simpl k torta

naslov prvega zapisa po uradnem žrebalnem zaključku štirinajste sezone kruha in vina je mešanica dveh jezikovnih različic isto stanje opisujoče besedne zveze: ko je nekaj izipizi anglosasi temu rečejo piece of cake, mi pa simpkl k pasulj … kam pes taco in napotnik recept molita ti je zdaj verjetno že jasno in prav imaš: direkt v eno jako enostavno torto … oko se je na njej ustavilo med listanjem aktualne številke kučinetaljane in možganom takoj dalo komando da tole narest asap … omenjena ljuba mi revija (stolp, v katerega jih zlagam, je visok že skoraj kot jaz, hehe) je trenutno sredi zanimivega koncepta, v katerem v posamični številki do obisti predstavijo enega od zvezdnikov italijanske kuharije, ki mu tudi zaupajo urednikovanje in izbor lastnih receptov … prvi v vrsti je bil (valjda!) massimo bottura, drugi davide oldani, tretja pa je že s svojo restavracijo l’argine a venco naši zahodni meji čisto bližnja antonia klugmann … pričujoča jabolčna torta je pripravljena po receptu none klugmann in je super huda (ino preprosta) …

gre za oni taljanski starošolski tip torte, ki je v bistvu bolj biskvit, ki se ga potem v praksi premaže s kakšno kremo, marmelado ali kakšno tretjo sočijado … finta tele je, da tretjino na rezine narezanih jabolk vmešaš v biskvitno maso, preden preostanek v zenovsko ratatujskem slogu nanizaš po nje površini …

porebščine za 20 cm model so sledeče (če boš delal 28 cm, količine podvoji, če 23 cm pa jih zmnoži z 1,5):

  • 200 g moke
  • 150 g sladkorja
  • 75 g masla
  • 75 g mleka
  • 75 g ruma
  • 2 jajci
  • tričetrt kile jabolk (štiri so bile to pri meni)
  • pol zavojčka (4 g) suhega kvasa
  • vanilijev sladkor
  • cimet v prahu
  • limonina lupinica

Procedura se začne s stepanjem jajc in sladkorja – to naj multipraktična naprava počne toliko časa, da bo reč postala bledikava in penasto kremasta …
dobro zmešaj presejano moko in kvas, zmešaj tudi rum in mleko, maslo pa nareži na lističe in pusti, da se dodobra zmehčajo …
jabolka olupi, jih razpečkaj, prereži na pol in nato (še najlažje z mandolino) nareži na tanke lističe …
v mešanico jajc in sladkorja previdno – nočeš namreč, da bi ti reč razpadla – in izmenjaje vmešavaj maslo, moko in rumleko … ob koncu dodaj še tretjino jabolk, premešaj in testo prelij v biskvitni model …
preostanek jabolk posuj s cimetom v prahu, nastrgano limonino lupinico in vanilijevim sladkorjem in jih nanizaj na biskvitno testo, tako da se precej prekrivajo – saj vidiš sliko, ane?
torto peci na 180 stopinjah, kakšne tričetrt ure bo trajalo, da bo pečena (oldskul zobotrebčev test: v sredino zapiči zobotrebec in če pride ven ves čist, je fertik!
mislim, fertik v smislu, da je pečena – druga faza fertika bo, ko bo ohlajena, terminalna pa, ko bo pojedena … ne bo težko!

soundtrack bo v preseku porekla recepta in glavne sestavine – italijanski je … in jabolčni: jovanotti – albero do mele

pejmo se tombolo!

naročniki, dolgoletni lojalisti in ostali legitimni pripadniki kruhovinske sekte veste, da se vsako poletje (ponavadi bolj na začetku le-tega) spomnimo obletnice nastanka tega bloga, ob kateri razpišemo dve prosti mesti na jubilejni večerji, ki ju nato zasedeta z žrebom določena predstavnika zainteresirane javnosti … srečke za žrebanje so bile ponavadi zelo jeftine, večinoma je bilo dovolj, če se je človek pofočkal v komentarje in prižgal svečko pri oltarju svojega priljubljenega svetnika … pozorno oko se je gotovo zataknilo pri striktni rabi preteklika v prejšnjem stavku … in prav ima – niđ veđ ne bo tako, kot je bilo … niđ veđ!!!

