jagbonara

z leti se, to boš že razumela, draga zvesta bralka, u lajfu nabere cel kup prtljage, ki jo na takšen ali drugačen način vlačimo s sabo med prebijanjem skozi nove dogodivščine … kruh pa vin se je v vsem tem cajtu, odkar je relativno mladi napotnik pred skoraj trinajstimi leti začel tolči po tipkovnici in z zainteresirano javnostjo delito svoje gastronomske podvige, odebelil za marsikateri uporaben recept (no, pa tudi za kakšno ne čisto optimizirano reč; ampak mamo radi tudi take, saj so odraz nekega trenutka v cajtu – tako recimo kot kakšna skupinska fotka iz sedmega razreda, na kateri se težko odločiš ali je bolj glupa frizura ali majica) …te reči in ideje potem človek nosi s seboj, nekatere posvoji in jih redno uporablja, tu in tam kakšno brez večje škode zavrže, nekatere pa dolgo časa ždijo v kakšen oddaljenem spominskem čošku in čakajo na ponovno aktivacijo v nevronsko omrežje …

no, doooolgo, doooolgo časa nazaj (20. novembra 2008, če sem natančen) sem takratnemu bralstvu kruha pa vina zastavil karbonarsko vprašanje, s katerim sem želel izpostaviti prvo svojo doma narejeno slanino … slabi dve leti nazaj je karbonara spet uletela na kruh pa vin, takrat v obliki re-kreativne recepture carla mirarchija, ki sem jo po njegovih navodilih pripravil s sušenim svinjskim podbradkom – guancialetom … in se ondan, med inventuro zamrzovalnika – med katero sem naletel na komadič jagnječjega flama, ki je tam ostal od neke ibunge mesarskega rihtanja celega jagenjčka nekaj mesecev nazaj – spomnil, da carlo pravi, da je carbonara še posebej fonky, če jo pripraviš z jagnječjo slanino … točno! točno to sem rekel, da bom enkrat naredil … in evo ga:

lambonara - 1tole je jagnječja slanina, nov produkt kruhovinske predelave mesnih izdelkov, ki kani priti v redno rotacijo – izdelava je namreč čisto ajnfohna in po mojem mnenju predstavlja najbolj pametno izrabo jagenjčkovega flama (in/ali prsi), s katerim sicer človek ne ve čisto točno kaj početi … no, končni izdelek je bila potem tale all-lamb/sheep karbonara, saj je bil tudi sir za nje dodelavo staran ovčji …

lambonara - 2

reč je aromatsko precej intenzivna in močna, ampak take mamo radi, a ne … ker boš karbonaro že nekako znal pripravit, ti tukaj priobčujem samo recepturo za jagnječjo slanino; takole gre:

  • kos jagnječjega flama in/ali prsi
  • sol (2% teže jagnjetine)
  • rjavi sladkor (1% teže jagnjetine)
  • žlička gorčice v prahu
  • pol majhne vejice rožmarina
  • dve vejici timijana
  • dva stroka česna
  • poper

timijanove listke poberi z vejice in jih seskljaj skupaj s česnom in rožmarinom … dodaj sol, sladkor, poper in gorčico v prahu ter vse skupaj zmešaj v pasto, s katero z obeh strani premaži jagnjetino …
meso zavij v folijo za živila in deni v posodo … postavi v hladilnik za dva dni; paketek vsak dan dvakrat obrni – zjutraj in zvečer …
po treh dneh meso odvij, speri in osuši s kuhinjsko krpo – e, to je tvoja jagnječja slanina … zavij jo v folijo za živila; v hladilniku se bo obdržala dva tedna … če je seveda ne boš prej porabil za jagbonaro … ali z njo zabelil stročjega fižola … ali jo čopsnil za zajtrk … ali pač kaj drugega, za kar sicer porabljaš slanino …

soundtrack naj bo kar rariteten; jagnječje slanine pač ne vidiš prav pogosto … pa jagnje naj bo v njem, ane … pa domač naj bo … eto ga, tale ma vse, kar rabmo: srp – zadnja večerja

 

1-6runch

smo gostitelji kakšen teden nazaj staknili glave in sklenili, da je brunch trenutno naša najljubša oblika familijarnega festanja … in da bo naslednja family žurka valjda brančijada … 16 reasons why:

  1. ker scenosled jedi in dogajanja ni zakoličen
  2. ker se bolj zgodaj začnejo in se lahko dlje družimo
  3. ker se chefica in chef lahko spustita s ketne in cimprata na polno
  4. ker si s sredine mize vsak jemlje, kar mu srce poželi
  5. ker se kreativizira tudi s soft drinki – ledenimi čaji, smutiji, sirupi, limonadami
  6. ker se zraven srebajo peneča vina, ki jih imamo o-tako-radi
  7. ker omogočajo eklektično mešanje vplivov, kuhinj idej in okusov
  8. ker se naješ za dva
  9. ker se ne sekiraš, da si se najedel za dva, ker brunch itak šteje za dva obroka
  10. ker se brunch v slovenščino zabavno prevede v za-silo
  11. ker so vmes lahko pavze in oddihi, žurka pa kar teče naprej
  12. ker iz omar potegneš sve sorte skorajda že pozabljenega servirnega posodja
  13. ker lahko veliko stvari pripraviš že vnaprej
  14. ker se lahko – v pravi družbi in razpoloženju – potegnejo v brunchinner
  15. ker se lahko presedamo in smo glasni in čvekamo drug čez drugega
  16. ker je imel gimnazijec 16 let

