About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

fine finske stvari: kotiharjun sauna

da savna nima veze s kulinaričnim blogom, morebiti porečeta bralka in bralec …mogoče imata celo prav, ampa ju seveda skušam prepričati v naspotno: z metskimi drvmi zakurjena ogromna železna peč na moškem oddelku helsinške inštitucije kotiharjun tako razbesnjeno greje, da se v veliki, temni, betonski luknji sedeči možaki dobesedno kuhajo pri živem telesu … ogromna, v kotu ždeča razbeljena železna beštija namreč suma sumarum tehta sedem ton, da se plac (po finskih kriterijih, ki so precej drugačni od naših topliških kvazi zenovskih savnic, ki komajda prilezejo čez osemdeset stopinj) dovolj razhajca pa traja od tri do pet ur … ampak ko je enkrat vroče, je pa res vroče, vsaj stotka je v onem dungeonu, s tem da so na beton položene lesene lajšte samo v zgornjem, torej vročejšem delu savne … pozabi ti v takem na une peščene urce s 15-minutnim intervalom, miki … tle not še najbolj hardkorovski mattiji in jariji ne zdržijo kaj več kot sedem do deset minut …

sicer je pa celotno doživetje kar edinstveno in ga, v primeru, da te kdaj zanese v helsinke le deni na seznam absolutnih obveznic … skozi vrata stopiš v eno tako mini vežo, kot da si uletel v nek zdravstveni dom leta 1977; za šajbo se skriva finček modelček, ki te najprej vpraša če imaš brisačo (ker je nimaš, ti jo posodi in tako za časovno neomejeno savnarijo namesto 15 plačaš 18 evrov), nato te vpraša, če imaš s sabo pijačo (pire pa take reči ima v mislih) in ker je nimaš, ti najprej vseeno pokaže veliko zamrzovalno skrinjo, v katero bi svojo pijačo lahko spravil, nato pa te potolaži, da lahko pirčke kupiš tudi pri njem; sicer so nizokalkoholni (tam do ene 3,5% gredo), so pa zato tudi poceni …

po uvodnih formalnostih si pripuščen v veliko garderobo s starimi razlupanimi, resno hipsterskimi vintage omaricami, kjer se slečeš, nato pa sledi obisk velike, na vojničko spominjajoče kopalnice s tuši, kjer si pri oplakovanju telesa lahko pomagaš z velikimi inox ajmerji … no, in potem končno uletiš v črni pekel, kjer je protokol sledeč: ko stopiš skozi vrata rečeš nekaj po finsko (poskusi s “pitäisikö minun kaata vettä kivien päälle?”), nato nekdo iz najzgornejšega balkona nekaj reče, nakar z veliko zajemalko poliješ vodo na velike kamne ali pa tega ne storiš, odvisno od tega, ali veteran na balkonu meni, da je v zraku dovolj ali premalo vlage … dialog se ponovi ob odhodu na rashlađivanje … to je pa sploh cel žur: pobje se opašejo z brisačami, iz one skrinje vzamejo svoje drinke in se odpravijo ven na ulico, kjer se jim pridružijo še punce iz svojega oddelka, ki je v prvem nadstropju in potem takole zasedejo pozicije na ulici:

v nasprotju z uveljavljenim oni-so-tok-introvertirani-da-so-skoz-tih stereotipom – takile prizori ne izgledajo kot nemi film, ampak finci kar pridno klepetajo in debatirajo in čebljajo in se hecajo … in da ne boš mislil – to počnejo tudi v savni in to kar naglas, tudi drug čez drugega … skratka – nobenega svaljkanja po ležalnikih, dišečih palčk, žblink-žblenk muzike, meditativnega lebdenja, čajev z limonino travco in občutka krivde ob motenju ostalih s šepetanjem; finci to savno delajo čist drgač!… aj lajk, a lot! … za bonus popam še en filmček o tem, kako poteka menjava kamnov in vzdrževanje plavža … hudo!

paratatarc

niz finih finskih impresij na kratko prekinjamo z odlično sezonsko specialko, ki sem jo uprizoril nekaj dni nazaj … na rodni savinjski grudi je namreč letošnja paradižniška letina rajska (see what i just did here, heh?!) in tako se je na kuhinjskem pultu znašla ogromna škatla perfektno zrelih, dišečih, zdravih, rdečih pomidorov, ki je nato bila deležna različnih tretmanov: dobra polovica je končala v teglah kot klasična pasata (sizi baziliko in sizi brez), kakšna četrtina v malo bolj rustikalni, s česnom odišavljeni koščkasti salsi, nekaj ga je seveda šlo frišnega v solate, na bruskete in na pan tomate, iz ostanka pa sem po navodilih joseja andresa (fejst dedec, mormo se enkrat malo bolj na dolgo pogovorit o njem!) uprizoril letošnjo noviteto, paradajzov tatarski:

osnovna sestavina je svež, zrel mesnat paradižnik, ki ga v pečici kompaktiraš in koncentriraš s počasno peko/sušenjem, nato pa hladnega nakockaš in zmešaš z ostalimi sestavinami … ajmo:

  • štirje veliki mesnati paradižniki
  • žlička soli
  • pol žličke sladkorja
  • roba za tatarca (gorčica, šalotka, čilisos, olivc, poper, kapre, inčuni, kumarice, (pikantna) paprika v prahu, majoneza … )

paradižnike na spodnji strani križno zareži, jih prelij z vrelo vodo, počakaj pol minute in jih predeni v ledeno vodo (voda + led) … olupek bo kar zdrsnil dol, izipizi … zdaj vsak paradižnik nareži na odoka šest krhljev in s prsti/nožkom odstrani muhco, pulpo in semenje – ostane ti samo pure tomato flesh …
pečico segrej na 120 stopinj, pekač obloži s peki papirjem in nanj z odrezano stranjo navzgor naloži paradižnikove filete; potresi jih s soljo in sladkorjem ter zapri v pečico za kakšne tri, mogoče celo štiri ure, vmes pa jih enkrat ali dvakrat obrni …
paradajz naj se ohladi kar na pekaču, nato pa filete prestavi v manjšo posodo in jih zapri v hladilnik, kjer lahko, pokapani z olivcem, zdrže cel teden – če seveda ti zdržiš in jih prej ne pokuriš za sendviče, burgerje, solate ali kar tako …
za tatarjenje pa potem filete na drobno sesekljaj in jih zmešaj z zate običajno tatarsko mešanico ter postrezi z opečenim kruhom … on ti je nevjerovatan!