praznovanje seveda ostaja, to je jasno, kakšen je pa smisel lajfa brez fešt – postati stara sitnoba tipa kaco? … tudi žrebanje ostaja, to je jasno, še posebej, če nam bo uspelo v promet spraviti več kot eno srečko … prav pri srečkah pa letos uvajamo eksperimentalno novost … za srečko se bo namreč letos treba potruditi in nekaj skuhati … šli se bomo namreč kruhovinsko festen tombolo! (reč je navdahnjena s poletnim bralnim bingotom, ki ga je sfurala bralka do zadnje strani in ki je chefico vrnil na pot knjižnega moljevstva) … za začetek si dobro oglej tole tabelo, nato pa pod njo preberi, kaj z njo počet:

kot vidiš je sestavljena iz devetih polj, na vsakem polju pa je zapisana naloga, kaj skuhati/pripraviti/speči … vsaka skuhana (in dokumentirana) jed prijavitelju prinese eno žrebalno vstopnico … več kot boš skuhal, večje boš imel šanse v žrebanju, še posebej, ker ti kruh pa vin dajeta dodatne stimuluse: če skuhaš eno kolono, vrsto ali diagonalo (torej tri jedi, ki so v v isti vrsti ali koloni ali diagonali), bo v žrebalnem bobnu pet tvojih srečk, če pa skuhaš celo tabelo, se bo sukalo kar petnajst tvojih kuglic …

kot dokaz, da si skuhal določeno jed zadostuje fotografija, ki jo pošlješ po emailu na naslov tombola2020@gmx.com, za vse skupaj pa si bomo vzeli dober mesec časa, torej do 15. septembra, do polnoči …

nagrada ostaja enaka, kot vedno: alles inklusiv večerja za dva v chefovini … vse jasno? … če ne povzemam, kaj je treba narediti:

  1. bi rad uletel dam h kruhu pa vinu na žurko večerjo?
  2. če si odgovoril z ne, lahko nehaš brat, če pa je tvoj odgovor da, potem si oglej tistole tabelo tam zgoraj
  3. v tabeli poišči izziv/jed, ki ti najbolj ustreza oz. se ti zdi, da bi jo najlažje skuhal (ali pa ti predstavlja največji izziv)
  4. pripravljeno jed pofotkaj, sliko pa pošlji na tombola2020@gmx.com – tako si si zagotovil eno srečko v nagradnem žrebanju
  5. možnosti, da boš izžreban, si lahko povečaš tako, da skuhaš več jedi – če boš skuhal tri jedi, ki so zapisane v isti koloni / vrsti / diagonali, si boš prikuhal pet srečk, če pa boš skuhal celo tabelo, bo tvojih srečk 20
  6. čas za sodelovanje – poišiljanje fotk imaš do 15. septembra

še to: it’s supposed to be fun – kruh pa vin spodbujata sproščeno, zajebantsko, laganini kuharijo, zato ne bomo ocenjevali ne jedi, ne kakovosti fotk, niti ne bom preverjal, če si reči skuhal sam ali si jih snepnil v kakšni restavraciji ali spuknil z neta … se ti pa na večerji zna zgoditi, da te bom vprašal, kako si reč pripravil in če jo češ še enkrat 🙂 … skratka: imej se dobro za šporhertom, zelo vsel bom vsake prijave! … srečno!

trije nap-itki

tale izpoved sicer ne bo tako radikalna, kot aa-jevska živjo, jaz sem boštjan in sem alkoholik!, ampak vseeno lahko namiguje na žlehtne igrice, ki se jih z mano igra podzavest … takole je namreč: pod emaile se ljudem, s katerimi se vsaj površno poznam (in z njimi nisem v kakšen zelo formalnem poslovnem odnosu) podpisujem kot napo … in ne zgodi se malokrat, da v tipkajočem brzenju prstov po tipkovnici ta podpis postane napio … seveda je možno to pripisati sosedstvu tipk i in o ampak tistega, ki to prebere, to verjetno čisto nič ne zanima, ane … ajme, opet se napio taj napo, pa tajpote kuca 🙂