še nekaj utrinkov iz tokratnega, nedeljskega malo za naš spomin, malo tebi v spodbudo – them brunchez are dope!

brunch - 1

bratinov sušeni pujs, ovčji dimljeni sir, kozji z brinom, 12 mesecev starani kravji, poljske kabanosky, doma okisane zelenjave

brunch - 2

1/4 ovsene, 1/4 polnozrnate, 1/2 bele, voda, rastko in sol

brunch - 3

pane carasau, putr, botarga

brunch - 4

domač jogurt, domača granola

brunch - 6

osmojeno zelje s kombu algo

brunch - 7

pierogi 2-way: z blitvo in svinjino ter s topinamburjem in šitakami

brunch - 8

fižolovi polpeti, romesco 

brunch - 9

bulgur z baziliko

brunch - 10

dušena jagnjetina 

brunch - 11

nomen est omen

brunch - 12

limonina mousse torta s čoko crumblom,  meringo in pistacijami

brunch - 13

chia v ovsenem ožemku z jagodami in rabarbaro

soundtrack je letom praznovalca primeren: beastie boys – (you gotta) fight for your right (to  party)

domača re-kreacija: j.a. brillat-savarin

revija dolce vita se že razkazuje na častnih mestih v slovenskih trafikah, štacunah, pumpah in ostalih zaupanja vrednih prodajalnah tiskane robe … v njej se nadaljuje avstralska vinarsko-gostinska reportaža, ocenjeno je skoraj 30 vin, kaja sajovic piše o fenomenu world’s 50 best, napotnika pa je odneslo daleč nazaj v času – vse tja do gastro misleca in bonvivantskega švalerja jeana anthelma brillat-savarina … zabaven kerlc, kar preberi:

Profesor.
Da v Dolce vitinih kuharskih rubrikah ne bo izgledalo, kot da smo brez zgodovinskega spomina, tokratne rekreacije posvečamo enemu najzanimivejših gastronomskih tekstov in avtorjev: selimo se v Francijo, v prvo četrtino 19. stoletja.

