About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

pod ponzum

ena bolj hecnih stvari v življenju so otroške onomatopetske popevke (vsak ima svojo plejlisto, na moji je bila visoko uvrščena matejka od boney m (s predrefrensko vrstico nono-hamero) in ostale v čudne konstelacije postavljene besedne igrarije … recimo: kot malemu ministrantku se mi je vedno postavljajo vprašanje kaj zaboga imajo smučarski skoki opraviti s trpljenjem našega odrešenika jezusa kristusa? … v veroizpovedi smo namreč vsako nedeljo naglas izrekali, da je ta pod poncijem pilatom trpel, potem pa nas je na eno prav posebno nedeljo v letu tom lajevec iz televizorja nagovoril iz prekrasne doline pod poncami … se pravi, un k je džizisa zajebal je bil en ponci, tle, k bogdan norčič z rokami podrsa po tleh, je pa teh poncijev več, pa še spol so iz moškega zamenjale v ženskega … al kaj? … no, ko sem pred nekaj leti prvič slišal za japonsko omako ponzu, se je brezjajčnemu rimskemu odpravniku poslov v palestini in tistemu, kar je nad dolino s smučarskimi skakalnicami  pridružil še tretji plejer … čisto možno bi bilo, da si ga je med posedanjem v svoji sobi pri žerjavu kdaj izmislil noriaki kasai, ampak v resnici izvira iz – to je šele bizarno – stare in skorajda že pozabljene nizozemske besede za punč – pons … ki so ji japonci – ker je stvar kisle narave – dodali še su, kar pomeni jesih (če verjamemo wikipediji) …
no, ta omaka nas zdajle najbolj zanima … ko sem na mreč ondan na placu gledal v uče krasni palamidi, sem jo že čez nekaj ur namešal in z njo okarakteriziral tale lep talar:

glede na naslov zapisa, ti je verjetno jasno, da sem ponzuta polil povrh vsega … na sredi je nakockana surova palamida (lahko bi bila tudi tuna ali celo kakšna tretja ali peta riba), naokrog pa so na žaru osmojene, nato pa ohlajene in nakockane bučke, kumara, paprika (+ češnjevci za na vrh) … pa sezam, saj ga vidiš … ponzu sicer lahko kupiš v štacunah, ampak kruhovinci smo trmasti zajebanci in stvari raj delamo sami, kot da bi jih kupovali … obljubim, da zaradi tegale ponzuja ne bo nihče trpel:

  • deci mirina
  • deci sojine omake
  • 1 sesekljan strok česna
  • za pol žličke nastrganega svežega ingverja
  • 1 sesekljana mlada čebula
  • žlička rjavega sladkorja
  • kos alge kombu
  • deci in pol limoninega ali limetinega ali limonino-limetinega soka

proceduralni zapleti so skoraj nemogoči: vse sestavine, razen soka citrusov, deni v kozico in jih zavri … ko se reč ohladi na sobno temperaturo jo precedi in vanjo vmešaj še lemon/lime … spravi v teglo in imej v hladilniku za takele tatarce ter za prelivanje po na žaru pečenih ribah, mesu ali zelenjavi … u, mami, kak umami!

soundtrek prinaša še eno otroško besedno igro … ponciju pilatu smo kakšno nedeljo rekli tudi pilot (in se potem blazno muzali v široke rokave ministrantskih oblek, češ kako je jezus trpel pod pilotom) … in ker je bruce dickinson pilot, ni druge, kot da nas njegov glas opomni, da se nam ni treba bati teme, kaj šele temne ponzu-pilot omake: iron maiden – fear of the dark

začetek nečesa izjemnega

he, boš rekel, napotniku je zmanjkalo verbalnega fedra in je začel spizdevat slogane telekomunikacijskih velikanov … ti takoj rečem, da nisem! … in da je a1, nosilec v naslovu tega posta zabeleženega slogana, v veliki meri kriv za šibko bložno aktivnost v zadnjem mesecu in pol … je namreč tako, da danes mineva 55 dni, odkar smo vložili vlogo za selitev internetno-televizijskega priključka s stare na novo lokacijo in da gre očitno (valjda, optika je že nekaj let napeljana v flat, treba je prnest modem in vklopit reč v centrali) za tako zahtevno operacijo, da ne more biti končana prej, kot pa v dveh mesecih … zatorej smo na prisilnem internetno-televizičnem postu, kar pa ne pomeni, da se postimo tudi na krožnikih … seveda ne … in naslov zapisa gre razumeti kot pripis k prvemu v novem napo-labu scumpranemu talarju, ki ga tu delim z lubim občestvom:

še sem v formi, je tak? kaj sem naredil? … po vrsti: piščančje stegno sem auslezval, ga potolkel s kladivom, solil, popral, vtaknil v vrečko, prilil olivca in del v na 75 stopinj segreto vodo …
četrt kile domače čabate sem narezal na kocke, popekel na olivcu in dal na stran; v isti ponvi sem nato na hitro prepražil fino narezan česen, dodal nakockane parazajze, putil vresti dest minut, solil, popral, timijanil, rožmarinil in dodal tričetrt opečenih kock kruha; vrel še pet minut, dodal preostanek kock, posul z naribanim parmezanom in dal v 220 pečico …
zavrel sem tri litre vode in vanjo dal dva koruzna storža, kastrolo pokril, ogenj pod njo pa takoj pogasil …
potem pa tako: vrečko iz kopeli ven, tekočino iz vrečke v kozico in jo vret, meso iz vrečke osušit z brisačkami in ga s kožo navzdol v suhi, vroči ponvi žgat 5 minut, da koža zahrusta … koruzo porezat s storža in dat k uni reducirajoči se omaki od mesa … potem pa vse troje na segrete krožnike in za mizo … izjemno, a? ampak to je šele začetek, hehe!

soundtrack je preten(ders)ciozen in specialen in, kot pove napovedovalec, new number one: the pretenders – brass in pocket (i’m special)

 

elf

image

jedan i jedan nisu dva več jedanajst! tako sta zdaj že kar dober niz let nazaj v mikrofone tulila target in general woo, skupaj bolj znana kot tram 11 (pri čemer v rap muzike manj posvečene bralce podučimo, da je tram okrajšava za tramvaj in ne del lesene ostrešne strukture) … to pišem zato, ker tudi tale dva zgoraj prikazana prsta ne simbolizirata iz dveh enk sestavljene dvojke, ampak iz dveh enk sestavljeno enajstico … enajsti julij je danes zapisan tudi na koledarju, v štetju let kruhovinske dobe pa smo jih prav tako dopolnili enajst … (sledi kratek reminiscenčni intermezzo ustanovnega očeta: jao, morš mislt, enajst let – to je skor četrt mojega življenja, to je za eno osnovno in pol srednje šole kuharije, pisarij in slikarij … kdo bi si bil mislil, da bo vse vkup trajalo toliko časa! … ipd. itd. bla. bla. bla. …)
da po nepotrebnem ne zavlačujemo: na uradno praznovanje s kruhom in vinom (in še marsičem) v naš novi hedkwoters bomo povabili enega od tistih, ki se boste pofočkali tu spodaj v komentarjih in ki bo imel dovolj sreče pri žrebu … časa za emocionalno obarvane komentarje imate – konceptualisti smo, le kako bi drugače moglo biti? – enajst dni, torej do 22. julija … festen!

p.s.: da ne bo nesporazumov: praznovalni termin bomo po objavi rezultatov žrebanja uskladili z izžrebancem – naj te ne skrbi, če se trenutno nahajaš na čisto drugem koncu sveta 🙂

