjo delito svoje gastronomske podvige, odebelil za marsikateri uporaben recept (no, pa tudi za kakšno ne čisto optimizirano reč; ampak mamo radi tudi take, saj so odraz nekega trenutka v cajtu – tako recimo kot kakšna skupinska fotka iz sedmega razreda, na kateri se težko odločiš ali je bolj glupa frizura ali majica) …te reči in ideje potem človek nosi s seboj, nekatere posvoji in jih redno uporablja, tu in tam kakšno brez večje škode zavrže, nekatere pa dolgo časa ždijo v kakšen oddaljenem spominskem čošku in čakajo na ponovno aktivacijo v nevronsko omrežje …

no, doooolgo, doooolgo časa nazaj (20. novembra 2008, če sem natančen) sem takratnemu bralstvu kruha pa vina zastavil karbonarsko vprašanje, s katerim sem želel izpostaviti prvo svojo doma narejeno slanino … slabi dve leti nazaj je karbonara spet uletela na kruh pa vin, takrat v obliki re-kreativne recepture carla mirarchija, ki sem jo po njegovih navodilih pripravil s sušenim svinjskim podbradkom – guancialetom … in se ondan, med inventuro zamrzovalnika – med katero sem naletel na komadič jagnječjega flama, ki je tam ostal od neke ibunge mesarskega rihtanja celega jagenjčka nekaj mesecev nazaj – spomnil, da carlo pravi, da je carbonara še posebej fonky, če jo pripraviš z jagnječjo slanino … točno! točno to sem rekel, da bom enkrat naredil … in evo ga:

tole je jagnječja slanina, nov produkt kruhovinske predelave mesnih izdelkov, ki kani priti v redno rotacijo – izdelava je namreč čisto ajnfohna in po mojem mnenju predstavlja najbolj pametno izrabo jagenjčkovega flama (in/ali prsi), s katerim sicer človek ne ve čisto točno kaj početi … no, končni izdelek je bila potem tale all-lamb/sheep karbonara, saj je bil tudi sir za nje dodelavo staran ovčji …

reč je aromatsko precej intenzivna in močna, ampak take mamo radi, a ne … ker boš karbonaro že nekako znal pripravit, ti tukaj priobčujem samo recepturo za jagnječjo slanino; takole gre:

• kos jagnječjega flama in/ali prsi
• sol (2% teže jagnjetine)
• rjavi sladkor (1% teže jagnjetine)
• žlička gorčice v prahu
• pol majhne vejice rožmarina
• dve vejici timijana
• dva stroka česna
• poper

timijanove listke poberi z vejice in jih seskljaj skupaj s česnom in rožmarinom … dodaj sol, sladkor, poper in gorčico v prahu ter vse skupaj zmešaj v pasto, s katero z obeh strani premaži jagnjetino …
meso zavij v folijo za živila in deni v posodo … postavi v hladilnik za dva dni; paketek vsak dan dvakrat obrni – zjutraj in zvečer …
po treh dneh meso odvij, speri in osuši s kuhinjsko krpo – e, to je tvoja jagnječja slanina … zavij jo v folijo za živila; v hladilniku se bo obdržala dva tedna … če je seveda ne boš prej porabil za jagbonaro … ali z njo zabelil stročjega fižola … ali jo čopsnil za zajtrk … ali pač kaj drugega, za kar sicer porabljaš slanino …

soundtrack naj bo kar rariteten; jagnječje slanine pač ne vidiš prav pogosto … pa jagnje naj bo v njem, ane … pa domač naj bo … eto ga, tale ma vse, kar rabmo: srp – zadnja večerja