Čeprav bo tale tekst v precejšnji meri historičen, je ideja za tokratno temo prišla na zelo kuharsko modernističen način. Ko namreč človek takole mirno zaključi sousvideovsko seanso s potopnim grelcem znamke nomiku prve generacije (ta je bila sfinancirana še prek platforme kickstarter), se na majhnem dvobarvnem zaslončku z zelenimi črkami izpiše napis: Tell me what you eat and I will tell you who you are, pod njimi pa z oranžnimi J. A. Brillat-Savarin. Dotični mali gospodinjski aparat je seveda precej sodobna kuhinjska naprava, citat, ki končuje vsak njen delovni cikel, pa je star skoraj 200 let. Pojavi se med dvajseterico tako imenovanih Profesorjevih aforizmov, ki bralca uvedejo v knjigo francoskega polihistorja Jeana Anthelma Brillat-Savarina, Fiziologija okusa ali Meditacije o transcedentalni gastronomiji.
Fiziologija okusa je Brillat-Savarinovo najpomembnejše delo, zaradi katerega ga svet pozna predvsem kot gastronoma. Knjigo je pisal v zadnjih letih svojega precej zanimivega življenja, izšla pa je decembra leta 1825, komaj dva meseca pred avtorjevo smrtjo ter takoj postala velikanska uspešnica in glavna tema pogovorov pariške scene. Velika večina bralstva je (tako tedaj kot danes) občudovala strasten in zanimiv slog Brillat-Savarinovega pisanja in njegovo široko razgledanost, seveda pa so se na drugem bregu znašli tudi precej ostri kritiki. Pisatelj Honorè de Balzac, tudi sam navdušen gastronom in avtor spisa Gastronomska fiziologija (ki je izšel kot dodatek k drugi izdaji Brillat-Savarinovega dela) je bil Brillat-Savarinov občudovalec (o omenjenih aforizmih je zapisal, da so maksime tako dobro sestavljene, da so večinoma postale gurmanski pregovori), Charles Baudelaire pa je kakšno desetletje kasneje menil, da gre za čvekava in bedasta dlakocepska gesla, njih avtorja pa v eseju O vinu in hašišu označil za plehak brioš, ki bo kmalu izginil v pozabo. Tu se je Charles kar fino zmotil: Fiziologija okusa se v Franciji neprestano ponatiskuje in je od izida naprej neprekinjeno naprodaj; kmalu so jo prevedli v nemščino, angleščino in španščino, kasneje pa v številne tuje jezike – vse do slovenščine, v kateri smo prevod po nekolikanj skrajšani francoski izdaji iz leta 1975 (urednik je le povzel nekatere dolgovezne, deplasirane in hvalisave anekdote ter izpustil nekaj receptov za avtorjeve domnevno hudo zdravilne jušne zvarke) dobili leta 2005 (knjiga je izšla v knjižni zbirki Krt in je za pičlih 8 evrov – še vedno na voljo na spletnem naslovu http://www.zalozbakrtina.si).
Jean Anthelme Brillat-Savarin je bil leta 1755 rojen kot najstarejši od osmih otrok v kar dobro stoječi meščanski družini v Belleyu na jugovzhodu Francije. Študiral je v Dijonu in že v študijskih letih je svoje zanimanje delil med več vej znanosti – poleg prava, ki je bil njegov osnoven študij, se je ukvarjal tudi z medicino in kemijo. Kot mladega odvetnika so ga pri štiriintridesetih letih izvolili za predstavnika v Narodni skupščini, postal pa je tudi predsednik kazenskega sodišča v mestu Ain. V burnem toku takratne francoske zgodovine se je znašel na napačnem bregu – po porazu žirondistov je moral v izganstvo. Zatočišče je najprej našel v Švici, po krajšem bivanju na Nizozemskem pa se je odpravil v Združene Države Amerike. Tri leta je živel v Bostonu, Philadelphiji, Hartfordu in New Yorku, preživljal pa se je – kar je logično – kot učitelj francoščine in – kar je malo manj logično, zato pa toliko bolj zanimivo – kot učitelj violine, nekaj časa pa je bil celo prva violina v okrestru newyorškega Park Theatra. Leta 1797 se je sicer lahko vrnil v Francijo, a so mu zaplenili vse premoženje, pri čemer ga je najbolj bolela izguba družinskega vinograda. A relativni nemilosti sistema navkljub so ga kmalu izvolili za svetnika vrhovnega kasacijskega sodišča, kar je bila služba, ki jo je opravljal do konca svojega življenja.
Brillat-Savarin je bil možak široke izobrazbe in zanimanj. Poleg latinščine je govoril pet modernih jezikov, predvsem angleške besede je rad vpletal v svoja besedila, menda pa tudi v govorjeno besedo. Poleg razprav s področja prava in politične ekonomije je v njegovi zapuščini moč najti še besedila o zgodovini in ekonomiji, spis o umetnosti dvobojevanja, napisal pa je tudi erotično kratko zgodbo Potovanje v Arras. A brez dvoma je največ in najbolj strastno pisal o gastronomiji. To področje je tudi intenzivno živel – redno je obiskoval vrhunske pariške restavracije, predanost dobri hrani in pijači je po mamini strani (bila je odlična kuharica) razumel celo kot družinsko dediščino, ki mu je narekovala tudi to, da je v svojem pariškem domu na večerjah gostil številne goste in vobče živel svetovljanski življenjski slog.
Fiziolologija okusa je zbirka Brillat-Savarinovih spoznanj, razmišljanj in tez o gastronomiji – z definicijo tega pojma, ki takrat še ni bil uveljavljen, vred. Knjigo se da brati na številne različne načine – sočnost jezika in številne napol neverjetne anekdote (npr. o župniku iz Bregnierja, ki je v tričetrt ure brez naprezanja, kot če bi pojedel tri vrabčke, poleg juhe in kuhane govedine snedel še koštrunovo kračo, tolstega kopuna, bogato solato in precej veliko skledo skute (+ seveda steklenico vina in vrč vode) ali o generalu Bissonu, ki je vsak dan za kosilo spil osem steklenic vina in to počel povsem neopazno – imel je večji kozarec kot drugi in pogosteje ga je praznil) omogočajo parcialno, recimo mu Švejkovsko branje: ko si zaželiš malo žmohta odpreš knjigo in prebereš stran ali dve. Fiziologije se lahko bralno lotiš tudi sistematsko in šteješ številna področja s katerih Brillat-Savarin obravnava tematiko: filozofija, zgodovina, antropologija, etnologija, anatomija, sociologija, kemija, biologija, psihologija, kuharska tehnika, gostinstvo, medicina, nutricionistika, dietologija – pri slednji je zanimivo, da Brillat-Savarin zagovarja trenutno zelo trendvosko low carbs dieto, katere primernost utemeljuje z zgledi v živalskem svetu, češ, da mesojede živali (volkovi, šakali …) nikoli ne postanejo debele in da isto velja tudi za rastlinojede živali (krave, ocve), a le dokler jih ne začnejo krmiti z žiti, krompirjem, škrobom – takrat se hitro zdebelijo. Vmes daje nasvete, kako shujšati (pa tudi, kako se zrediti), razlaga osnovne tehnike kuharske obdelave živil, postavlja pravila gostiteljstva, paberkuje o družbenih spremembah, ki jih je v svet gastronomije prineslo pojavljanje restavracij … Fiziologija okusa je zanimiva tudi z jezikovnega stališča – bogat, čebljajoč, strasten in metafor poln jezik je odlično prestal test stoletij in še vedno lepo izraža benevolentnost, bonvivantstvo, ter samozavest avtorja, ki na nekaterih mestih nič kaj skromno prehaja v hvalisavo samozagledanost. Seveda bo kritičnen sodoben bralec v delu opazil številne bučke, neresnice in bluzenja, ki sta jih znanost in razvoj v vsem tem času suvereno ovrgli.
A ne glede na vse pomisleke brez dvoma velja, da Fiziologija okusa še danes ponuja ogromno duševne hrane in kosti za meditativno glodanje – če ne o drugem, že o tem, da Brillat-Savarin gurmanstvo – torej strastno, poznavalsko uživanje v jedači in pijači – razume kot dar, ki so ga nekateri izvoljenci deležni, drugi pač ne. In ker domnevam, da slednjih med bralci naše revije ni ravno veliko, naj zaključim z Brillat-Savarinovim videnjem bralstva revije Dolce Vita: Gurmanski izvoljenci so navadno srednje rasti. Njihov obraz je okrogel ali kvadratast, njihove oči so bleščeče, njihovo čelo majhno, nos kratek, ustnice mesnate in brada zaobljena. Ženske so polne oblin, prej prikupne kot lepe, z rahlim nagnjenjem k debelosti. Tiste, ki so predvsem sladkosnede, so bolj pretanjenega videza: ljubke so, njihove poteze so mile, odlikuje pa jih tudi poseben način oblizovanja. Takšna zunanjost je značilna za najprijetnejše družabnike. Sprejeli bodo vse, kar jim ponudimo, jedli počasi in poglobljeno okušali. Nič se jim ne mudi, da bi zapustili kraj imenitnega gostoljubja, in zabavali nas bodo ves večer, saj poznajo vse igre in razvedrila, ki so običajen priboljšek gastronomskih srečanj.
Z drugimi besedami: fejst smo!