z muziko gremo v osemdeseta in izvedemo dvojno potrditveno menjavo: the replacements – i’ll be you

fine finske stvari: flow festival

že samo iz podatka, da je bilo letošnje festivalsko flowanje po debiju leta 2009 že peto po vrsti (pri čemer sploh ne upoštevam leta 2015, ko se je zgodil edini poskus širitve festivala izven finskih meja, za kar so severni ljudje izbrali prav ljubljano, kjer pa s(m)o potem pri izvedbi zajebali vse, kar se je zajebat dalo in tako potrdili prekletnostni urok, da nč fajnga ne mormo met) da bralki slutiti, da je chefici in chefu ta kulturna prireditev zelo pri srcu … gre za festival, ki se v popoldanskih, večernih in nočnih urah dogaja v kulskem ambientu nekdanje helsinške plinske elektrarne v suvilahtiju … plac je pravzaprav v mestu, do tja (in ponoči nazaj) se pripelješ s tramom, metrojem ali busom; to pomeni, da dopoldneve in zgodnje popldneve prživljaš med ležernim pohajkovanjem po mestu, potem pa na obvladlivo velikem prostoru malo shufflaš med odri in ostalimi prizoritvenimi in umetniškim ambientilanim instalacijam namenjenimi čoški, opazuješ svakojake outfite, vsrkavaš obči finski kulnes in, kar je za tole bložišče še posebej relevantno – festivalsko razpoloženje pumpaš s prigrizki in napitki …

najprej nazdravimo: poleg vode, ki se jo na pipah nataka v s seboj prinešene bidone, je osnovni napitek valjda en tak navaden lager pir, tam gor je to lapin kulta, v paketu z lastnikom pivovarne, tvrtko hartwell pa pridejo še ciderji happy joe in popularni pop drink, letošnji olimpijski sedemdesetletniki, lankero … potem pa finci še variirajo in postavljajo tematske šanke/šotore: na enem, zero zone so mu rekli, so šopali samo brezalkoholne napitke in koktelje, na drugem kar resno kolekcijo svakojakih kraft pirov, ena halica je bila džinovska koktejldžinica, mega šotor je na kozarec točil ene 50 različnih vinskih buteljk, za devetdeset evrov pa si si lahko obvladal tudi boco oficielnega šampanjca lanson, kar sploh ni mega veliko, če veš, da pri nas taka boca v štacuni stane okrog 50 evrov, finci pa kohole kar drago prodajajo; mala pixna lapina je, denimo, na festu koštala osem evrov, flaša prosecca pa 49 …

futr je na flowu velika stvar, pri kateri sodelujočim ponudnikom hrane postivjo kar jasne zahteve in omejitve, pa tudi strokovno pomoč in svetovanje, kako te omejitve doseči … leta 2019 je morala vsaka stojnica ponujati vsaj tri različne jedi, ena od teh je morala biti veganska, ena (lahko ista) pa sustainable (torej: lokalne sestavine, sezonsko … ) … letos so zadevo še pojačali – en veganc in sustainable sta istala, dodatno pa si iz ponudbe komplet črtali meso, kar pomeni, da je vseh nekajišestdeset stojnic pripravljalo večinoma vegetarijanske in veganske jedi, še vedno pa so bili v špilu tudi lososi in ostalo severnjaško ribovje … a sem kaj pogrešal meso? niti malo – modeli so namreč nacimpravali toliko svakojakih sals, kruhovja pa grilanih, wokanih, ocvrtih, dimljenih in ne vem še kaj zelenjav, nafjužnanih iz bohve vse katerih svetskih kulinaričnih praks, da mi ni ratal probat niti pol od tega, kar me je zanimalo in mi dišalo … skratka: da se, če se hoče … za ilustracijo pripopavam tri preverjene hajlajte:

tole je bila huda, svilnato gladka pašteta iz boba, zraven je en frajerski potoastan sourdough, pod šavjem pa se skriva neka v brusnični cider vložena čebula in pozabu sem že iz česa narejena omaka
pod temlem cevichetu iz graha, ki je potresen z zajebano hudobnim prahom iz jalapenjota se skrivajo dimljeni, hrustljavo zapečeni mladi krompirji
tile spajsi, hritljavo ocvrti lignji so bili pa v kombinaciji s sezamovo majonezo hands down najboljši mehkužniški friganci ever

skratka: ko so na prvi pofestivalski ponedeljek ob devetih zjutraj začeli prodajati karte za naslednje leto, me je kar malo zasrbela kreditna kartica … ampak bom vseeno še malo počakal na lineup … ti pa na naslednjo fino finsko reč na kruhu pa vinu … vroče bo!

fine finske stvari: kot.burger

da je na finskem fino je zvestemu bralstvu dotičnega redkoobjavnika jasno že iz histročnih objav, ki se tu pojavljavo od prve helsinške vizitacije leta 2009:

letošnji obisk helsinkov je zaradi svakojakih razlogov v luftu visel skoraj čisto do zadnjega, a na koncu je kozmična karmična direkcija vendarle dovolila takšno sestavljanko, da sta chef in chefica pet noči in skoraj pet dni preživela na osončenem, s prijetnimi temperaturami in še vedno precej dolgimi dnevi opremljenem helsinškem koncu … ene par stvari se mi je vtisnilo v spomin, jih bom zapisal tu – malo zato, da jih delim, malo da ne pozabim … začnemo s temle madafakin hot brgerjem:

snack je perfekten: bombica je mehka in puhasta, razkoščičeno piščančje stegno je marinirano, sočno in resno hrustljavo ocvrto, solata in čebula lepo škripneta pod zobmi, cheddar doda še malo kremavosti, zosek pa ja sladko-kislo-spicy … kar je fascinantno, je cena … helsinki niso ravno džaba destinacija, zato je cenovna postavka petih evrov za tole reč presenetljivo ugodna … še bolj, če veš, da si jo je zamislil in sfural kim mikkola, chef, ki je svojih nekaj sezon oddelal v nomi, nato v heslinkih pognal restavracijo inari, ki zadnji dve leti nosi mišelinko, vmes pa se mu je zdelo fajn in pameteno narediti tudi nekaj od ljudi za ljudi: poleg tegale pilečega pogona (poleg burgerja za 5 evrov streže še perutničke – 6 za 5, 12 za 9, 24 za 16 in 48 za 30 evrov) ki že prerašča v franšizo, pripravlja še kolekcijo komfort fudov za dostavo in osebni prevzem – vse jedi imajo isto ceno, spet pet evrov …
tole gre vzeti kot primer res dobre prakse: najmanj, kar je, se moramo strinjat, da je model ljudina (osnovna urna postavka za pripravljalce tehle burgerjev je 15 evrov), ki ne jaha zgolj na višinah fine dininga, ampak akumulirano znanje in izkušnje uporablja tudi za snovanje in pripravo odlične in vsem dostopne ljudske košte … skratka: ni nujno, da vse kar nosi pečat nome (ali poljudnega templja ozvezdičene visoke kuhinje, tudi na slovenskem) ni nujno tudi tako ali drugače nedosegljivo … kar nucamo, je samo malo manj snobizma in zagledanosti vase in to tako pri chefih kot njih fanih – pa se bomo vsi imeli bolj fajn …

žabji vikend

tale vikend je v resnici približno toliko žabji, kot so res galebova jajca v zadnji epizodi letošnjega kempinskega … žaba, o kateri bo tekla beseda je morska, znanstveno se ji reče Lophius piscatorius, lahko pa bi ji rekli tudi spaka ali grdobina, ampak potem bi bili že zelo blizu serpentinškovi coni baba je žaba in žaba je spaka in grdobina, kamor pa nekako nočemo, ane da ne? …
torej bo glavna protagonsitka tegale vikenda morska žaba … ena srednje velika cela, pa še dve ekstra glavi sem uplenil v ribnici … zakaj? zato, ker veliko kuhajočega ljudstva od žabe vzame samo krasen premium piece od mesnatega, okusnega repnega fileja, kar na drugi strani omogoči znalcem, da iz onih glav, ki ostajajo na ribniškem ledu (in so poceni) skuhamo najbolj frajerske in okusne ribje župe in fonde, še pred tem pa – ako se nam da in dobro je, če se nam – iz glav izrežemo ličnice in podbradke ter jih prihranimo za hitro prženje ali pa kar sesekljamo v neko ad hoc sekanico – oboje je lahko tudi chef’s treat …
nu, vikend plan je bil torej takle: iz treh morskožabjih glav, repnega hrustanca ene une cele ter iz aromatske zelenjave (čebula, česen, peteršilj, korenje, zelena, lovor), brizga ouzota in dveh brizgov malvazije skuhat močno ribjo osnovo … večino te nato ponucati za kuhljanje fregole v soboto, malo pa za zaftanje v pršut zavitega žabjerepa v nedeljo … ker smo u naši bajti tauharji in potapljaško maksimo plan your dive and dive your plan prenašamo tudi v kuhinjo, smo potem dejansko uprizorili točno to:

sesekljano polovico čebule sem v soboto proti večeru nežno prepražil na olivc in se nato obnašal, kot da delam rižoto, le da sem namesto riža v široko ponev stresel fregolo (sardska tipična paštica je to), jo malo prepražil, požegnal z malvazijo, nato pa jo počasi kuhljal, po šeflah prilivajoč ono žabjo župo; pač dokler fregola ni bila skoraj kuhana … v paralelni ponvi ste se na izi pražukala dva nalistana stroka česna in ena narezana midsize bučka … ko je bila fregola skoraj že, sta se česen in bučka preselila v njeno ponev, v njuno pa so najprej skočile narezane žabje ličnice in podbradki, ko so se še te po hitrem praženju preselili v fregoland pa so se v ponev na odpiranje pod pokrovko vrgle še klapavice … final touch je bila fino naribana/nastrgana botarga (to so nasoljene in posušene vrečice iker), katere superpower je v tem, da sem jo naredil čisto sam: še v kempinskem sem vrečki previdno odvzel iz palamide, ju nasolil, doma pa na zraku (not u webra sem ju zaprl) še do konca posušil … ottima bottarga, lohk bi jo za prodajat delal!

v nedeljo je potem prišel čas za ta fensi del une ene žabe: rep … obe njegovi polovici sem posolil in popopral ter ju skupaj zavil v nekaj rezin pršuta … na sredo protfana sem postavil kup nažuljenanga korenja in pol nalistane čebule (una belokranjska sorta, take podolgovate so, mi je majka!), prilil kakšen deci superžabažupe od sobote, na kup korenja pa se je usedel džojntek od pršuta in žabe … vse je šlo v pečico na 200 stopinj, po pbl. četrt ure sem reč napalil na grilanje od zgoraj, da se pršutov omot hrustljavo zapekel … nato je šla riba na porcijski razrez, ostalo pa v ponev, kjer je zosek še malo povrel, zelenjava pa malo popekla … aja, nekje vmes sem (v ekonomu, ne morem ti prehvalt, kok on prov pride u lajfu domačga kuharja-gospodinjca!) skuhal tri krompirje in par strokov česna, jih odcedil in pretlačil z rjavim putrom … in pol smo to jedl skupaj z eno na sredo mize postavljeno bovlo tzatzikija in se mel lepo … tudi najstnica, kljub temu, da je svojo recezijo strnila v uredu, čeprov men ta srf-end-trf ne dogaja tok kot vam … lolz, pa kar takoj na soundtrack, ki pa je – serpetinškijadi navkljub – lahko grd, ane: bubba sparxxx – ugly

kempinski is back!