še ena selitev

lej, ker se pišem napotnik, ti lahko iz osebne izkušnje povem, da se naponiki počutimo tako, kot da bi bil dr. fig (ta vzdevek zaenkrat še pripada francetu prešernu, ampak glede na to, kako doktorski vrhunsko je vojnovićev tamau napisal svoj tretji roman, figa, bi pravica do nošnje tega vzdevka kaj kmalu lahko prišla pred kakšno literarnozgodovinsko arbitražo) svoj komad ko brez miru okrog divjam napisal prav za nas, premanentne na-potnike … napotniki staropartizansko domislico kumi smo pršli, pa smo že tle uporabljamo na dnevni bazi, in zdaj jo lahko implemeniramo tudi v temle zapisu: kumi smo pršli na ilirsko, pa smo že tle:

ta tle vidim, če dvignem pogled iznad svojega part time šporherta

(ja, lubči, indukcija je, to pa zato, ker tle zmer tok pihlja, da plinc za zavretje kible vode za pašto potrebuje približno 2 uri in tričetrt) … in ta tle je tle, kjer smo v tem cajtu že šesto leto … vse je isto, kot je bilo, le da se kafiču, ki mi zjutraj skoz mašino spusti ekspresno kofe (in kjer zdajle uz gemišt in srčno bolečino enga mačodalmatina na zvočniku na tablico kucam, kar ti bereš) ne reče več jazina, ampak izola, pardon, isola … sicer pa – ko pogledam na levo vidim tole:

ko pogledam na desno pa tole:

manjši šotor je malo vegast, ker ga je najstnik malo vegasto postavil, ta velik pa zato, ker je že star in betežen (kot njega ptostavljalec, kaj čmo) … skratka, v kempinskem smo, zatorej gospe na pijaci zelenjavo povežejo z zlatim trakom

in zato kruhovinci mahune, file in krunpire serviramo na talarjih konceptualno propisne boje:

bottom line: verano azul je, končno! no, bo pa tudi jubilejna objava, kmali; bodi pozoren! 🙂

napo-leon reče: ilirija vstan’!

se še spomniš, dragi čitatelj, kako sta kruh in vino nekaj let nazaj pompozno najavila inavguracijo novega kuharskega templja?… no, situacija je zdaj še veliko bolj ekstremna; od zdaj naprej bodo namreč vse kruhovinske delicije nastajale na novi lokaciji … stara primestna chefovina (z vsemi terroirnimi produkti (maslo, sladka smetana, kisla smetana, sirotka in mladi sir, karamelni jogurt, labne) kašeljskih mlekarn pod vodstvom karizmetičnega tehnologa vinka mleka vred) se namreč počasi odmika v spominske predele naših glav, kjer bo za vedno ostala kot prostor dobre karme, okusne košte, sproščenega druženja in družinske sloge … lepo smo se imeli! … a ker smo malo moveknowledgement si zdaj  pojemo samo naprej, nikoli ne gremo nazaj in tako smo za svoj bazni tabor izbrali nov kraj … na fasado nove lokacije (na ilirski ulici, zato tudi tak naslov zapisa) je pripeta tale bronasta zaznamba:

2017-06-17 12.28.29

spodaj bi lahko nekoč našraufali še leseno kuharsko dilo in vanjo vgravirali besede “v tej hiši sta od leta 2017 naprej delovala kruhinvino.com”, hehe … no, o lokacijski spremembi obveščam predvsem zato, ker je bila frekvenca zapisov v zadnjem času spet precej švohotna, pa da boste vsi tisti, ki vam je še mar za tale blog vedeli, da je z njim in nami vse v redu … odlično celo; nova lokacija namreč poseduje nekaj, kar je izjemnega pomena za našo osnovno dejavnost – shrambo a.k.a. špajzo, ki je postavljena v kot kuhinje in ki s svojimi policami pogoltne svašta od kuhinjske robe … izjemen prostorček, lejga:

2017-06-17 22.09.31

no, in tako se zdaj privajam na nove koordinate, nov štedilnik & pečico, novo razporeditev pultov ipd. … malo se še lovim, ampak svakoga dana u svakom pogledu pa to … v naslednjih dneh pričakuj razpis za rojstnodnevno praznovanje kruha in vina, čez par tednov pa vzpostavitev redn(ejš)ega cikla objav …
aja, in seveda: legendarna stara kuhinja kruha in vina, v kateri je nastalo praktično vse, kar si na tem blogu prebral, se prodaja skupaj s preostankom vrstne hiše v zg. kašlju … širi novico, iščemo kupca 🙂