Kuhana govedina – greh ali priložnost?

brillat-savarin - foto

Brillat-Savarin v svojem delu ni pribeležil kakšnih silno uporabnih repceptur, a njegova dediščina v svetu kulinarike je tudi brez tega dovoljšna. Sirar Henri Adrouet je v tridesetih letih prejšnjega stoletja mehak burgundski kravji sir z belo plesnijo, ki so ga do takrat poznali kot excelsior ali délice de gourmets, v slavo profesorja poimenoval Brillat-Savarin. Tudi pariškemu slaščičarju Augustu Julienu se je zdelo, da si veliki gastronomski pametovalec zasluži posebno čast – po njem je poimenoval preprost biskvit, pečen v obročastem modlu in še topel prelit z rumovim sirupom – reč še zdaj v kuharskih bukvah najdeš pod imenom savarin. S slovensko kulinarično tradicijo se Brillat-Savarin ne bi ravno dobro ujel. Že res, da je bil veliki fan bistre goveje juhe, a samo poglej, kaj je v Fiziologiji zapisal o uživanju kuhane govedine:

Osebe, ki uživajo kuhano govedino lahko uvrstimo v štiri različne kategorije:

Otroci navade, ki jo jedo, ker so jo jedli že njihovi starši. Ti s samoumevno uklonljivostjo nadaljujejo to početje in upajo, da jih bodo tudi njihovi otroci oponašali.

Nepotrprežljiveži, ki se zgražajo nad nedejavnostjo pri mizi in so žrtve slabe navade, da se nemudoma vržejo na prvo snov, ki jo imajo pred nosom (materiam subjectam)

Nepozorneži, ki jih nebo ni obdarovalo s svetim ognjem. Obrok obravnavajo kot obveznost, zato postavljajo na isto raven vse, kar jih lahko nasiti. Pri mizi spijo kot ostriga v lupini.

Pogoltneži, ki so obdarjeni s tekom, katerega razsežnosti se na vso moč skušajo prikriti. V želodec se jim mudi vreči prvo navzočo žrtev, da bi pogasili gastronomski ogenj, ki jih golta, in si priskrbeli osnovo za različne pošiljke, ki jih bodo brez truda poslali na isti naslov.

Profesorji in poznavalci nikoli ne jedo kuhane govedine; če ne zaradi drugega že zaradi spoštovanja temeljnih načel, pa tudi zato, ker venomer in povsod širijo naslednjo neoporečno resnico: “Kuhana govedina je meso brez svojih sokov.”