evo nas! ko je že izgledalo, da nas bodo (post)pandemske razmere ter omejitve gibanja, potovanj in ostali previdnostno razkuževalni ukrepi za vedno oddaljili od ležernega trikotnika pijaca / viseča mreža / kampkuhna, smo vendarle uspeli najti luknjo med razgrajanjem klasičnega omikrona in njegovih variantnih frocov ba.4 in ba.5 ter postaviti bazni tabor na klasični lokaciji v zadarskem arhipelagu in začeti nov dnevno osvežujoč se post kampistično kuharskih zapiskov … v preambulo zapisujem, da se priobčene kuharije izvaja na dvotuljavnem indukcijskem kuhališču (ne zaradi ruskih plinskih (s)cen, ampak ker omniprezentni vetrič tukaj odpihuje preveč hicunge izpod s plinom podkurjenih piskrov), da sta z mano moj dobar drugar ekonompiskr in falični mešalec (litoželezka je tokrat ostala doma), da se nuca osnovni set začimb (sol, poper, erbdprovons, kari, dimljena paprika), kuha pa s se s tem, kar ponujata dve štacuni studenac, en konzum, ena ribarnica in trije štanti na glavni (in edini) pijaci mjesta ugljan … kakšen hud kempinski afficionado, ki zna na izust vse prejšnje edicije (kampistična desetka iz leta 2009, kempinski 1 iz leta 2018 in kempinski 2 iz leta 2019) bo mogoče zarobantil, da se kakšna reč tudi ponavlja, ampak z dobrimi kempističnimi fintami je tako, kot z dobrimi komadi: nč narobe, če se jih večkrat da v obtok … je pa v letošnjem kempincu še en twist, ki ga bodemo razkrili ob koncu … do tja je pa še kar nekaj cajta – zdaj smo šele čisto na začetku:

nekje je traba začet

dan 1: v začetku je bila beseda (pravi evangelij po janezu) in beseda je bila pri bogu in beseda je bila: ostanki … to pomeni, da prvi dan (ali dva, morebiti celo tri) na kempinkem operiramo z robo, ki smo jo pred žalostnim propadom (računat, da bo frišen maturalac fulam frišne zelenjave pokuril while home alone je pač uzaludno, to vemo, ne?) nabrali v hladilniku in skupaj z osnovnim preživetvenim kuharskim kompletom (pack makaronov, pixna pelatov, če-če (čebula-česen), olivc, soupopr) stlačili med šotor, spalke, stole, napihljivke, tauh opremo, knjige, in viseče mreže ter kontrabantili ven iz schengna … ko postaviš šotor, priklopiš strujo, sestaviš kuhinjo, prvič skočiš v morčita, si odpreš ta drug pir (prvega si ceremonialno tradicionalno sisnil na trajektu) je čas, da zaženeš od triletnega kletarjenja zarjavelo kempinsko mašinerijo …
v ekonomloncu na olivcu praži ne preveč na drobno (na počitnicah si, ane?!) narezano čebulo, nakolobarjeno korenje, kakšen strok česna (nič ga sračkat s sekljanjem, kar cel naj bo; pa ga potem pred serviranjem izlovi iz piskra, pretlači z vilicami in vmešaj nazaj v pašto) … posoli, popopraj in prilij zos od pelatov … te na hitro sesekljaj in stresi v pisker, dodaj še makarone, premešaj in prilij toliko vode, da bo pašta ravno prekrita … lonec zapri, ga deni pod pritisk in nastavi timer na polovico na embalaži predpisanega časa za kuhanje (cottura 10 minuti za naju pomeni 5 minut) … po pretečenem času iz piskra na hitro izpusti pritisk (prelij ga z vodo, kar v kempu ni ravno praktično ali pa pritisni na ventil, da grejo vsi odvečni bari in hektopaskali ven) … robo premešaj in če še ni čisto al dente še malo pokuhljaj, nato pa plejtaj na emajlirane, jeklene ali melaminske talarje ter si zarolaj tale komad … jutri pa naprej!

poišči vsiljivca 🙂

dan 2: evo, zdaj je drugi dan in je mogoče že čas, da poleg kempinskega kuharskega damo še kakšen drugačen report … preden smo uleteli, smo namreč prebirali apokaliptične reportaže o ludem poblaznevščku cen, pri čemer naj bi bil zadar še največji cenovni madafakr of them all … no, semle na otok čist ta prtegnena dragotinja še ni priplula: komplet proper espressota in lepo ohlajene bočice jamnice me zjutraj košta 20 kun, kar je okol 2,7 evra in je čist decent; zvečer sva z gospo sedela na mehkih foteljih v prvi vrsti kluba ritam in gledala ke na murje vsak s svojim koktejlom za 50 kun (cca 7 evrov) v roki … in moj moscow mule v bakrenem lončku je bil odličen, še malo pravega ingverja je imel not za dodatno šarfažo, zdele bom pa tle v mareti wi-fi plačal z enim točenim originalnim plzenskim prazdrojem za 22 kun, kar ne sam, da ni neka lupilnica, ampak je v resnici kar bagatela … kuhamo pa itak še zmer to, kar mamo s sabo od doma 🙂 … konkretno je bila tle u igri vrečka stročjega fižola, ena una cuketa, k jo pustijo tok zrast, da ji ne morš več rečt bučka, ni pa to tud že čist buča … pa par strokov česna in dve čebuli, od aboridžinov pa smo odkupili tri krompirje in dva deci kisle smetane …
posodno-kuhalniško logistiko sem potem organiziral takole: v ekonomloncu sem najprej v sopari (5 minut pod pritiskom) skuhal olupljen in nakockan krompir, zraven sem poturil še tri stroke česna … oboje sem odcedil, stresel v kastrolo in pretlačil z unim batom za pire in kar na to mišungo grobo naribal buč(k)o ter jo posolil … na ponvi se je medtem počasi pražila narezana čebula, v ekonom lonec pa je na 4 minute prešuriziranja vstopil stročji fižol … finalizacija pa tako: v krompir/česen/buč(k)a mix sem vmešal še kislo smetano in vse skupaj za par minut postavil na mali ogenj – pač ravno toliko, da sem fažole prestavil na pjat, jih posolil, poporal, potresel s hrustljavo praženo čebulo in od nje aromatiziranim oljem … bil je večer in bilo je jutro, drugi dan … v tretjem bo malo bolj zares zadišalo po morju, stay tuned, do takrat pa, da bodo ljudje plesali, še ena muzika za tegale, navdahnnjena z odsevno faco v indukciji …

