About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

šnicl speku

dobro, ni zdej to nekaj nenavadnega, šnicl spečt … to smo vsi že kdaj – bolj ali manj posrečeno ali prestrašeno ali suvereno – počeli … tale šnicl je najdu pot na kruh-pa-vin zato, ker je pripravljen z eno fajn finto, ki mi je on dan padla v uč direkt iz enga (se mi zdi da) ameriškega interneta … gre pa zato, da se panirane šniclurde ne utaplja v vreli maščobi, ampak se reč pripravi in skonča v pečici … ne bi sicer zdajle bil tak mudonja, da bi tumbaril, kako bolj zdrava da je ta metoda od klasičnjaka, niti si temule ne bi upal rečt wienerschnitzel, si mu pa upam rečt winner šnicl … ker je lepo hrustljavo zapečen in to brez handlanja z vročimi oljoti, pa še – to je sicer stvar debate – malo manj svinjarije je po kuhinji … tole:

… se uprizori takole:

  • štiri tanke odrezane puranje (na sliki) ali svinjske ali pileče ali teleče šnicle
  • moka
  • dve jajci
  • dva lončka (od oka) drobtin, panko japanac ga kr zmaga
  • 20 cm majoneze iz tube (ali dve do tri žlice rinfuzo)
  • dve žlici olja
  • sol, poper

pečico napali na 200 celzijevih, pekač obloži s peki papirjem, šnicle pa potolci s kladivom ter jih posoli in popopraj …
pripravi tri posodice za paniranje: v prvo stresi moko, v drugo zlij stepeni jajci, v tretji pa najprej zmešaj olje in majonezo, nato pa vanjo stresi drobtine in vse skupaj premešaj, da se vse drobtine omastijo in da ni več kakšnih grudastih kepic
naslednje zaporedje poznaš: šnicl osuši s paprinato brisačko – ga z obeh strani pomokaj (odvečno moko otresi) – šnicl namoči v jajce (odvečno naj odkaplja) – šnicl prekrij z drobtinastjo zmesjo; malo jo potapkaj, da se ga dobro oprime …
šnicle odlagaj na pekač, nato pa jih zapri v pečico za odoka 25 minut … nato si robo malo oglej in če je uhvatila dovolj braun boje jo vzemi ven, če ne pa še kakšno minuto počakaj …
s konzumacijo (+ kartofl salat al restanc al pomfri al u žemlo al dušen riž al karkol) pa verjetno ne bo težav?

soundtrack za tole je – ker gre za nekaj novega, ampak na nek način znanega – staro nov: buldožer – novo vrijeme

bingo realizacija 2/2

po nadvse fajnem druženju z majo in domnom v prvi epizodi proslavljanja lanskega tombolskega rednega letnega žrebanja ni minilo prav veliko tednov, da smo se v kruhovini spet priklenili na šporhert in zakuhali še drugi del – ta je bil skoncipiran in pripravljen za gospo ano, ko se je lani izkazala z največ zapolnjenimi kvadranti s kuharskimi zadatki, zato se je zdelo prav, da tudi mi kar resno zavihamo rokave (ki so bili sicer še vedno kratki, tako da smo jih vihnuli skoraj do faze mortena harketa) in uštimamo resno praznovalno fešto …

konceptualno izhodišče tokratne žurke smo poiskali v dveh balkanoidnih rečenicah, ki jih radi uporabljamo v splošni spiki … večerji smo namreč dali naslov jesen stiže, dunjo moja … ali ja ne priznajem ovaj sud! … september je namreč že kar fino na sredi, kar pomeni, da smo že v meteoroški jeseni – ampak mi se ne damo in hočemo tole poletje šibat še naprej, zato smo izbirali sestavine in tehnike, ki priličijo poletni kuhariji – morska favna, tudi surova; poletno sadje in zelenjava, roštilj, zmrzline take fore … konkretno je bilo tako:

za začetne rihte sem napekel mehkomehke perličaste mlečno maslene kruhe – take, kot smo jih poleti navajeni ne-znat-nehat-jest na morju, jih pomakat v ostanke paradajzove solate in tako …
kruhi so prišli prav za spemljanje tele na pogled ne preveč vabljive (aber videz je, še enkrat več, prevaral) kolekcije riba-školjke-rak … riba je bila brancin in je bila surova narezana na kose – vsak je dobil dva, enega surovega, enega pa osmojenega z brenerjem, aveš kao japanski aburro; rak je bil škamp – en surov rep je bil potresen z limonino lupinico, drugi pa s pimenton d’espelette, ki je ena taka posebna, fajn aromatska, nežno jaka francoska suha papričica; školjke so bile gmajn mušole in so bile marinirane v taki malo nenavadni curryjasti omaki
še ena krušnomazalični poligon: oranžna reč v temle karpaču so tanko narezane melone, meso je račji file, ki je bil par ur mariniran v suhem šeriju, nato osušen in pečen na zmernem ognju (šest minut na koži, tri na goli strani), posoljen, ohlajen, zamrznjen in na mesoreznici nafetkan na ful tanko … rdeči ribez poznaš, z njim nisem delal nič, še s stebla ga nisem ofucal, čez vse skupaj pa sem nato namlel sečuanski poper in polil s polivko iz sherryja, olivca in parih kapljic limoninega soka
chefica se je s temlje pjatom kar najebuckala: je potrpežljivo namotala špagete iz s sipino tinto obarvanega kormpirjevega testa (njošgeti reče temu, ker gre za melanž njokov in špagetov), salso pa je spržila iz grdobine, kapesant, janeža in fiskefonda ter vse skupaj dodatno umamizirala z botargo
jagnječje zarebrnice so se kakšno uro kopale v bazenu na 55 stopinjah, nato pa so bile na hitro in na hard opečene na žaru, kjer se je finaliziral tudi z račjo mastjo premazan mlad krompir, medtem ko sem melancane za babaganuž osmodil že dan prej, skupaj s paradižniki, ki so salsa postali šele po izdatni peki na žaru ter temeljitem odcejanju; olive sem narahlo opekal na ponvici in jih na koncu posul s čisto malo cukra, da so nežno karamelno hrskale pod zobmi
mali brejkec pred cukrom so bili tile kosi resnega koznega sirnega zajebanca iz istrske stancije kumparička (intervju z winklerjem, ki jih dela je vreden posluha), premazan s hardkorovskim lanskim pekmezom izpod potrpežljive majstorske ruke, ki tole tudi piše
finale je bil hud! semifreddo z zaswirlanimi robidnicami in figami ter pistacijo je bil – tudi zaradi cvetja – zaslužen za najglasnejši vzklik “pa kakšna jesen, modeli??!!”

tudi žejni nismo bili, za kar se gre tokrat zahvaliti predvsem (le oni vermut na desni je od italjansksega profesoreta) macronovim sodržavljanom, ki so pridelali in stisnili marsikatero dobro kapljico, še posebej všeč nam je bil na ravno pravo stopnjo frišnosti in karakterja doteran tri leta star pouilly-fuissé vincenta girardina …

no, potem smo družno uspeli nagruntati še nov kavni napitek, ko smo kepico vanilijevega sladoleda namesto z navadnim espressom prelili s correttom, torej s šnopsom ojačano zadevo, in se potem nismo mogli odločiti, ali zvarku namesto afogatto bolj priliče ime afforetto ali pač corregatto in se vobče imeli čisto fajn – drugače pač ne bi posedali od osmih zvečer do dveh zjutraj … tik pred zaključkom žurke je namreč anin matej ob pogledu na pečični displej zavzdihnil “upam, da tole ne kaže ure, ampak temperat-uro” … žal 1.50 v danem momentu ni ni pomenilo 150 stopinj … vam pa moram ponosno pokazati tudi darile: ana in matej sta namreč (poleg platnenih pogrinjkov in lastovskega olivca) prinesla takle kruh in vino – obojega smo bili tako veseli, da je (ali pa bo kmalu) šlo v komisijsko uničenje … iskrena hvala!

mi pa že tuhtamo, kaj narest z letošnjim žrebanjem … stay tuned!

bingo realizacija 1/2

natanko leto nazaj smo na kruhletu in vinčeku objavili kar zanimivo 3×3 tabelco z bolj ali manj zajebanimi kuharskimi zadatki ter pozivom bralstvu, naj te zadatke izpolnjuje ter tako pridobiva srečke za redno letno jubilejno kruhovinsko žrebanje (ki je sicer kar cenjena inštitucija z neprekinjenim nizom že od leta 2007, ko smo bili vsi sodelujoči še v precej bolj mladiškem stanju) … nekaj tednov kasneje smo v napotnikovem inštitutu za javno žrebanje izpeljali postopek izbire priložnostnega praznovalnega obiskovalca našega domačega omizja …

zdaj zarolajmo cajt naprej in ga ustavimo na nekem prijetnem poletnem večeru, ko se v chefovini zbere cpt izpolnjujoč kvartet dveh domačih in dveh gostov in najprej od radosti dvigne z ouzo fizzom (ouzo, limonin sok, cimetov sirup, gazirana voda, led) napolnjene čaše, v usta dene rezino kumare z inčunovo kremo in grškim jogurtom ter se tako loti obletniške bakanalije, ki je tokrat poleg kruhovinskega rajanja slavila še majin lucky sourdough, ki ji je prinesel izžrebano srečko na žrebanju …