Da bi na tem mestu na nek način zadostili sitnemu profesorju, a kosa govedine po kuhanju nedeljske goveje župe vseeno ne bi vrgli stran, je učenec Napotnik iz svojih zapiskov potegnil recepturo, ki pritiče radoživim gurmanom in bo razveselila njih in njih gostov čutila v ponedeljek ali torek ob 16.30:

  • kos kuhane govedine (ostanek od nedeljske župe)
  • dve jajci
  • sredica dveh kosov belega kruha
  • mleko
  • čebula
  • drobtine
  • sol, poper, piment
  • maslo

Govedine se loti s ta velikim nožem in jo sesekljaj na drobne kocke.
Takisto naredi s čebulo, ki jo nato na maslu nežno prepraži do zlatorjave barve in jo dodaj govedini.
Krušno sredico prelij z malo mleka, jo zmečkaj v roki in skupaj z zžvrkljanima jajcema dodaj govedini; začini s soljo, poprom in pimentom.
Med mešanjem po občutku dodajaj drobtine, tako da nastane masa, ki se bo med dlanema lepo pustila oblikovati v polptete.
V litoželezni (ali kakšni drugi težki ponvi) razpusti maslo in na njem na nizkosrednjem ognju počasi peci oblikovane polpete – kakr kakšnih pet minut na stran naj to traja. Ne bodi neučakan, pusti maslu in temperaturi da polpete opremita s hrustljavo skorjico. In ne štedi pri maslu!
Polpete postrezi kot na fotografiji – na kumarično-smetanovo-krompirjevi omaki. Ali na toplem hrenu s kruhom, prelitim z govejo juho. Ali pač po šolsko, s krompirjevim pirejem in špinačo. Se boš že znašel, saj si gurman!

kratkow (krakov na kratko)

za report o letošnjem prvomajskem na-popotnikovanju tokrat tolčemo formo niza blitz vprašanj in (relativno) blitz odgovorov …

zakaj pa?
zato, ker bo tako bolj pregledno, pa da ni vedno ena una dolga kruhovniska klobasa

okej, sounds legit. kje ste pa bili? in zakaj?
v krakovu; zato, ker smo poskenirali že kar nekaj juga, zahoda in severa, ne pa toliko vzhoda; pa zato ker sem jaz že ene sto let odkar sem videl grdo varšavo težil, da hočem videt bojda lepi krakov; pa zato ker je od tam tomaszeva bakica (no, pa tudi wojtyla, ampak on v kontekstu izbire destinacije ni bil relevanten plejer)

mogoče ne, ampak krakovsko letališče pa nosi njegovo ime; nekakšen lokalni pučnik?
zelo zelo zelo blago rečeno … kult osebnosti big time, težko najdeš kakšen punkt, da iz njega ne skoči kakšna podobica jana pawla 2; še ene od v petdesetih v večno čast in slavo komunizma zgrajene aleje v modelni real-soc soseski nowa huta se je solidarnošćno polastil:

IMG_5833

kaj si pa mislil? valjda je papa korl velik v svoji izvorni škofiji, ne vem kaj se tle čudiš … rajši nam povej kaj, česar še ne vemo!
okej, morda niste vedeli, da so poljaki, krakovčani pa še posebej, blazno povezani z japonsko … in to tako zelo, da je andrzej wajda s kešem, ki ga je dobil skupaj z ugledno kyotsko nagrado ustanovil fundacijo, ki je nekaj let zatem v krakovu postavila japonski kulturni center, poimenovan po poljaku felixu “mangghi” jasienskem, ki je imel že pred cca 120 leti v zbirki okrog 10.000 japonskih artefaktov, s katerimi je med poljaki populariziral japonsko umetnost, kulturo ipd. …

te že zanaša, napotnik – blitz smo rekli! … ampak – a je za kej, ta manggha center?
super je! … sicer ne tako kot nekaj let nazaj odprti mocak (museum of contemporary art krakow), v katerem smo nabasali na super razstavo o odnosu med umetnostjo in naravo, z enim zabavnim artefaktom od romunsko-švicarskega artista daniela spoerrija

krakow - 9

aha, še dobro, da je ta piece of art s polja jedače in pijače, drgač bi te moral spet spomnit, kaj je naša osnovna dejavnost tlele … tako ti dam še en stavek za turistiko in muzealiko, pol pa gremo na jedačo in pijačo!
okej: za vsako krakovsko muzejsko pizdarijo si rezerviraj karte online in vnaprej, ali pa boš stal v vrsti, ljubil vrata in klel poljake …

menda poljake kolneš tudi, če hočeš dobro jest pa pit …
to so vaše domneve! … naj kar povem, da gre za popolnoma neosnovane izmišljotine!

ajde, razsvetli nas!
itak! … kje začnemo?