3 za 3

dan 3: po sliki bi lahko rekel, da je bil pač to kempinski dan v znamenju številke tri: tretji dan tle na jamramo, kok je vroče, kako kmarci proti večeru žgejo po gležnjih, kako je morje toplo, kamp še vedno prazen (modeli, navte verjel: v celem kampu smo štiri familje, od katerih so sicer ene malo številčnejše, ampak overall nas ni kaj velik več kot dvajset likov, ki začudeno gledamo, kje se dogaja ta najjača rvacka turistička sezona?! … sploh ker je tukaj masikaj kjuzo: hotel z od oka 80 sobami, katerega prebivalke so njega dni poskušale izvajati jutranjo jogo na obali; ena konoba je zaprta ker gazda ni našel kuharja, druga, sicer bolj bufet, ker gazda ni našpel najemnika; zaprta je tudi trafika, tako da smo odrezani od sveta … no, dela pa en beach bar, ki ima ob petkih in sobotah licenco za ubijanje do štrirh zujtraj in tako je sem čez zaliv včeraj prinašalo debilane tipa neču sladoled, sladoled se topi, bolje za tu lovu nešto jako popit in ki sta jih v propisnem rad bi bil reprz, pa sam fušam modeu bljuvala nek kuzma & shaka zulu … tako de je v bistvu še dobro, da je tretja kempinska večerja ostala not … temule bi lohk rekl morski pasulj, ane? … fižol sem zjutraj namočil v slano vodo, da je tekom dana plaval in se lepo nabubril, proti večeru pa sem ga s par listi žajblja, korenjem in nekaj stroki česna ekonomiziral pet minut … blitvo (slovenskega porekla, še domača donacija) sem narezaj na trakove, jo prepražil na malo olivca, ko je uvela pa sem zraven stresel odcejen fižol + še narezano korenje in pretlačen česen … vse skupaj sem premešal in dodajal malo po malo odcejene fižolove vode, da je bilo pasuljče juicy … ligenjčke patagonce (sem samo zadgal na srednje vročo ponev in počakal, da so se skrčili, zmehčali in zapekli … eno pelješko rdeče sem zraven srebal in se imel vse do nastopa unih dvel likov čist fajn … za sound pa danes v poduk, da ni vsaka zajebancija že kar vrhunska zajebancija vendarle zarolam eno dobro dalmatinsko … kaj pa jutr? ja, jutr pa spet skuša-m nekaj novga 🙂

13-technick-fisch-polpetten

dan 4: tole kempinsko pisarjenje ni enosmerni šport, saj se razna ljudstva oglašajo od tu in tam – nekatera kar is svojih različic kempinskarjenja – in predvsem v instagramska sporočila radi kaj napišejo … tako smo že prvi dan skasirali najstniško primedbo da “makaroni s paradajzom pa že niso instagram worthy”, ki smo jo seveda odpravili z zamahom roke, češ, kaj pa otroci vedo o prostorsko-kuharski adaptaciji, dramaturgiji, osebnostni rasti, vzporednih resničnostih, medijski reprezentaciji resničnosti ipd. … sploh pa nismo kle zarad instagrama, ampak zarad resničnostnega bložnega šova, ki se mu reče kempinski in prinaša prvoosebna pričevanja iz kuharije s po počitniško limitiranimi resursi … k smo že pri resničnostnih – tole tle zgoraj bi blo všeč pametovalskemu triu jezeršk-merdjadi-volčič (btw: u finalu ste ga užgal čist narobe, mi smo evita team tle!), saj je glavni kempinec uporabil nebroj tehnik za tale (sicer slabo postavljen, ampak jebiga, more je provod, ne pa plejtanje) emajlirani krožnik … pejmo kar po vrsti:
nabiralništvo: iz dalmatinske prirode in vrtov sem uplenil sivko, lovor, rožmarin in koprc ter iz njih skupaj s korenjem, mahjno glavico česna, poprom in zelenim delom pora pripravil zavrelico
poširanje: v zgoraj opisani zavrelici sem 15 minut poširal tri sveže, očiščene lokarde, ene sorte skuša je to, ki sem jih po poširanju pustil ohladiti se v vodi … (fun fact 1: vsaka riburda je imela v sebi dokaz, da velike ribe majne žro – očitno so bile izlovljene kakšno urco za tem, ko so so privoščile jato sardonov in je vsaka v sebi nosila enega; fun fact 2: modelke so bile godne za razplod, saj je vsaka imela tudi parček vrečk z ikrami, ki zdaj nasoljene čakajo, da postanejo my own private botargice)
precejanje: zavrelico – ki je bila zdaj že kar dobra ribja juha – sem precedil, korenje in česen sem prihranil, vse ostale sestavine pa zavrgel
kuhanje: v ribji juhi s korenjem in česnom sem skuhal olupljen in nakockan krompir; tudi njega sem kasneje odcedil
vlaknanje ohlajene lokarde sem previdno odstranil od kosti in jih med prsti zmencal na drobna vlakna
reduciranje: ribjo/krompirjevo juho sem s počasnim vretjem zreduciral na približno petino začetnega volumna
pretlačevanje: krompir, korenje in česen sem z lesenim batom natančno pretlačil v precej suh pire
žvrkljanje: zžvrkljal sem dve jajci in ju prilil k pretlačenemu krompirju
sekljanje: fino sem sesekljal vejico rožmarina in zelenje koprca ter dodal pirejsko-jajčni mešanici
polpetenje: pireju sem dodal še navlaknano ribo, dobro premešal, dodal žlico moke, da sem dobil pravo konsistenco, popravil slanost/popravost in mešanico dodatno začinil z dimljeno papriko
dušenje: narezan por in rdečo papriko sem dušil v redukciji ribje juhe … dodal sem še malo olivnega olja in ko je redukcija skoraj povrela začel z nežnim
praženjem pora in paprike
cvrtje: iz krompirjevo-ribje-jajčne mase sem oblikoval polpete in jih na zmerni temperaturi v ponvi na olivnem olju cvrl približno pet minut po vsaki strani … postregel pa, valjda, na uni res dišeči por-papriki in s skledo hrustljave zelene, z gorčico in majonezo zabeljene solate …