vsaka kruhovinska žurkica potrebuje nek koncpet, na katerega potem obešamo jedila in napitke, tokrat smo za izhodišče malo dadaistično vzeli veznik če, ki smo mu dodali črko b, tej pa za vsako jed prilimali še enega od samoglasnikov, tako da smo dobili niz če ba – če bo – če bi – če bu – če be … ta je nato služil kot izhodišče za pripravo določene jedi … kapiš? verjetno ne, ker se opis sliši precej abstraktno, zato prilagam konkretne orise in opise … takole je šlo:

otvoritveno čebatovanje: na rastkotovo čabato smo – z leve proti desni – naložili sledeče, vse dumaćedumaće pomade in obloge: sesekljan jesihflajš z bučnim oljem in vloženo čebulco / krema iz osmojenih jajčevcev s hrustljavim pršutom / mleti ocvirki z redkvico / mladi ovčji kajmak / prvi sezonski pindjur z mladim sirom; srebovali pa smo fedorine petijon naturel (kolikor jih ni ob odpiranju odpizdilo iz flaše)
če botarga, naj bo orng, da bi fino: rastko je nastopil še enkrat, tokrat sem iz njega narolal krekerje s sumacom, narezal sem enega čisto frišnega ribona, ki sem ga podložil s koromačem in potresel z naribano botargo; zraven smo natakali sherry fino fernando da castilla
če bi lučke, ne bi sladolednih: chefica je tu uletela z lučkami, ki so pravzaprav vaja v arančinskem slogu – z žafranom pripravljeno pohlajeno rižoto je nanesla na lesene palčke in jo popekla na olivcu ter vse skupaj opremila z aromatskim listjem in cvetjem; arome smo vlekli tudi iz krapeževe malvazije 2019
če bula: sledillo je na žaru opečeno goveje rebro po nigerijski recepturi s čebulno opremo: krompirjev cmok je bil polnjen z balzamično čebulno marmelado in potresen z ogljem mlade čebule, čebula je bila polnjena z aromatiziranim drobtinami in parmezanom, endivija zapečena na žaru, omaka pa zmerna zajebanka na osnovi iz rebrnih kosti skuhanega in reduciranega fonda; zajeban piat je uspešno zalil arhivac v obliki simčičevega rdečega teodorja 2000
čebela priletela: jasno, da je tu v špilu med – on je na vrhu, pika na i in je pomaračno-limonin; nekaj ga je že prej služilo za karamelizacijo zdrobljenih pistacij; spodaj je sivkin puding, v verinci pa še grški jogurt z borovnicami … zraven smo eksperimentalno zmešali en angleško-islandski gin in sivkino kombučo in ugotovili, da je bil to zelo dober eksperiment

maja in domen sta rekla, da sta se imela fajn, upam, da to še zmeraj velja … kruhovinarja pa tudi; sploh, ker nas čaka še druga etapa bingovanja … do takrat pa malo premišljujemo, ali bi tradicijo – kljub redkim bložnim zapisom – nadaljevali še naprej … torej, kaj pravi zvesto bralstvo: naj se žrebička tudi letos? 🙂

postvakcinacijska reaktivacija

takole je: dobrih 23 ur po tem, ko mi je prijazna gospa na gospodarskem razstavišču v mlahavo desno roko brizgnila vektorski odmerek belgisjko-ameriškega proticovidnega zvarka, sem v polležečem položaju z leptopom v naročju nekaj minut čakal, da vgrajeni mi čip začne samostojno, brez kucanja po tipkovnici, prenašati moje misli v wordpressovo bložno platformo in tako prekine natančno dvomesečni brezobjavni mrak … pa se ni nič zgodilo – mislim, dobesedno nič: ne le, da mi ne dela 5g oddajnik v glavi, niti g od glavobolčka nisem dobil niti v od vročine niti b od bolečin v mišicah niti s od splošno slabega počutja …

vsaj kar se pisanja bloga tiče, je torej tale vgrajeni čip popolnoma neuporaben, zato bo treba kruh in vino revitalizirati po dobri stari metodi dvoprstnega tancanja po tipkah … in kje začeti novo epoho zapisov iz napotnikove kuhinje? mogoče kar z eno fino rižotno fintico, ki sem jo osvojil in posvojil ob listanju magazina la cucina italiana kakšen mesec ali dva nazaj … davide oldani (ki ga imamo na kruhotu in vinotu precej v čislih) je namreč suđerisao minimalistično metodo kuhanja rižote, ki iz špila eliminira celotno ibungo sekljanja & praženja šalotke/čebule, špricanja z vinom in zalivanja z aromatskimi župami, ampak riž po nekajminutnem praženju na suho zaliva z vrelo vodo in ga aromatsko opremlja šele na koncu, tik preden na krožnik prestavljeno kremozarico dodatno zasmetani s koščki natrgane buratte … šnita hrustljavega pršuta je moj dodatek, gran finale testne vožnje je izgledal takole:

zadovoljstvo testnih jedcev (beri: od enoletnega jajcanja s korono že malo letargičen družinski mehurček sestavljen iz dveh najstnikov in dveh srednjeletnikov) je bilo unisono do te mere, da si skorajda upam še enkrat nastaviti roko cepivu, da bo tako tudi pri tebi, če slediš naslednjim navodilom:

iz špajze potegni:

  • 320 g okroglozrnatega riža (carnaroli, arborio & co.)
  • 4 lepe rezine pršuta
  • 80 g masla
  • 80 g parmezana
  • pol limone
  • kugla buratte
  • svež pehtran (ali bazilika ali meta ali kakšna druga tebi ljuba gverca)
  • sol, poper

protokol je preprost, kot sem napisal že zgoraj: začniva s pršutom – pečico segrej na 180 stopinj in rezine pršuta deni na s peki papirjem obložen pekač … tega potisni v pečico, počakaj pet miut, nakar fetine obrni in jih peci še tri minute … nato jih prestavi na papirnate brisačke in jim daj mir, da se spremijo v hrustavke … upoštevaj, da je dan časovni okvir ohlapen in je odvisen od debeline rezin pršuta, zatorej bodi previden in imej en uč skoz na njih, da ti ne pobegnejo v cono aktivnega oglja …

vodna rižota pa tako: kozico pristavi na ogenj in ko segreje vanjo stresi riž … praži ga nekaj minut, dokler se ne segreje toliko, da boš ob prevejanju s hrbtom dlani čutil, da je topel … zdaj začni riž zalivati z vrelo vodo – mic po mic, vmes ga malo premešaj ter tu in tam nežno posoli … ko prideš do točke, da je riž kuhan na zob, ga odstavi …

v riž vmešaj žličko limoninega soka, premešaj in počakaj kakšno minuto ali dve, nato pa vanj začni izmenično vmešavati na kocke narezano mrzlo maslo in nariban parmezan … mešaj kot norc, še najbolje kar z metlico, da bo rižota fino kremasta, če se ti zdi, vanjo kani še malo vode …

rižoto stresi na ogrete krožnike, jih potresi, da se razleze in jo opremi z nastrgano limonino lupinico, lističi pehtrana, buratto in pršutom …

soundtrack nucava še tle zraven, ane? … brez skrbi, ne bo to sokličkina voda, ki bi sicer konceptualno sodila samle, ampak bomo vseeno odrinili malo bolj na globoko, da ne pozabimo, da kljub preprostim rižotam živimo v zapletenih, zajebanih cajtih: roger waters – is this the life we really want?

zlati silvo je … tisti, ki izziva!

če si bil kdaj pri službi božji katoliškega tipa, potem se mogoče spomniš, da se kaj kmalu po začetnem pozdravljanju začne posipanje s pepelom, ki se mogoče silši kot žebranje, ampak v resnici prinaša kar hude samokritične momente: vsemogočnemu bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanjih; mnogo dobrega opustil in slabega storilžal mi je, zelo mi je žal! … bralstvo v konkretnem primeru (poglej datum objave in ponotranji misel, da skor v kopalkah razglašamo rezultate zlatega fakin silvota) opozarjam predvsem na tri besede mnogo dobrega opustil … zdaj – lahko bi si kot zdravc izmislil ful enih sestankov, lahko bi kot aleško žongliral z nepreklicnimi kuvertami, lahko bi tale blog celo ivanu janezu ponudil kot ekzampel katastrofalnega puščavskega vetra, ki izsušuje domovinsko medijsko krajino, ampak let’s face it: presejalni testi silvotovih prijav in deseminacija rezultatov so nedopustno dolgo trajali izključno po moji krivdi … opali mi šamar, zatuli mi buuuu, osle mi pokaži, v pleksus me suni, s polžem slinarjem me ozmerjaj, s surovim korenjem me napitaj – vse to je legit … a vseeno upam, da bo tale zapis, ki ga odet v raševino in spokornosti poln pišem kleče na koruzi, zbudil milost v tebi! …
skratka: ne olimpijada ne evrovizija ne zlati silvo v pandemiji niso bili izvedeni, kot je bilo planirano in zdaj je, kar je … se delamo, da nas to ne moti in začenjamo z uradnim dogodkom, s katerim zaključujemo poroces, ki se je začel s polnjenjem silvotovega epoštnega kaslca s sledečimi praznično zadebeljenimi kuvertami (meet, the contestants, klikni na prijavo, odprla se ti bo v novem zavihku):