pa dajmo raje na tem mestu skrivno vezo med mojim vzdevkom in posledicami neupoštevanja priporočil ministra za zdravje koristno uporabiti kot izhodišče za zapis treh bolj ali manj poletnih napitkov … kar vse tri zvarke povezuje je grenčina … jebi ga, rad imam grenke stvari: pivo, radič, grenivko, črno čokolado, kavo brez vsega, tonikvodo, pelinkovec, gin … kar pomeni, do po pivskem priznanju odpiram omaro še za eno veliko priznanje o svojih značajskih lastnostih: kot izpričan ljubitelj grenkih okusov sem takorekoč že skoraj kvalificirani psihopat … ker pa sem prepričan, draga bralka, da stvari jemlješ cum grano salis in ker sem že večkrat doakazal, da sem v resnici čisto fejst fant, vseeno priobčujem tri slastne, fajne grenke long drinke ali koktejle ali kar so že … začnimo s ta nedolžnim, primernim celo za jutranje urice 🙂

espresso-tonic

da ta grenko-grenka reč sploh obstaja, so me naučili v københavnu, kjer sem majstra za šankom tudi gledal, kako ga je pripravil in postopek potem večkrat uspešno rekreiral doma … finta je seveda v tem, da se kofe in tonik ne zmešata, ampak ostaneta vidno ločeni entiteti; to pa dosežeš tako, da rahlo ohlajen espresso v kozarec z ledom, tonikom in limoninim sokom počasi prilivaš po hrbtni strani male žličke … a češ video? … lej, prav zate sem ga naredu, maš to:

tale drinkič je super poletna reč, predvsem za dni, ko moraš po zaužitju še kaj pametnega početi (beri ostati trezen in se ne podpisovati kot napio), bi pa s kofetom vseeno popil kaj bolj zanimivega kot kislo vodo …

helsinki long drink

tudi naslednji napitek je doma na severu – oriGINal helsinki long drink so suomiji skonstruirali za potrebe žejnih obiskovalcev helsinških olimpijskih iger leta 1952 … v resnici so ga skonstruirali kot pomoč bartenderjem, da jim pijače ni bilo treba mešati sproti, ampak so jo prodajali že pred-miksano … gre za ad libitum mešanico grenivkinega soka, gina, cukra in mineralke … napotnik zavolj barve uporablja rdče grenivke, za ekstra grenkljat štih pa doda še malo tonika … ko torej velik glaž napolni z ledom, na kateretga zlije merico gina, dve merici sveže stisnjenega in precejenega soka oranžne grenivke in po merico tonika in mineralke (in to naredi še v gospejinem kozarcu) nastane nekaj takega:

in je fajn, silno aperitivno, mogoče lahko zraven pogrizljaš kakšen fajn kreker, kar z lososom, ane …

dimljen gin

tale je najbolj liberalen od vseh treh zapisanih in ti pušča, da stvari pelješ zelo po svoje, point pa je, da kozarce, v katerih boš zmešal džintonik, odimiš … kar narediš tako, da prižgeš vejico rožmarina, iz nje izhajajoč dim pa prestreži/ujemi z narobe obrnjenim kozarcem … tega odloži, da dim v njem ostane nekaj časa in se njegove arome oprimejo notranjsti glaža … like this:

potrem glaž obrneš in v njem zmešaš svojo verzijo džintonika … vseeno pa me jemlji malo z rezervo, ko govorim o liberalnosti; vseeno ti namreč predlagam, da v tako pripravljene glaže ne mešaš nekih sadnikavih, sladikavih mišung (jagodičevlje , jabolka, pomaranče ipd. so bl ne kot ja), ampak bolj zeliščne, grenkljate – z brinovimi jagodami, rožmarinom, žajbljem …

skratka: zamešej kaj dobrega, uživaj poletje in pazi, kako se podpisuješ 🙂

še muzika – kakšen kul miksič, recimo tale, ki sta ga kruder in dorfmeister namešala za serijalko dj kicks bo čisto primerno poslušanje …

vsi imamo prav (še posebej jaz)