pa dobr je blo, ej … pa v resnic ni blo tok dela, tle sem mal zapretiraval s temi tehnikami, pač se mal frajerja delam, ane, prvošč to starmu kozlu in se mogoč vseen kdaj loti takiler ribjih polpetov – riba, krompir, jajca, začini, mal moke čej treba, pa pržiiii … kar nas seveda pripelje do kot po naročilu narejene muzike za tole … aja: a je insta-worthy al ni? 🙂

it’s a wrap!

dan 5: tle ni kej velik za balinat, takole je to šlo: en dan zjutraj na kofetu vprašaš tinejdžerki, če bi enkrat gostovali v kempinskem … itak, rečeta … in pol se par dni neki na skrivaj menta, se hihitata, nč ne smeš ne vedet ne videt, ne daj bože da bi kaj vpršal ali celo dal kakšen nasvet ali komando; as nor?! … nakar greš eno jutro chillat na minus 30 (metrov), se vrneš v rezidenco, se parkrat zibneš v visečki in že maš v roki propisan wrap al burrito al kar je že tole: hrusljavo zapečena tortilja okol, not pa frišno pretlačen kremast avokado (sploh nisem vedel, da tle na otoku tako robo držijo), pražena res po šolsko narezana rdeča paprika, mal karijaste arome se vmes meša in, da ne pozabim – lepo topljen, mal se vleče še, siiiiir … tamle je v ozadju plavac mali, tud on najstnici pohvali: čista petka za peti dan! … the kids are allright, zato jim v zameno, ker so nam dasli svoj food damo eno njihovo m(j)uzo

trio filasticus

dan 6: komaj smo prišli, pa smo že tle??! … tle je v tem primeru že čez polovico letošnjega kempinskega, kar nas vsaj malo žalosti, upam pa da cenjeno bralstvo tudi … po analizi stanja v takih in drugačnih obkuhinjskih škatlasto-kištaskih shrambah smo ugorovili da bomo onih nekaj krompirjev, česna in šampinjonov predelali v nekaj, s čimer bomo nafilali polovice bučk in paprik, ki smo jih uplenili pri gobčni domorodki tam pred štacuno … taktični načrt je bila tak: v sopari bomo zmehčali nosilno zelenjad; ta bo nato počakala, da v dveh ločenih ponvah pripravimo polnilno zelenjad; v ponvi #1 pražimo nakockane šampije in sesekljano izdolbeno bučka robo, v ponvi #2 pa nakockan krompir in stroke česna kuhamo v mešanici vode in olivca, dokler voda ne izpari potem pa reč pražimo dalje, jo zmešamo z gobami, dodamo začimbe (dimljeno papriko mamo radi, tud suh origano, timijan, majaron, take fore; lahko si tudi frišnostni nabiralničar!) ter grobo nariban kar resno zajeban domaći sir z otoka in z mmišungo nafilamo one polovičke in vse skupaj barvno ofrišamo s paradajzom … v praski smo taktični načrt dobro izpeljali, je pri soparjenju zelenjave smo bili malo preveč zagnani (beri: bučke so bile razkuhane) … a se je kdo sekiral? ne! … a bi se kdo moral? pa, ne prav zares, uredu vaja v slogu filanja je bila tole … muziko smo se zdej kar navadili vsak dan dajat, a ne? … no, šesti dan pač ne more bit nič drugega, kot tole … pa še v remixu, ker vas ma chefkempinc rad! 🙂

dan 7: je po bibličnem izročilu tisti, ko je gospod z učem ošvrkinl, kar je delal šest dni, ugotovil, da je vse prav dobro in nato malo dlje poležal, pojedel jajca na ocvirkih, par ur kasneje še govejo župo, pečenko z restancem in solato ter štrudl, oddremal dirko formule 1 in začel jamrat, da ma jutr spet šiht … po izročilu perčija gnusa ni šlo tko na izi – sedmi dan je blo treba ustvarit rock, kar je kar zajebano opravilo: enciklopedija roknrola ima namreč kar 1136 strani, v dvorani slavnih se pa trenutno gnete že 351 hol-of-fejmerjev … no, v kempinskem je sedmi dan enak vsem ostalim, dnevna repeticija je tukaj name of the game … da bo pa vseeno malo drugače, danes ponujamo dve kempistični malici, v obeh pa eno glavnih vlog nosi kruh – nenazadnje smo kruh in vino, ane …

tuna meltić

temule bi ameri rekli tuna melt, mi mu pa tudi lahko, sej ni treba, da se spakujemo nad vsako amereiško rečjo … v kempinskem gre to takole: v trgovini ujagaš čabatast kor kruha (ajd, tudi z znamenito primorsko belo štruco, ampak vso srečo z rezanjem nje na enakomerne rezine … čabato vzdolžno prereži, jo premaži z olivcem in s prerezanima stranema navzdol položi na srednje segreto ponev … v vmesnem času v skledici zmešaj piksno ali dve tunine (mi smo v štacuni omrežili evo, ker žagarije, ki jo razneži že grisin ne maramo), kar z oljem vred … pa koruze eno piksnco, pa majonezo dej zraven, pa mal karipawderja, lohk tud kečap, če ga držite, al pa kakšno omako zajebanko … pa kumare pa sir na čimbolj tanko nareži … potem pa takole: na kruh, ki bo zgoraj, naloži rezine sira in ga vrni v ponev, ter jo pokrij, da se sir začne topit; na kruh, ki bo spodaj pa najprej korajžno nažliči/namaži tunino, jo obloži s kumarami in – pazi kranči trik! – po njih razporedi čips, ki ti bo pol fino hrustal pod zobmi … spodnj, tunastii kruh prekrij z zgornjim, sirastim, dobro stisni in vrni v ponev, s sirasto stranjo navzdol … obteži to reč in jo opekaj še par minut, nato pa prereži in postrezi … aja, muzika, valjda da je 2na!!