sylvia s severa

15-letnica v radiču

namesto menija – generalka 50

familijarni viribus unitis

zlati pureki

bring it on 2021

novo leto po mehiško

silvestrska limeta

preprosto zdravi

kot ti sporoča že hiter pogled na seznam prispelih rešitev, bi lahko bil eden od izgovorov za zamudo, da je letošnja berba prispevkov trikrat obsežnejša kot lanska, ko pa se potopiš v vse bogastvo vizualnih, besednih in receptarijskih impresij, pa sploh povesiš čeljust nad izjemno ravnijo feštic, s katerimi so tekmovalci preganjali dvajsetko in nazdravljali (takrat še) novemu … komisija je tako na različnih lokacijah vitrualno staknila glave, podeljevala točke za recepte, fotke in splošni vtis in sklenila prijaviteljem po abecednem redu podeliti naslednje virtualne salve slave in salive:

hitri vpogled v zadnji partizanski film in pravokotno značko pantone 229c
prejme alcessa
(za pogumni preboj na tekmo in kraljevsko flisast namizni prt)

*   *   *

vse možne odtenke njive ter gibljivi oltarček številke X
prejme ana frangež kerševan
(za doprinos k popularnemu žanru 50 neki-neki in on point 10. točko prijave)

*   *   *

recital trendovske ode zelenosti in fulem veselih limet
prejme andreja hlišč
(za konceptualno disciplino in postavljanje spomenika tazelénmu citrusu)

*   *   *

retrospektivni memoar studia bratři v triku in relikvijsko podobico sv. hegesipa
prejme anže hobič
(za izčrpno (ne pa izčrpljujočo) kronistiko in resne medgeneracijsko-vzgojne prakse)

*   *   *

kacino užitka iz jelkotove brade in naziv gospodar-planer I. reda
prejme boštjan živič
(za z improvizacijo začinjen planski konstrukt v skladu s pravili tekme in NIJZ)

*   *   *

še eno, tokrat vektorsko, staro kravo in vložitev uradne kandidature za članstvo dgs
prejme domen srebot
(za spoštljivo in popolnoma on-point zaključevanje starega s starim)

*   *   *

obisk v lekarni tete pehte ter zdrav zajtrk z zdravcem pri andreji
prejme grega e. voglar
(za zvestobo rečenici o našem največjem bogastvu tudi ob izteku leta)

*   *   *

polinkan park iz monterreya in patično podvezico angelce likovič
prejme marina karnelutti
(za odstrtje okna v drugo kulturo z ene ter v patičko z druge strani)

*   *   *

motivacijsko himno f. m. ježka in značkico ministrstva za zunanje zadeve
prejmejo pureki
(za delovno vnemo in brezstično kombiniranje zunanje z notranjo kuho)

*   *   *

na tem mestu bralstvo pozivam, naj sledijo zgledu pripadnikov mednarodne show business elite ter vse prejemnike nagrad počastijo z iskrenim aplavzom … a je pač tudi v tej tekmi tako, da glavno titulo in njej pripadajočo slavo, hvalo, trepljanje, prestižno steklenico penine silveri white, ki jo je v nagradni sklad prispeval njen avtor, boris gašparin (hvala!!!) in vse ostalo, kar je še povezanega s poimenovanjem

zlati silvo 2021

lahko izmed vseh zgoraj omenjenih prejme samo eden … in to je:

boštjan živič

(za dologorčno planirane, domišljene in vzorno izpeljane grižljaje ter – kar je v kontekstu praznične prilike nezanemarljivo – pripadajoče požirke)

na tem mestu velja priobčiti še razširjeno utemeljitev tokratne žirije, ki zavoljo velikega števila prijav, njih visoke kakovosti ter – kot se je izkazalo pri podeljevanju ocen – nenavadne izenačenosti letos res ni imela lahkega dela: 

“kdaj če ne zdaj in kdo če ne jaz?” se je verjetno motalo po glavi izkušenega zlatsilvejskega tekmovalca živiča, ko je vkup sestavljal številne komponente silvestrske pojedine … te so se v harmonično celoto sestavile že v digitalizirani prijavi in le želimo si lahko da bi bili v izbrani druščini, ki je vse to dajala na jezik in na poslednjo pot pošiljala v resno zastavljenem kapljevinastem spremstvu … poskusimo knčati še z enim špekulativnim živičevim citatom; če je po končani silvestrski večerji pomislil “najboljše mi je ratalo prišparat za konec”, je imel popolnoma in absolutno prav … čestitamo in pozdravljamo!

