hel: kosmos

Posted on by

po helsinškem mišelinjenju, flowfestivalskem pop-upanju, diganju po mistični japono-finski navezavi in hipsterskem bistrojčkanju je napočil čas, da pokukamo še v kakšno eht, tradiconalno, gradsko helsinško restavracijo … malo naju je sicer mikalo, da bi zabizarčila v metropolno izpostavo finskega traktorizma, kao 110% finsko ravintolo zetor, a je potem vendarele prevladala bolj umirjena kosmična energija, ki je poskrberla za fraj mizo pod temle krasnim vitražem velike in visoke in prijetno žuboreče in s številnimi kosi likovne umetnosti opremljene sale institucionalizirane restavracije kosmos …

tale zlata helijeva stotka ni pripadala kakšni živahni finski mummo, ampak prav te dni kosmos beleži stoletnico od odprtja – in ves ta čas je v lasti iste familije … na pamet in od oka bi rekel, da je to vsebinsko in obiskovalsko gledano en tak helsinški podobnik mikijevega pena, samo da je pač prostornejši … med relikte preteklosti sodi, recimo, garderober, ki te sprejme na vratih in te nekako prepriča, da moraš kakšen kos tega, kar imaš s sabo pustiti v garderobi, to storitev pa ti kasneje v znesku evrskega petaka pripišejo k računu … ampak je fejst gospod, te tudi prijazno posmermi ven in vobče poskrbi, da se imaš fajn … ko si enkrat not, si namreč v malo bolj karakterni oskrbi gajstnih kelnarskih gospa, starih med 50 in 60 let, ki so hude face, pripravljene na izmenjavo dovtipov in dogovarjanje okoli menijske situacije … mal so freh in po svoje rezane, ampak daleč od tega, da bi bile neprijazne; pač take fajn tete, ki vlivajo placu edinstven šarm in energijo …

k temu seveda prispeva tudi jedilnik, ki je specifična mešanica klasične francoske kuhinje z vplivi iz švedske, rusije, finskega podeželja in germanskega juga … o resnosti pristopa priča to, da vse omake pripravljajo iz lastne večne tavžntžupe – torej velikega piskra v katerem praktično nonstop brbota jušna osnova, kruh pa sami mesijo in pečejo s pomočjo 75 let starih droži … pejmo:

tole je bilo naročneo bolj servisno – ker vnos vlaknin in zelenjave – pa se je izkazalo za zelo fleten melanž razne, na različne načine pripravljene zelenjadi – zmaga ga krema iz rdeče pese ter na putru dušene redkvice, una bele felha je poširano jajce – gud!
tole je bil highlight: smuč a la aki kaurismaki: na file file smuča denejo repke kozic, vse skupaj prelijejo z jastogovo omako in skupaj z nabrizganim pirejem gratinirajo – talar je vroč k svina, jed pa dobra in izdatna in fino finska
še ena klasika: ocvrti baltski heringi z rdečo peso in kumarami … naše sardelce style, sam močnejši, bolj funky okusi … fajn podlaga za marskin ryyppy – glej spodaj
sladička-slanička: polovico pohanega kamemberta se tunka v brusnično omakco in se ma fajn, celo tole zeleno šavje nič ne moti …
… mogoče zato, ker iz zamrznjega kozarca srebaš zamrznjeno misterijozno mešenico žganic, ki se ji reče marskin ryyppy ali marskens snaps; po naše bi bil to maršalov šnopc, le da maršal ni titej, ampak carl gustav emil mannerheim, ki ga imajo finci kar v čislih – na linku pa preberi zakaj, ne bi jaz tukaj vseh medalj in zaslug za narod našetval … šnop sem pa spil, kr prtegnen je!

s tem helsinško poročilo še ni pri koncu, naslednjič šopnemo še prgišče uličnih namigov, ki kanijo čez dva meseca prav priti navijačem olimpije … potem bo pa konc … ali pač ne? … le kdo bi vedel (poleg mene, ki obviously vem, hehe) … bod tle!

Komentiraj