panzagreca

drugo kruharijo sedmega dni je prispevala naša najstniška sekcija, ki je kar prišla na kuharski gušt in uprozorila tegale fletnga baštardota med panzanello in grško solato: na olivcu lepo opečene kocke kruha sta zmešali z paradajzom, papriko, kumarami, gvercami in mladim slanim sirom in mi smo hrskali in mlaskali in rekli o.madona.kok.je.poletje.luštn.fajn in zato tud točno tako muziko dajemo … in zaključujemo prvi teden! …

black’n’bonito

dan 8: tale dan so nad našim kempinskim začeli zgrinjati črni oblaki … vremenoznalske aplikacije sicer niso bile čisto enotne v tem, ali bo šotore tudi zalivalo z deževnico, so se pa vsi strinjali, da je treba predvidenim vetrovno-oblačnim razmeram pripeti resnega upoštevanja vredno število črtic … skratka: bura, bura je u modi, kar za direkt nasproti velebita postavljeni kempinski bazi vedno prinese kakšno zanimivo sceno … za uverturo v počrnjen večer in noč smo tako prirpavili tematsko večerjo, črno rižoto, ki pa je – kot je jasno iz priložene fotodokumentacije – nismo opremili s sipo, ampak s kosom na hitro opečenega fileja palamide … ta podcenjena riburda nas je namreč pričakala zjutraj v naši lokalni kiosk ribarnici in ob ceni 50 kunića za poldrug kilogram težak primerek bi se samemi sebi zdel resn butl, če je ne bi vzel …
mesarsko-razkosovalsko sem se je lotil tako, da sem ji odprl drobovje in, lej-lej, v njem našel še en par ikrastih vrečic, ki zdaj že postaja kempinska botarga #2 … jetra, on a side note, so bila v dveh barvnih odtenkih – pol jih je bilo regularne klasične jetraste barve, pol pa zelno temnih, skoraj črnih, zatorej niso končale kot delicija za šefketa, ampak (skupaj s škrgami, ostalo iznutravščino in kožo – ta ja pri palamidi precej trda in debela, zato je filete po razkosanju treba še razkožiti) kot sladička za sline cedečo galebčad … no, fileje sem lepo obrezal in jih pripravil za peko, obrezke in potrebušino prihranil za sekanico (o tom sutra), glavo in kosti pa s peteršiljevo korenino, česnom, porom, korenjem, lovorom in rožmarinom počasi nakuhljal v fondek …
rižota je šla pol po zame klasični ekonomsko lončeni poti (ti jo lahko, ako si voljan ali tovrstnega piskra nimaš ali ga hejtaš, še vedno mešaš in župco prilivaš po šeflcah): na olivcu sem prepražil manjšo čebulo, dodal tri slane filete za umami štih, nato pa ogenj povečal in dodal, tako je pokazala merilna naprava, 400 ml riža … tega sem pražil dobro minuto, zalil s slabim decitom pelješkega belega, ko je ta povrel pa kar direkt v pisker na grobo naribal en parasajz, stisnil vrečkico sipine tinte, prilil 800 ml one palamidine župe, solil, popral in piskr zaprl … na veliki presiji je bil on šest minut, takoj nato pa sem spustil bare in pascale skoz ventil na plano, rižoto premešal in jo na izi kuhljal še toliko, da so se soljeni in poprani fileti na vroči ponvi fino opekli z vseh strani … olje iz ponve sem še vmešal v riž in potem naredil štiri take krožnike, kot ga vidiš in se samemu sebi zdel kar car … poleg in preko je tekel osanek boce pelješekega belega, poslušača pa se je tudi sceni primerna godba, valjda v mono verziji!

namazte

dan 9: deveti dan odpiramo s prvo vrstico komada največjega slovenskega raperja brez izdanega solo albuma: začetek te povesti v cajtu gre nazaj … v našem primeru ta pot nazaj traja samo en dan, torej gremo na včeraj: sem ti namreč zamolčal, da sem po precejanju župe zalivalke iz zelenjave, kosti in glave palamide v njej počas pa z andohtjo skuhal še enega fletnega malega fratrca, ki sem ga nato ohladil in dan kasneje odstranil od kosti in njega meso zmešal z majonezo, soljo, poprom, curry prahcem, malo olivca in še manj ketchupa ter z vilicami pretlačil v fleten namaz (bralci stare šole se bodo moče spomnili namaza iz škarpene v obljubljanični oštariji krpan – tole je kar podobno), ki sem ga potresel še z domačo lokarda-botargo (poskrolaj gor do dneva 4, da se spomniš) …
na desni strani je – to si pa, če si bral zapiske osmega dne, že uganil – sekanica in obrezkov palamide, ki sem jih po tatarski šegi fino sesekljal, dodal micen mic seskljane čebule in okarakteriziral s soljo, poprom, olivcem in – how yes no?! – botargo … oboje smo promtno namazali na kruh, krožnika pa potem ne le s kruhom pomazali, nego tudi z jezikom polizali … muzika pa – ha! … sem jo omenjal že na začetku, a ker dotične kompozicije v tubi ni bilo moč najti, smo izbrali drugo, obdržali pa avtorja in izvajalca 🙂 … (edit, dva dni kasneje): to pa še ni vse, navezali smo stik z izvajalcem, ki je samo za naša ušesa na tubo naložil komadino z začetka – gremo torej v cajtu nazaj, na štirikanalni pižamcov demo!