s klasiko …
klasika so pierogi, žurek in zapiekanky … za prve sem našel eno fletno vogalno rupo, kjer testene žepke filajo s svakojako robo (z gobami in svinjino so bili nadhudi!) in jih potem skor za džaba prodajajo skupaj s počasi zdinstano čebulo; lej to:

krakow - 4

ofak, zdej sem poslinil monitor, dej drugič warning pred eksplicitno imagerijo … nadaljuj!
zapiekanke so mega velke polovice kruhov, v osnovi obložene z gratiniranim sirom in gobami, potem pa še s svakojako robo po izbiri … najboljše je, da jih greš iskat na plac nowy, kjer je množina konkurenčnih zapeikankadžinic, katerih proizvodov ti tukaj ne bom kazal, ker vidim, da maš vzdražene slinavke … pa sploh, ker mamo še kar nekaj robe za pregledat … za retro hispteraj, recimo, je (poleg špancirja po že omenjeni nowi huti) obvezen postanek v baru mlecznem na uiber centraški ulici grodzki, ki je taka starošolska ljudska kuhinja z velikim stenskim cenikom (jadlospis se mu reče, če to ni carsko!), jeftino hrano in gužvasto mešanico lokalcev in on-a-budget turistov, kjer sem snedel tudi žurek (tretja fotka desno spodaj; okej, ljudski, brez presežka):

This slideshow requires JavaScript.

dobr, to je res hud retro, kr fajn v jaruzelski cajtu zataknjen … maš kej bolj trendovske robe?
kokr češ! … ker je krakov tzv. vzhodnoevropski silicon valley, kjer orng brbota softversko-startupovska scena (ampak on a large scale, firma comarch, recimo, zaposluje 5.500 ljudi), je tu veliko reči, ki so všečne (pred)milenijski mladunčadi – pražarne kofeta in kavarnice, fajne zajtrkovalnice, odpičeno dizajnirani placi, naturalna vina natakajo radi in na veliko, pire kraftajo še na večje

opa, opa … ustav konje tle, ne morš vsega tega tkole folku v glavo zmetat! … po vrst pejmo; kofetarija?
ja, na ulici krupnicza, recimo, maš skoraj vis-a-vis dve drip/espresso/frenchpress/chemex/coldbrew postojanki s prigrizki – eni je ime tektura, druga je karma (ta tudi sama roasta), a pozor, kofe tukaj (mislim, nasploh v krakovu) ni poceni, za singl dozo spodobnega kofeina boš odvalil okol 1,7 evrja … pa v teh kavarnah težko navazuješ stike, ker obiskovalstvo, predvsem študenteraj iz bližnje jagielonke bolj ali manj solistično bulji v zaslone svojih leptopov …

no, maš vsaj mir pred njimi … zajtrk?
prvakov!!! vsaj na dveh lokacijah je tako – mlade, luštne punce ga pripravljajo v lokalu ranny ptaczek, mlad, bradat ex-fotograf, ex-čevljar, zdaj birt pa na drugem koncu mesta v žonglerki … tale ta drug ima tudi hudo, hudo zbirko ekobio vin in hudo, hudo zbirko sakejev (pa tri hudo hudo zajebane poljske sire)…

pix, or it didn’t happen!
pix!

This slideshow requires JavaScript.

dej, nehi no! kaj pa po zajtrku?
kosilo, nego šta! … agentka sajovic (silno uporabne informacije, hvala!) nas je poslala v plac, ki se mu reče karakter

pa ga ima?
ima! … mogoče malo zglajzajo z dimenzijo porcij pri glavnih jedeh (ubije te količinska gora/brdo/kopiec) ampak plac, ki streže pašteto iz bikovih jajc pač moraš imeti rad … pa tale briošek/krof z nacufano raco tudi ni bil slab:

krakow - 7

zvečer?
v mesto, gremo v mesto zvečer, na azijski fjužn, na koktejl, na pir:

krakow - 21

krakow - 14

krakow - 6

opa, lej alkoholno stopnjo! … piwo-cwiček … to bi lahko bilo nevarno, a se spomniš, kako te je dvajst let nazaj enkrat ob 11. uri dopoldne položil en 11% eb porter na glavnem trgu v varš-
spomnim, tih bod, don’t rub it in! … ja, poljaki pire žgejo na močno – visoki alkoholi, velke flaše, res niso malenkostni … človek bi mislil, da bo s kraftarijo prišlo tudi kaj elegance …

ampak?
ampak ne … je pa res, da je izbira razoraznega pirovja v štacunah, tudi čisto navadnih 24/7 špelunkah, odlična in da so pivovarji na etiketah zelo radi pedagoški – da radi narišejo iz kakšnega glaža naj se dotični pir pije, kakšen fakt o stilu, državi odkoder stil izvira, temperaturi serviranja, primerni košti za zraven ipd … primer etiketke za poljsko različico belgijanskega kloštrskega alea:

krakow - 5

to se mi zdi v redu – treba znanje širit! … ko smo že pri tem: okol se govori, da si pil poljsko vino … vodka, gin, pir – to verjamem; poljsko vino se mi zdi contradictio in adjecto …
zdej pa ti malo oladi – spet neke domneve podtikaš lolek/bolekom … globalno segrevanje in križanje raznih sort dela za njihove vinarje; u unmu karakterju sem srebnil prav fleten beli cuvee iz konjušarske (al kva) vinice:

krakow - 8

dobr pol – vin smo, pere smo, kofete smo, malce smo … kaj si še reku?
odpičeno zdizajnirani placi …

no, to … dej enga!
na:

krakow - 24

no, ja … fotka ni ne vem kaj, mogoče je bil v resnici boljši …
vse je v resnci boljše, stari … valjda je boljš bit v krakovu, kot pa gledat slike iz krakova (kamoli iz krakovskih beznic) al pa poslušat enga (pa magari napotnika) k je bil u krakovu … lej na primer tale luster:

krakow - 2ja, pač en mal kičast kristalni luster …
mhm, z eno še kar pomebno podrobnostjo: narejen je iz solnih kristalov, obešen je v rudniku soli wielicka in je največji madafakin luster svoje sorte na svetu!

hudo, še dobr, da jim ni u žurek padel in ga presolil …
mhm, ker pol bi moral tale blitz zaključit s kakšno bolj brezvezno podobo … tako pa se poslavljamo v grandioznem slogu, se zahvaljujemo za pozornost in vas vabimo, da trditve preverite v praksi (in seveda, ostanite še naprej z nami) …

ma, ne morš se tko generično poslovit, sej nis stari čuček … mal več sem pričakoval od tebe …
a če rečem, da lahko še folk v komentarjih kej vpraša, bi blo to v redu?

to ne vem, ampak zihr boljš kot ostanite še naprej z nami
prav, potem pa tako: če koga še kaj o krakovu zanima, naj kar vpraša – vse, kar vem, povem!

shizo brioš

pa glejte, dogajajo se stvari, takšne in drugačne, kaj naj rečem? … in pri številnih od njih sodeluje tudi avtorski think tank, ki se sicer skriva za domeno krihinvino.com … najprej nekaj hitrih rešitev: če na dotični spletni adresi pogrešate bolj pogosto napotnikovanje, vas usmerim k tomičevi aparaturi, kjer sva v mojem drugem obisku podkastala večinoma o hrani: klik, klik! … (aja, pa a uno jocohood/napotovo stvar z noži si že videl? – sprašujem bolj zato, ker kmalu prihaja na spored nova epizoda, katere tema je še hush-hush) … nato vas razveselim z dejstvom, da blaga bložna neaktivnost ni le plod dela, jebe, safrja, dramatično/travmatičnih izpadov mojih timov iz lige prvakov in ostalih črnikavih reči, ampak tudi svetle prijetnosti, laganinija in žuristike:  aktivno se praznuje petdesetletnico ljubega mi rožnodolskega medijskega špilplaca, na afterju osrednjega eventa sem si celo ponovno nadel didžejsko ime napo.lee.tano in zasukal nekaj reprskih recitacij (še bolj ekstenzivno (z dodanimi špikeriranimi komentarji) se je reč dogajala oni četrtek v etru); prvomajčili smo v krakovu in kulinarične zabeležke s te poti naj bi kmalu (še letos, upam) našle pot semle … pogled v zakulisje kruha pa vina bi ti razkril, da se kuha redno (krvni izvidi in stopnja dohranjenosti so b.p.), fotografira malo manj redno (a še vedno dovolj, da se fotke nabirajo v to-publish folderju), objavlja pa še malo manj redno (a še vedno dovolj, da ti po kajuhovsko dam vedeti, da sem še živ) … skratka: celotno konstelacijo med svetlimi in temnimi punkti letošnje pomladi mogoče še najbolje ponazarja tale svetlotemni mafinski brioš … ker za ravnovesje u lajfu je treba met temne pa svetle reči, ane da res?

brioš duokolor

 

za cca ducat šizo kolačkov je treba met tele sestavine:

  • 500 g moke
  • 200 g putra
  • 150 g sladkorja v prahu
  • 30 g mleka
  • 20 g kakava v prahu
  • 15 g kvasa
  • 5 g soli
  • 5 jajc

in še posebej pomembno, da ne bo potem #nivedela: poišči kakšen štamperle ali podobno majhen kozarec/obod (govorimo o premeru cca. 3 cm)  s katerim boš iz testa lahko izrezoval  krogce … če tega ne najdeš, lahko sploh ne bereš naprej, hvala za pozornost in nasvidenje v naslednjem zapisu!