 

nezametljivo

bilo je leto 1992 in predstavniki milene generacije moje (+/-  sedem let) se verjetno še spomnite, da je bilo to leto najbolj kreativnih prevodov naslovov ameriških filmov v slovenščino … basketaška buddy-buddy zajebancija white men can’t jump je postala driblerja pod košem; grungerska generacijska friends-like hehe romanca singles pa se je na slovenska platna projicirala pod kodnim imenom ne mečte se stran … no, tale tazadnji je bil uporaben prejšnji teden, ko mi je – skupaj z družinskimi mantrami iz otroštva stran pa navmo metal / pojej vse od in do konca / nič ne sme iti v nič – prišel na misel ob projektu teden nezavržene hrane, ki je v svoji premierni inkarnaciji prvenstveno želel opozoriti na problem zavržene hrane – globalno gledano je namreč tako, da skoraj tretjina pridelane hrane konča v smeteh … e, mogoče zdaj dragi bralec, ki si navajen modrega in gospodarnega ravnanja s hrano in rednega gospodinjskega uporabljanja ostankov, zmiguješ z rameni, da se hrano stran meče drugje – pri debelih amerih, pri za domačo kuho neusposobljenih angležih ali preveč izbirčnih francozih in da smo slovenci v tovrstni statistiki pridkani … no, nismo: letno zavržemo 150.000 ton hrane, preračunano na grlo to znese 72 kg stran vržene hrane na leto …
tle smo in upam si reči (ampak to so moje domneve, ane) da so deleži masla za ta nezavidljiv podatek kar enakomerno razporejeni po glavah trgovcev, gostincev in gospodinjcev, zato namen vsega tega ni, da bi s prstom kazali drug na drugega, ampak da vsak pri sebi malo pregrunta kaj lahko naredi za izboljšanje statistike …
v projekt so se najbolj zagnali profiji – nenazadnje tudi sestavine, ki gredo v nič, koštajo in je v poslovnem interesu gostincev, da se čimveč stvari ponuca … no, profiji so za tale teden zorganizirali kar nekaj fajn stvari:

na otvoritev so navabili massima botturo, ki tovrstno ozaveščanje s projektom food for soul fura na globalnem nivoju … v zelo prepričljivem, energičnem otvoritvenem govoru na pogačarjevem trgu je gospodinjce pozval k načrtovanju obrokov in racionalnemu nakupovanju predvsem hitro pokvarljivih sestavin

na pogačarjev trg so postavili mini kontejenrsko kuhinjo, v kateri so znani kuharji dnevno izvajali delavnice s triki in nasveti kako pri kuhariji proizvesti čim manj odpadkov … z isto tematiko so posneli tudi nekaj video receptov (preveri predvsem jagodičevo cvetačno in bratovževo rdečepesno vajo v slogu)

na dan otvoritve je na odprti kuhni šest štantov ponujalo zero-waste jedi (jorg zupan je scimpral krasno umami omako iz možganov z jajci na popolnoma zmehčanem govejem jeziku, luka grič košir pa hudoben hardcore kostnomozgast goveji ragu s šarenimi njoki iz gomoljnic), teden kasneje pa so v več kot dvajset uglednih restoranih pripravili in stregli tematske zero-waste menije … janez bratovž je, recimo uprizoril eno hudo dobro zloženko (s slabo, s telefonom na hitro škljocneno fotko) iz svinjske glave:

svinska glava

fino fajn! zdej pa še mi … ne mečte (se) stran, preklikajte se skozi spletno stran nezavržencev, kruh in vin pa v ponovno rabo dajeta nekaj svojih zero waste / ponucajmo vse receptur:

pesto iz perja od redkvic

prah iz paradižnikovih olupkov

revitalizacija starega kruha

polpet iz ostankov kuhane govedine

iz kurje kože renderirani ocvirki in mast

evo, za začetek bo, sicer pa velja: planiraj, kaj boš kuhal, kupuj po pameti (tudi v gostilnah – raje naroči manj, kot več, če pa si naročil preveč naj ti ne bo nerodno s seboj vzeti uporabnih ostankov), recikliraj ostanke, obvladaj konzerviranje in podaljševanje trajnosti sezonske robe pa boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji … v smeti naj grejo smeti, ne pa hrana!