About napo

ena taka spominska knjiga: piši, riši, kakor veš, postov brisati ne smeš ... tukaj bo pripeto svašta, kar piscu v takšni ali drugačni obliki krajša čas (ali mogoče celo bivanje?) tuakj naokrog ... nomen je sicer res omen, ampak za vse v naslovu ni bilo prostora.

flowdwich

no, tole je seveda logično nadaljevanje zapisa o flow festivaljenju, ki sem ga najprej priobčil v reviji dolce vita, malo kasneje pa še tukaj … z vsem skupaj sem malce zavlačeval, ker sem na email naslove nekaj helsinških kuharjev (tistih katerih festivalski prigrizki so so se mi še posebej vtisnili v ono sivo celico, ki memorira ta dobre stvari) poslal prošnjo po dotičnih festivalskih recepturah … odzivni čas je bil tak, kot da suomiji že spijo zimsko spanje, ampak oni dan se je pa vendarle zgodilo, da sta v moj inbox prileteli dve pismi s severa – v enem mi je tom hanson iz restavracije kuurna napisal recept za v tempuri ocvrt mlad krompir s čilijevo in kuminovo salso, v drugem pa marcos gois, mastermind za pogonoma fat ramen in gohan še recepturo za krasen sendvič s hrustljavo ocvrtim tempehom … hansonov recept je imel dve težavi – spisan je bil za osnovno enoto 1000 jedcev (jebi ga, masovka je flow) in uporabljal je droban mlad krompir (ki je pri nas že out of season), zatorej je družina napotnik en torkov večer zgrizljala takele sendwiquije:

gohan - 1

kruh je starošolski domač beli toastado (kar naj te ne odvrne od tega, da ne bi tele reči uprizoril s kakšno drugo krušno robo) filunga pa je iz štirih komponent (plus solata): ocvrtega tempeha, sončnične majoneze, fermentiranega zelja in omake tonkatsu … zelja, majoneze in omake ti bo zagotovo kaj ostalo, ampak nič ne de – boš že našel način, kako to pokuriti v nekaj dneh, ker je vse hudigudi … po vrsti:

ocvrt tempeh:

  • tempeh
  • sol
  • riževa moka
  • panko drobtine
  • repično olje

tempeh nareži na primerno velike kose (onega, ki ga delajo kis in kvas sem narezal na štiri kose) in jih dve uri mariniraj v 5% slanici (50 g soli na liter vode) … nato jih osuši s papirnato brisačko …
v globokem krožniku zmešaj riževo moko in vodo; točnega razmerja ne vem, ampak reč naj ima teksturo tekočega jogurta … kose tempeha pomoči v to mešanico, nato pa v panko drobtine …
tempeh je najbolje cvreti v voku (ali v kakšni drugi posodi, v kateri bo reč lahko plavala), v na 180 stopinj segretem olju; kakšne štiri do pet minut bo to trajalo … nato odcejat na papirnatih brisačkah in vtaknt v sendvič … ampak do tja še pridemo

omaka tonkatsu:
  • žlica olja
  • 100 g čebule
  • 100 g jabolk
  • 100 g paradižnika (odokativno je tole, ni ti treba vsega tehtat, ane)
  • 50 g čilija (če gre za otroke, ali če ne maraš, izpusti)
  • strok česna
  • špric belega vina
  • deci vode
  • žlica sojine omake
  • dve žlici rjavega sladkorja
  • žlica jabolčnega ali belega vinskega kisa
  • ščep soli
  • lovorov list
  • ščep pimenta, muškatnega oreščka in cimeta
čebulo, jabolka, paradižnik, čili in česen seskljaj in praži na olju … ko se vse skupaj zmehča, dodaj vino, vodo, sladkor, lovor, sol in kis ter vse skupaj povri na polovico …
dodaj sojino omako in začimbe, ter pusti stati dve uri, da se pohladi …
odstrani lovorov list, ostanek robe pa s paličnjakom ali blenderjem zmiksaj v gladko omako …
fermentirano zelje
  • majhna zeljna glava
  • sol (2% teže zelja)
zelje naribaj na fulam tanko, nato si natakni gumijaste rokavice in ga zmešaj s soljo … posodo z zeljem pusti od tri do pet dni na pultu,  da zafermentira (se rahlo skisa, ane)
sončnična majoneza: 
  • 130 g sončničnih semen
  • 120 ml sončničnega olja
  • žlica jabolčnega kisa
  • 170 ml vode
sončnična semena na suho prepraži v ponvi, nato jih stresi v visoko posodo, prilij olje in kis; dodaj še čisto malo soli ter reč s paličnim mešalnikom zmešaj, da bo gladka, kar se le da … nato v tankem curku in med miksanjem dolivaj vodo, da nastane emulzija …
finalna asemblacija je bolj ali manj jasna: kruhe potoastaj, nato pa spodnjega premaži z omako tonkatsu, položi list solate, nanjo kapni še malo zoska, položi ocvrt tempeh, nanj deni fermentirano zelje, zgornji kruh pa premaži s sončnično majonezo … na flowu so dodajali še tanko narezano mlado čebulo, jaz je nisem imel in je nihče ni pogrešal … dobr je!
soundtrack bo na naš, ampak ma v referenu flow: heavy les wanted – loopus (fresh urban spirit) …
op.p.: načeloma naj bi te you tube vrgen direkt na komad, če pa ne, začne se na 6:45, nč pa ne bo narobe, če boš med pripravo in konzumacijo poslušal celo plato 🙂 

domača re-kreacija: flow festival

za popočitniško izdajo revije dolce vita, ki jo še vedno najdeš v kakšni resnejši trafiki, si nisem mogel kaj, da ne bi še malo poreminisciral na jačanje pozicije med najljubšimi kraji na svetu, ki jo je letos dodatno naboostal helsinški festivalsko-gastronomski šmek … i’m in love with helsinki + flow festival) nimaš tle kej … razen, da prebereš, zakaj … tu: 

Hrana in muzika: all inclusive.