v dolgih letih bloženja na temle spletnem naslovu se je kuhalo, pisalo, fotkalo in debatiralo o marsičem gastronomskem, a najbolj oblegan, ogledovan, komentiran, razburjajoč, duhove deleč zapis se v resnici sploh ne ukvarja s hrano, ampak z ognjeno bitko plinašev proti indukcionistom, ki se je na tem polju odvijala pred skoraj sedmimi leti … ker svojih stališč odsihmal nisem radikalno spreminjal (z izjemo priznanja, da se indukcija obnese za kuho v vetrovnih kempinskih), te debate niti ne želim obnavljati, ampak v bolj spravnem duhu vstopam na še en opasan kuharski teren – sataraš …

bezbrojne različice te sezonske stalnice na slovenskih (pa i šire) mizah imajo skupno pravzaprav samo ime, vse ostalo je pogojeno z večgeneracijskimi družinskimi izročili, personalnimi preferencami, brezprizivnimi zapovedmi in trmastim vztrajanjem na okopih tega, kaj je pravi sataraš … vem za panonskega frika, ki oboli ob ideji, da bi se sataraš začel s praženjem na olivnem olju; pri določanju razmerij med čebulo, papriko in paradajzom (če sploh vse to sodi vanj) se lahko vname prav tako oštra debata kot o velikosti koščkov zelenjave ali o tem, ali se, če vključiš še bučke, reč sploh še lahko imenuje sataraš … kaj šele se zgodi, ko uletijo jajca (koliko? kdaj? stepena prej ali umešana direkt), izbira začimb (od “kakšne začimbe?” do “vsaj majaron, lovor, šetraj in timijan morjo bit”) in stopnja papriciranosti (od nič do carolina reaper) …

skratka, draga bralka, tukaj ne boš dobila ultimativnega recepta za najboljši, edini pravi ali v kakršnemkoli pogledu superioren sataraš, ampak ti bom razložil kako sem izhajajoč iz materinega (precej bolj tekoč in jajčast) razvil svoj optimalni sataraš, za katerega je ključno, da je kremast … ker je pač samo kremast sataraš edini pravi in najboljši in v vseh pogledih superioren 😉

za dva tole delam in to takole:

  • dve srednje veliki čebuli
  • dva manjša stroka česna
  • dve rumeni papriki baburi
  • dva paradižnika volovska srcota
  • dva lovorova lista
  • tri velika jajca
  • sol, poper, majaron
  • olivc

na srednje močan ogenj postavim težko kastrolo, vanjo nalijem olje, olupim čebuli in ju narežem na srednje velike koščke (med 0,5 in 1 cm) … narezano čebulo vržem na olje, posolim, pomešam in pražim …
medtem režem papriko, na odoka centi krat centi velike kradrate … paprika se seli k čebuli, premešam, na dili pa nato na čimbolj tanke lističe narežem ona dva stroka česna, ki nato šibata k ostali robi v kastrolo … premešam in pražim nekaj minut …
paradižnik gre na približno tako velike koščke kot paprika, stresem ga v kastrolo, dodam pol žličke majarona, lovor, premešam in pokrijem … ko zavre, ogenj zmanjšam in reč dušim približno četrt ure …
naslednji korak je izganjanje vode: kastrolo odkrijem, ogenj pod njo pa povečam, da tekočina začne izparevati … ko je reč že precej gosta – časa ti ne morem dat, ker je odvisen od sočnosti paradajzov in jačine ognja – je čas za jajčno kremiranje …
jajca dobro stepem, ogenj pod kastrolo spet zmanjšam, jajca zlijem k sataraš bazi in neprestano mešam, da se ustvari nekakšna emulzija … ko si rečem: to je to, je to to, kastrolo odstavim, vsebino premečem v dva krožnika, pripravim dve kajli kruha in je poletje!

soundtrack je bolj ali manj pričakovan, ane? … sid vicious – my way

kakšen je pa satarasz your way?