prav to lahko v komentarjih storiš tudi ti, draga bralka, ki ti s tega mesta še enkrat zaželim naj bo leto 2021 (kolikor ga je sploh še ostalo, hehe)  vsaj tako okusno, gajstno in doterano,  kot so prijave sodelujočih na našem natečaju! … če nam (in vam) bosta um, virus, telo in kuharska volja ob koncu leta še služila (ter janes in hojsek dovolila) bo pa spet tekma! srečno vsem!

zlati silvo 2021 – stop that shit!

ja, fuck, no! … naj se te besede (skupaj z ne-me-jebat, odjebi-korono, gdaj-bo-konc-te-more in ostalimi mantrami, ki smo si jih bolj ali manj glasno – vsekakor pa pogosto – brundali v maske ali tulili v stene svojih čumnat) še enkrat več vtisnejo v tvoj sivocelični sistem, dragi kruhovinec … kajti zdaj kanimo temu narediti konec in z resnimi pojedinami, yolo preserancijami ter mrš-u-pm-20-20 attitudeom poslati minevajoče leto ne le na smetišče zgodovine, ampak v najbolj smrdljiv čošak najoddaljenejšega paralelnega vesolja, ki obstaja … dvajsetdvajset – spizdispizdi!!!
valjda ne verjamem v čipe, kemtrejle, antene, petgje in ostala konspirativno-lizardska jajca, ampak vseeno mi je letos misel kdaj odtavala v cono s čim sem jinxnil tole jebado?! … a je mogoče krivo to, da lani opolnoči za razliko od mnogih let prej nisem odprl šampi boce sergea mathieuja, ampak sem nadravil z vdovo clicquot? (za vsak slučaj mam zdej tri flaše mathieuja na hladnem) … kaj pa, če nas je 2020 scotalo zaradi le treh prijav v zlatega silveja? no, tle boš moral pa zdej ti mal pomislit, a veš … ker mogoče pa samo obljubljat sej se bom prjavu, sej bom napisu, pa slike poslal pač ni dost, a veš, lupči?! … mogoče morš pol to res narest … nared to, ker res ne bi rad ob letu osorej tukaj pisal, da je blo cvancikcvancik še kr okej v primerjavi s tem, kar je sledilo … torej: zlati silvo je resna in zelo safe tekma, herr art direktör grobler je letos k priboru pritaknil celo imekcijo s cepičem, lej to:

1. kruhinvino.com razpisuje nagradni natečaj zlati silvo 2021

2. natečaj je skoraj nediskriminatoren; z izjemo ivana janeza janše, boruta pahorja, zdravka počivalška, mateja tonina, žana mahniča, vaska simonitija, aleksandre pivec in grimsov, tankotov ter pojbičev lahko sodelujejo lahko vse rastline, živali, ljudje, predmeti in objekti, ki bodo do srede, 6. januarja 2021, do 24.00 (cet) na elektronski naslov zlati.silvo@gmx.com poslali dokumentrani zapis na temo svoje silvestrske pojedine skupaj z receptom za vsaj eno od silvestrskih jedi

3. žirija natečaja kruh & vino (chefica & chef + do objave rezultatov anonimni dodatni ocenjevalci z izpričanim teoretičnim in praktičnim poznavanjem silvestrske prehranske tematike) bo izmed vseh prispelih dokumentov po anonimnem, na številkah in statistični analizi utemeljenem ocenjevanju izbrala zmagovalca

4. zmagovalcu pripada častni naziv zlati silvo 2020, minljivi pokal v obliki steklenice iber krasne penine iz kleti silveri, ki že dolga leta ponosno nagrajuje zlate silveje

5. žirija si pridržuje pravico, da izmed prispelih natečajnih prispevkov izbere poljubno število nagrajencev in jih nagradi s poljubnim izborom poljubnih nagrad (ki so lahko tudi poljubi, magari na daljavo :-))

6. vse prispele fotke & recepti bodo objavljeni na kruhinvino.com, skupaj z imenom ali vzdevkom avtorja (vkolikor ne bo želel ostati anonimen); razpisovalec si pridružuje pravico do prevekslavanja formata prijave v obliko, primerno za objavo na spletni strani (beri .pdf ipd.)