če/ko izrezovalnik imaš, pa greva naprej: moko zmešaj s 60 grami sladkorja v prahu in soljo, v mešanico nadrobi kvas, prilij mleko, zžvrkljana jaca in stopljeno maslo ter zamesi testo …

testo razdeli na dva dela, vsak bo tehtal odokativnih 440 g-jev; eno polovico pusti, kot je, v drugo pa vmesi kakav v prahu … vsako testo deni v svojo rahlo pomokano posodo, pokrij (prozorna folija? može!) in za čez noč pospravi v hladilnik …

naslednji dan, ko petelini zapojó, pomokaj pult, na katerem boš vsako testo razvaljal na približno pol centimetra debeline … tole, + to kar sledi, delaj urno in se ne zajebavčkaj preveč, ker se bo testo s segrevanjem začelo mehčati in popati na roke in se vobče zajebavčkati s tabo …

torej: pripravi si mafinski protfan, luknje naputraj … iz razvaljanega testa izrezuj krogce/žetončke … v vsako luknjo boš dal šest testenih žetončkov – tri svetle in tri temne … izmenoma jih polagaš enega pod/za drugega, šestega pa potem pod prvega, ko boš na koncu prišel okrog … ni tako zapleteno, kot se mogoče sliši, v resnici počneš podobno, kot dva delala pri risankastem ratatuju, le da so tukaj debelejši pisi in manjši modli … no, tele modelčke pokrij in jih uro in pol vzhajaj na toplem (vem, to je v teh norih časih težko najti) mestu …

nato jih potisni v na 170 stopinj segreto pečico, kjer naj odždijo 20 minut … v vmesnem času preostalih 90 g sladkorja v prahu zmešaj s 50 g vode in segrej, da nastane sirup – tega prelij po brioših takoj, ko jih vzameš iz pečice … sledi najtežji del recepta: počakaj, da se brioši popolnoma ohladijo!

med čakanjem jih lahko gledaš in si rolaš soundtrack; lahko se celo odločaš med dvema verzijama – če si bolj za ostro delitev na črno in belo, potem si zasuči : prljavo kazalište – crno bijeli svijet če pa verjameš, da se svetlina in temina jin-jangovsko združujeta v nedeljivo celoto, potem navij tole: tram 11 – jedno 

 

 

(delno) off topic

evrovizijski večer je bil tokrat naštiman za žur: v prvem planu so bili onelinerski dovtipi, opazke, smislice/domislice in obče duhovičenje, pri katerem smo sodelovali vsi udeleženci … kruh in vino sta bila tokrat predvsem v podporni vlogi – še posebej kruh, ki je v formi rugbroda in fokače ponujal poligon za razno razne obloge (glej sliko, ki predstavlja le delček ponudbe):

no, ampak pravi razlog za tale zapis ni v podrobnejši razdelavi prigrizkovja, ampak v tem, da s pomočjo zapiskov naše vestne, v evropskih inštitucijah delujoče kolegice pozabi uidejo nekatere najbolj hilerijus domislice zbrane druščine … marsikatera je ostala tudi nezabeležena, žurkica pa v vsakem primeru kar kliče po tradicionalizaciji … izsečke beri beri spodaj, če se ti da  🙂

Malta 1:
A je ona oblečena v vrečko? Ja, rokave ma iz vrečk za zamrzovanje. Boga želva usnjača, se ji bo rokav v nos zataknu. Greta ne bo zadovoljna. / Če bi js tko pel, bi tut hotu čimprej končat.

Albanija:
V: A to je u finalu?
O: Valjda, veš kok je albanskih pekarn po Evropi…

Rusija:
On čisti vodni kamen. Ful dobra reklama za Kolpasan. Če vam ni všeč, loh še enkrat od začetka spucam. #kalcinacija

Danska:
Dobr je pohyggala mala Danka na velikem stolu.

San Marino:
Kaj smo že hotl rečt? V bistvu smo brez besed.

Severna Makedonija:
Ti um dau Istanbulsko konvencijo!
Kako veš, da je severna Makedonka? Ker je blond. Južna je pa črna.

Slovenija:
On je mali genij, ona mu sledi z učkami. U resnic onadva ne bi smela bit tuki.

Ciper:
Nova nevarnost za želvo usnjaća, tle ga bo dvojno nastradala. / Tih bodta, sam fouš sta. Ona ne sme do konca, ker je prezgodi.

Nizozemska:
No, zarad takih papkov Ajax ni pršu v finale. Zadnje sekunde so ble odločilne.

Grčija:
To ni Game of Thrones, to je slaščičarna.

Izrael:
O lej, Borat meets Andrea Bocelli. Sam da še oslepi. Pa zbor sužnjev. Simulant. kt fuzbalisti.

Norveška:
Kdaj pride jelenček? O, lejga, a oblečen je pa v Baldricka?!

Velika Britanija
Če bi izstopl do 29. marca, nam jih ne bi blo treba poslušat.
Če ni več orkestra, kmau tut pevcev ne bo več.

Estonia:
Sej mogoče je pa dober po srcu pa knjige rad bere. Mobitel, urbano pa ključ ma prvezane, da jih nau zgubu.Pa tako brisačko ma kt moj tast, ko se ful poti.

Srbija:
Lej, kok ponosno kaže to nogo. A ma leseno?  Al pa silikonsko? Je bla u Soči na rehabilitaciji?

Avstralia:
Ma pa dolge noge! Komad ma ša vse:  štanc, jamr, joške, vse mamo. Etnota nimamo. Aje, ne, lej – na didžiridu je nataknjena – evo, tut etno mamo!

Španija: 
O, lej, ta pa poje v omari od Ikee.