plastelinjenje

kar dolgo časa sem sam zase govoril – in to ne brez razloga – da sem motorični debil … izjava je izhajala iz javno dokazanih dejstev, da recimo ponorim ob vozlanju kuhinjske vrvice pri začimbnem šopku ali vezanju pečenk, da kličem na pomoč, ko napoči čas za fina zaključna dela pri tortenju ipd. … ampak je tako, da lahko z repeticijo in potrpežljivostjo človek natrenira marsikaj in tako se lahko zdaj oziraje nazaj že kar naduvano pohvalim, da vsaj na področju oblikovanja (predvsem) kvašenega testa že kar nekaj znam … ne sicer orng na tesno zvit potico, ampak namotat kajzerce, dizajnirat zvezdice in sestavit dvobarvni brioš pa kar majstorski izvedem … kar nas pripelje do igrarij z eno drugo vrsto testa, ki me navdušuje v zadnjem času …

tale (vsaj meni se tako zdi) popolna orechietta (ali ušesek po naše) je narejena iz najbolj preprostega testa na svetu: v razmerju 2 :1 zmešaš dvakrat mleto moko iz trde pšenice durum (semolina rimacinata) in vodo, ko se to sprime v testo ga mesiš približno pet minut, ga zaviješ v tatanko folijo in na pultu pustiš počivati kakšne pol ure … nato počasi prebudiš otroka v sebi in ga vprašaš, če bi se igral s plastelinom; ko navdušeno reče ja, predenj postaviš testo in igre se lahko pričnejo …

orechiete je – ne boš verjel, ampak je res – lažje in hitreje narediti, kot pa jih najti v povprečni slovenki štacuni (kjer se nasploh izbira oblik testenin bolj ali manj konča pri špagetih, peresnikih, polžkih, svedrcih in metuljčkih) … odtrgaš kos testa (ostalega vedno zaviješ nazaj v folijo, da se ne izsuši), ga razvaljaš v za mezinček debel svaljek in z ostrim nožem narežeš na majhne koščke … nato vzameš v roke nož z nažaganim rezilom (takega za stejke ali pa čisto navednega za mazanje) in rob rezila pritiskajoč ob desko povlečeš, da se testo raztegne v malo plahtico … to nato obrneš in oblikuješ v uhek … se bere zapleteno? … verjetno ja, zato je nekdanji motorični debilček posnel video demonstracijo:

ni tako težko, ane? … pa potem, ko je reč končana? … z brokolijem so ušesca super simpl zicer!

plastelinjenje lahko sicer začneš izvajati s še bolj preprostimi formami; če koščke testa samo povaljaš med dlanemi v tanke, na obeh straneh zašpičene svaljkce jim rečeš pljukanci in jih po istrsko našopaš s tartufi, po bastianichevo z lisičkami ali kakšnim drugim sosom … če so pljukanci malo krajši in jih še dodatno s tremi prsti pritisneš in potegneš po deski pa nastanejo cavatelli:

to je pa šele začetek, igrarij je veliko – ovijanje okoli igel ali kuhalnic, pritiskanje ob podlage raznih tekstur, mečkanje med prsti in še in še … hec bo!

bohinski

e, draga bralka: do letos si bila v tem času leta že kar navajena spremljati napotnikove kuharske peritpetije na dveh brenerjih (če je v manku regularnega objavljanja sploh še kakšna, ki spremlja tale ubogi znamenarjeni kotek interneta), z omejeno nabirko otoških dobaviteljev in ostalimi limitami, na katere naletijo kuhajoči osebki, ko se dajo na redni letni odklop v kamp … no, letos je drugače, serijalka kempinski (pilotska verzija je tukaj, predlansko sezono najdeš tu, lansko pa tu) je kolateralna žrtev pandemije, barvanja držav v razne odtenke mavrice, karantenjenja in ostalih reči, ki celo iz dopustovanja delajo mind-blowing štalo … no, vseeno pa so prioritete jasne in ko na vrata potrka konec junija je nujna menjava lokacije, da se nam ne odkeglja oz. da se nam odkeglja drugače in drugje … skratka: namesto morja je bilo jezero, namesto šotora hiška, namesto vetra v laseh (yeah, right :-)) komarji po nogah, namesto kempinskega pa je tu bohinski!