7. kriteriji za izbor niso merljivi, vsekakor pa bodo subjektivni, pošteni, samostojni, neodvisni, suvereni in uravnoteženi, zato so vse odločitve končne in brezprizivne

8. natečaj se izvede ne glede na vse začasne tehnične ovire (a.k.a. lockdowne, lockupe, nenaložene aplikacije, nenameščene verige, pod surlo potisnjene maske, shujševalne kure, ribe, purane, prasce, divjačino, teleta in goveda) ki začnejo veljati po novem letu

moto jej, moli, ljubi je do zaključka natečaja v popolnosti suspendiran, namesto njega se na piedestal postavlja zaporedje besed: kuhaj, fotkaj, piši, pošlji, zmagaj! … srečno!

 

vsi silvoti na kupu

takole je pač zdaj, da smo lepo pospravljeni vsak v svoji kuhinji in tuhtamo kako še porabiti morebitne ostanke božične večerje, pranzota di natale ipd; ali pač kaj iz špjaze, zamrzovalnika in hladilnika bi s kuharskimi skilzi še lahko predelali v #omnonomnom … obenem pa tistih nekaj preostalih rednih bralcev kruhainvina na ta praznični dan enotno pogleduje proti silvestrskemu večeru in načrtuje samostojni naskok na titulo zlatega silvota … tako je, sporočam vam, da bomo legendarni natečaj prelomnoletne kuharije & entertainmenta izvedli pandemskim restrikcijam navkljub … glede na to, kaj vse je do sedaj že uspelo prijaviteljem na dotični konkurz, ni hudič, da ne bi zmogli sesuti tudi pandemonije …

silvotove ibunge letos začenjamo s pregledno kompilacijo vseh dosedanjih izvedb – na enem mestu zbrane prijave bodo nekompetitivnim bralcem zagotovo prišle prav v iskanju navdiha za lastne silvestrske podvige, potencialni tekmovalci pa bodo po eni strani spoznali za kako visok nivo tekmovanja gre, po drugi pa bodo morda zaznali kje je še mesto za nadgradnjo in preboj – tako v zasnovi menija kot v njegovi izvedbi in prezentaciji tekmovalni žiriji …

krstna izvedba zlatega silvota se je dogajala na prelomu iz leta 2007 v 2008 … ne bi zdaj o tem, kako smo bili vsi mi mladi in zagnani, kako je bil tale blogec še v pleničkah, ampak dajmo raje še enkrat aplavdirati šestim prijavljenim silvestrskim jedem, še posebej pa zmagovalnemu sushi partyju, s katerim je avtorica bunny-san postala prvi zlati silvo ever!

* * *

sodeč po zmagovalcu prvih dveh silvovskih natečajih, je žirija v zgodnjem obdobju tekmovanja padala predvsem na eksotične festen fintice … japonski zmagovalki se je namreč naslednje leto, z naslovom zlati silvo 09 pridružil sašo, ki je v konkurenci šestih prijav zabriljilal z izvedbo po metodi aljaških indijancev pripravljenega lososa na deski in si postavil spomenik za vse večne čase

* * *

tudi v tretjo izvedbo tekmovanja zlati silvo – na prelomu desetletij smo bili – se je uvrstilo šest prijav, po dveh letih vzhodno-zahodnega globalnega nagrajevanja pa je žirijo tretje leto najbolj prepričala naturalistična zasavska saga o medgeneracijskem sodelovanju pri pripravi tradicionalne jetrnice izpod peresa zasavskega vajenca, ki je postal zlati silvo 1-0

* * *

v četrti izvedbi, na začetku leta 2011 je naša draga tekmica začela dobivati zagon, tekmovalci so spoznali, da se jih lahko prijavi več kot šest (to leto osem), pojavijo se prvi resnejši oblikovalsko predstavitveni presežki, naslov zlati silvo 11 pa je v ostri konkurenci že drugič v zgodovini prinesel losos – tokrat pripravljen v pečici pod komando alana orliča

* * *

jubilejna, peta edicija zlatega silvota je organizatorje in žirijo pometala na hrbet: kar 14 prijav je poskrbelo za neviđeno tekmo, ki pa taka ni bila le zaradi številk ampak tudi nivoja prijav … vse skupaj je kulminiralo v konceptualno in vizualno dodelanem zmagovalnem žajbeljskem projektu (tudi z doma narejeno mocarelo!), ki ga je zasnoval in izvedel jure k(r)uha, zlati silvo 2012

* * *

minevali so dnevi, tedni, meseci; bilo je leto in zlatosilvovska evforija se je malo unesla; enega člana žirije smo izgubili nekje na beogradskim splavovima in ga nadomestili z uglednim novim; prijav je bilo manj, a so držale resno visoko koncpetualistično in kuharsko raven … žirijo je tega leta očaral storytelling prvoborke vale in njea basen o generalu, teroristu in terjetu, ki ji je prinesla naslov zlatega silveja 2013