galebe

dan 10: hja, vse kar je dobrega mora enkrat priti h koncu, tudi z letošnjo sezono kempinskega je tako … po parih dneh visokočvorastega burjenja in pojačanega valovanja smo iz zemlje potegnili kline, kjer se je dalo, smo obrisali od borovcev najokano smolo in ob pogledu na izpraznjeno kempinsko lokacijo še mi potočili obvezen zaključni šopek solzic … a še pred tem smo na ponvi uprizorili tzv. galebja jajca … zaradi specifičnega načina prehrane, naj bi galebja jajca imela fletkan ribji priokus, a letos se mi ni dalo brskati za glavjimi gnezdi, kaj šele spuščati se v kakšne borbe za njih jajca s temi kričavimi ptičurdinami … zatorej sem uprizoril ne le dovolj dober, temveč kar že izjemen nadomestek: najprej ustiniš – sesekljaš in pretlačiš & co en ali dva slana sardelna fileta a.k.a. inčuna … dobljeno pastico stresi k trem jajcem in vse skupaj dobro razžvrkljaj in stepi … na ponvi segrej dve žlici olivca, nato pa vanjo zlij jajca … ponev malo potresi sem ter tja, jajca malo premešaj, nato pa ogenj zmajšaj in na sredo jajčne mešanice nanizaj tri ali štiri iztegnjene inčune, ako češ pa tudi rib ali dva kakšnega zajebanega morskega sira (paški pa taki) … čez inčune naprej zapogni tretjino omlete, čez to pa še drugo tretjino – kot da zalagaš lista za kuverto amerikanko … omleto še enkrat flipni upside-down, da se zapeče z obeh strani, a pazi, da sredica ostane vsaj malo džusi … nato pospravi šotoriščno opremo pa pejt dam … in med letom, ko bo hudo, uporizori kakšno memorialno kempiščino kar doma … do naslednje edicije pa: mirno more, stabilno strujo in ne preskup gas! … aja, še muzika … grand finale si zasluži za vse nas generacijsko izgubljene likove izjmeno referenčno (in v več poglediih ženijalno) kompozicijo: vojko v – evo me opet

zlati silvo ni eden, zlata silveja sta dva!!

razpis za letošnjega zlatega silvota sta kruh in vino začela z opazko, da se tekoče leto po rimsko piše s samim podvajanjem črk (oziroma številk): MMXXII … če tole bereš na dan objave in ti oko skoči na edicijo v naših krajih in prostorih veljavnega gregorijanskega koledarja, bo opazilo, da je današnji dan sestavljen iz samih dvojic: 22.2.22 … lahko bi se zdaj nekako vadil, da je vse skupaj slučaj in da je tako naneslo in da s tem nimam nič, ampak raje ti povem po pravici, da je zlati silvo inštitucija, ki je nad iluminati, sorošem, gatesom, lizardi in ostalimi domenvnimi kontrolorji sveta in person na njem …
ker, pazi ti to: na tekmovanje za zlatega silvota MMXXII sta se prijavila natančno dva tekmovalca (okej, za prijavami se skrivajo resno tekmovalni teami, ampak eden je tisti, ki na koncu sestavi in pripravi prijavo, stisne send in dneve in tedne potrpežljivo čaka, da tankerski žirantski stroj zmelje vse, kar je treba zmleti … letos se je v primerjavi z lani precej podvizal, tukaj je poročilo:

prva prijava je prišla iz leskovca pri krškem, njen avtor pa je (with a little help of his friends) grega e. voglar … naslov prijave vsebuje dvakrat dve ključni besedi za čimveč dobrega v novem letu:


pij-poj-pleši-jej

druga prijava je pot do žirije našla iz polzelskega konca, pureki so imeli še bolj resno žurko kot ponavadi:


purčijada


žirija se je nato začela sliniti ob obeh prijavah, pregledovati nagradni sklad, na dobljene rezultate aplicirati še uteži posebnih zdravstveno-družbenih razmer, upoštevala je tudi letošnje umanjkanje rednega letnega kruhovinskega praznovanja/žrebanja, čisto na koncu pa si je predsednik nataknil še smučaska očala tvrtke salomon

in v skladu z njih imenom in v soglasju z ostalimi žiranti sprejel naslednjo salomonsko rešitev:

tutilo zlati silvo MMXXII se podvoji in se jo v enakih 100% veljavnih, polnih deležih podeli gregu e. voglarju in purekom

obema novima zlatima silvotoma pripada tudi lasten nagradni sklad – steklenica premium craft iber naturel hude penine silveri – s pomembnim pristavkom: nagrado je moč prevzeti do konca letošnjega leta in to izključno na sedežu kruha in vina
(jasno da skupaj s pripadajočimi jedilno-pivskimi bakanalijami)

na tem mestu izrekamo iskrene čestitke obema nagrajencema in priobčujemo še pisno utemeljitev žirije:

je čas vojne in je čas miru; je čas obilja in je čas pomanjkanja; je čas pozabe in čas zvestobe … zlati silvo je dal skozi že veliko različnih edicij, a še nikoli ni bil izveden v tako fuknjeno glupem med peklom in vicami lebdečem času, kot v svoji zadnji ediciji … v času družbene osamitve, interpersonalne odtujenosti, obče zoprnije na posteljici težaškega kritizerstva ter bolj ali manj nepermeabilne zaprtosti v lastne mehurčke sta oba nosilca spomenice zlati silvo MMXXII pokazala izjemno mero lojalnosti, trdnega značaja in do zdaj še ne videne predanosti skupni stvari: medsebojemu obveščanju in ozaveščanju o izjemnih silvestrkih pojedinah na slovenskem (pa i šire) … da sta ob tem pripravila še vsak svojo vrhunsko novoletno žurko je zanju mogoče nekaj čisto navadnega, za organizatorja natečaja in publiko pa gesta pozornosti, ki je ne bomo nikoli pozabili: naj živita zlata silvota MMXXII!!

v upanju, da bomo ob letu osorej (in morda celo malo prej) o rezultatih zlatega silveja poročai v družbeno bolj topli klimi in prijaznem okolju tudi čelništvo kruha in vina želi vse dobro vsem bralcem, ki jih obenem obvešča, da ima v rokavu nekaj novih objav in receptur, ki kanijo kmalu najti pot na te strani … hvala za zaupanje in zvestobo, kruhinvino mata vas rada!