bohinski je malo drugečen od kempinskega, saj se v njem ne bomo toliko ukvarjali s kuharijo, ki v hiški v ukancu ni kaj dosti drugačna kot v stanovanju v ljubljani (dobro, mikserja ni, se pravi, da sem kruh mesil na roke) , ampak s takšnimi in drugačnimi oskrbnimi preživetvenimi komponentami … začnimo z osnovami:

sobota je dan, ki ga moraš nujno vključiti v bohinjski itinerar, če kaniš biti v času svojega bivanja vsaj malo samooskrben … na ta dan namreč v bohinjski bistrici na par štantov svojo robo postavijo lokalni pridelovalci in predelovalci gastro robe … ne pričakuj zdaj neke boquerie, ampak radikalno dober izkoristek tistega bohinjskega placa in tvojega časa: nabavil boš lahko izjemno postrvjo robo iz ribogojnice zupan (friško ribo in kaviar v vsakem primeru, če je dovolj hladno za hradno dimljenje pa tudi hladno rauhnjene fileje); klobase, salame, špehe in zaseke prodaja kar nekaj kmetij, takisto ne boš imel težav z nabavo piškotov, peciva in potic; tu so jasno da tudi šnopci (tepkovc, sadjevc, slivovka) v različno dimenzioniranih pakiranjih; pivopije ne smete spregledati stojnice pivovarne lintvern (njihov poletni ale jezernik je nekaj totalno najboljšega za pognat po grlu, ko prideš s kanuiranja po jezeru; meni všečen je tudi rahlo sladkast stout bohinjski čatež, svetla in temna ipa polesnjak in lintvern pa bolj kota na elegantne gospode v srednjih letih ciljata na ljubitelje krepkejših zvarkov) … no, jasno je, da na tržnici lahko nabaviš tudi spektakularen lokalni usmrajevalec prostorov:

poleg mohanta se založi še s skutami, smetanami in jogurti ter z bolj ali manj divjimi planšarskimi siri tudi v dimljenih različicah, najde pa se tudi kakšen hlebček kozjega … no, pa štrikani volneni štunfi za zimsko periodo ali nenadne ohladitve …

karakter je naslednja stvar, ki jo nucaš v bohinju … ni nujno, da imaš svojega, eden zelo uporaben je na voljo v ribčevem lazu, na desni strani, kakšnih sto metrov pred znamenitim mostom prek katerega se prekotališ proti stari fužini … karakter je namreč fleten bar, kamor greš dopoldne na resen kofe; sredi dneva ali popoldne na ludo dobre pašte (una s čilijem te bo spravila na hrbet), če ujameš hepiaur za džintonike z njihovim lastnim ginom (sedem deci tega lahko za 43 evrov odneseš s sabo še za spominek) v resni nevarnosti, da se boš zasedel, kar se zna zgoditi tudi ob dnevih, ko na travničku za lokalom podkurijo v resnem žaru in nanj mečejo resne stejke, pa tudi bolj ljudko roštilj robo … skratka: fletn!

resnejši obroki te čakajo pri foksnerju (burgerji in stejki, pa krasni creme brulee, tiramisu in čokoladna tortica); v bohinjski bistrici te zraven one super tržničice čaka štrudl, super špezo in vina poišči v restavraciji triglav, ali pa malo stran v nemškem rovtu v penzionu resje, pa tudi v starofužinski majerci zna biti dobrega še kaj drugega kot razgled …

pošta – neverjetno ampak resnično: niskoli si ne bi bil mislil, da bom kdaj pohvalil dejstvo, da so pošte postale svaštarniške prodavaonice cenega neuporabnega kičeraja, ampak v primeru poštnega urada v ribčevem lazu se dogaja prav to … v njem je namreč postavljena omarica s čisto zglednim naborom slovenskih kraft pirov (z onimi bohinjskimi lintverni vred) in kartonskimi nosilci zanje … dodatno je oko zaznalo še golobovo jezero in charneyevo slovenologijo, tako da: bravo, pošta ribčev laz, we approve!

bottom line: bohinj je okej, poleg norih megličastih vedut ponuja marsikakšno radostno doživetje kruhovinskim gastronavtom … če boš kje tam blizu, jih le užij (in poročaj o kakšnih novih odkritjih!) … domovina je ena, nam vsem podarjena! 🙂