* * *

zlati silvo je v svojem času preživel marsikatero reč, tudi ekonomsko krizo in obdobja, ko so nad nas klicali bruseljske trojke in ostale jezdece apokalipse … izvedba 2013 – 14 je glede na prejšnje leto spet podvojila število prijav, žirija pa je po težkem premisleku in številčnem rangiranju prijav uspela razglasiti zmagovalko: kulinarična popotovalka špela je titulo zlatega silvota 2014 odnesla z ujetjem šparovnega cajtgajsta

* * *

ob analitskem prerezu naslednje letine zlatega silveja se pojavi predvsem vprašanje, kako prešteti število sodelujočih kontestantov … zgodila se je namreč prva skupinska prijava, saj se je v pol ducata kvalificiranih kruhovinskih borcev znašla tudi misteriozna skupina beertasting, ki je – pa ne zato, ker so bili v grupi, ampak zaradi res prepričljive kolekcije praznovalnih ibung – v novo leto štartala kot zlati silvo 2015

* * *

ko smo koledarje 015 zamenjali z onimi 016 se je v tekmo za zlatega silvota prijavilo historčino gledano drugo največje število tekmovalcev, saj se je s kuhownicami na štartno-ciljni črti pojavilo za celo fudbalsko moštvo tekmovalcev … žirija se je čohala po glavi, saj je skoraj bilo treba fotofiniširati, na koncu pa se je izkazalo, da bo zlati silvo 2016 pravzaprav ista presona, kot leto prej, saj se je kot maskota skupine beertasting v anale kot prvi, ki je titulo obranil vpisal iztok mrak

* * *

torej: zdaj prihajamo v obdobje, ki se ga že/še kar nekako spomnimo … deseterica tekmovalcev se je v boj za titulo zlatega silvota pognala z izjemnim zagonom, koncepti so se udarili med sabo na različnih frontah, na koncu koncev pa je bilo tako, da je iztok mrak z 20-stranskim osebnoizpovednim epom izvedel klasični hat trick in si na prsi pripel še tretjo značko zlatega silvota, tokrat z letnico 2017

* * *

naslednje leto je zlati silvo prinesel še eno spoznanje, ob katerem je žirija ostala z resno povešeno spodnjo čeljustjo: namreč, da obstajajo persone, ki se na to tekmo priravljajo z zavzetostjo in časovnim planiranjem, ki bi ga sicer pripisali kakšnemu olimpijcu … pavlina müller, ki je v sedemčlanski konkurenci z bullet entryjem osvojila titulo zlati silvo 2018 je namreč sestavine za silvestrsko pojedino na svojih popotovanjih potrpežljivo in z jasnim ciljem pred sabo nabirala celo leto … wau!

* * *

v temle zaporednem preletu prijav in zmagovalcev zlatih silvotov od premiere leta 2008 naprej si verjetno opazil, da je tole ratovala zmeraj bolj resna, zajebana tekma in žiranti smo vedno bolj glasno tulili, se čudili in padali na hrbet, česa vsega ste zmožni kruhovinci … madona, kar kocine se nam od vsega dobrega dvigujejo vsako leto, res! … kolekcija prijav 2019 je nora, res, najbolj nora med vsemi pa je bila müllerjeva pavlina, ki je za obrambo naslova šla tako daleč, da je v živi ogenj zadegala v krpo zavito pljučno pečenko … in obenem razkrila, kakšen pritisk je v igri, ko gre za obrambo titule … epic!

* * *

in tako smo prišli do jebenega leta 2020 … da nekaj ne bo čisto v redu bi mogoče lahko sklepali že po tem, da je bila bera prijav za zlatega silveta na all-time low poziciji – tri prijave so bile … ampak bilo so to resne prijave, obsežne, koncpetualne, polne v globino in širino, delo žirije pa nič kaj lažje kot v bolj plodnih letinah … na koncu je bilo tako, da je samo muhič s kompanijo in resno in dolgo pojedino postal aktualni nosilec naziva zlati silvo 2020

* * *

kar nas pripelje do sem kjer smo: po sedemindevetdesetih silvestrskih spektaklih, ki jih je prispevalo bralstvo in nekaj iz takšnih in drugačnih razlogov še neprevzetih/nepodeljenih nagradah (pavlina in samo – nista pozabljena! … sam da si app naložim, ketne namontiram in občine in oštarije da odpro, pa bomo zriktal!) se nam obeta nova tekma … ker boš letos res doma, izgovorov, da ne bi poskusil priti v tale elitni hall of fame, res ni več … razpis sledi, bodi pozoren!