Helsinško avgustovko specialiteto, Flow Festival, lahko po nekaj obiskih v zadnji dekadi in dve zaporednih v zadnjih dveh letih razglasim za mojemu okusu najbolj prilagojen poletni dogodek – tako dober, da postaja obvezna stalnica. Preberi, zakaj.

Če si reden bralec revije Dolce Vita, ti je jasno, da na feelgood počutje gledamo malo bolj široko in da v to polje poleg hrane in vina uvrščamo še filme, muziko, fuzbal, golf, kruzanje po svetu in še kaj. Za prvo popočitniško pisarijo me je iz običajne prakse pisanja o kakšnem zanimivem svetovnem kuharju malo odneslo iz zastavljene smeri, saj se nama je v pogovoru z urednikom zdelo, da bi bilo bralstvo fino seznaniti z dogodkom, ki združuje kar nekaj elementov našega postulata: muziko, hrano, pijačo in umetnost. 

Vse to skupaj se dogaja v Helsinkih nosi ime Flow Festival, ki je od nišnega jazzovsko-soulovskega dvovečernega džemanja v nekem zapuščenem helsinškem skladiščku leta 2004 razvil v krasno tridnevno manifestacijo finske nakuliranosti, ki jo v zadnjih letih izvaja približno 30.000 flowajočih person, ob celotnem idejnem in izvedbenem paketu pa se nam je lahko samo milo delalo, da so se severnjaki ob poskusu ustvarjanja ljubljanske veje Flowa pred leti tako hudo opekli, da jih ni bilo več nazaj. Bolj ali manj množična festivaljenja so v zadnjih letih sicer pognala po skoraj vseh mestih, trgih, vaseh in krajevnih skupostih, kar jih premore zahodna hemisfera in ob dejstvu, da se line-upi vodilnih izvajalcev v veliki meri prekrivajo, se organizatorji – vsaj tisti, ki jim ne gre samo za profite pod črto – trudijo identiteto svojega festa graditi tudi na čem drugem, ne le na muziki. 

Finci so se  – ob tem, da je festival že nekaj let ogljično nevtralen, uporablja izključno zeleno elektriko, po dogodku loči in reciklira vse nastale odpadke, da aktivno, tudi z line-upom, ki je letos praktično že izenačil število izvajalk in izvajalcev, spodbuja principe pravičnosti, vključenosti in enakopravnosti – odločili, da bosta ti dve področji (vizualna) umetnost in hrana. Prvo furajo tako, da vsako leto pri različnih umetnikih naročijo specifične prostorske in svetlobne inštalacije, univerza Aalto pa na festivalu poleg arhitekturnih intervencij pripravlja še delavnice ob nedeljskem družinskem festivalskem dnevu. 

No, razlog našega obiska (lani poleg izjemnega pihanja saksofonista Kamasija Washingtona, odrske ekstravagance Fever Ray in recitala pulitzerjevca Kendricka še žestokih nastopov Patti Smith in Arctic Monkeys, letos so headlajnali the Cure, poslušali pa smo še Jamesa Blakea, Neneh Cherry, Modeselektor, Nitzer Ebb, Stereolab in – zdaj sem že fan – finskega raperja Pyhimysa in tlačili zelje ob bitih sibirske Nine Kraviz) je bila Flowova prehranska ponudba. Festival je k sodelovanju povabil nekaj čez 40 silno raznolikih ponudnikov hrane, med njimi tudi z eno mišelinko okrencljano restavracijo Grön in zvezdnika finske (pa i šire) visoke kulinarike Mattija Jämsena. Vse sodelujoče restavracije so sodelovale z organizacijo Sustainable Meal, ki je lepe misli o na neinvaziven način pridelanih sestavinah lokalnega izvora, sezonskosti, čim manjši količini odpadkov ipd. cepila z znanji načrtovanja, organizacije, usposabljanja in svetovanja, tako da je vsak ponudnik na festivalu ob jedi po svoji izbiri ponujal vsaj eno jed s certifikatom trajnostnosti in vsaj eno vegansko jed. 

He, že vidim, da se marsikateremu bralcu zdaj prižiga alarm o združenem hipijadnem žvečenju lubja in grizljanja travic, a reč je daleč od tega. Michelinski Grön je recimo narihtaval krasen hodok s pečenim korenjem, praženimi semeni in žmohtno salso iz bezgovega cvetja, postojanka Fat Ramen je v soparjene štručke dajala iz počasi dušenega boba narejen tempeh, emulzijo ovsenega mleka ter vloženo pivsko redkev, gozdni divjaki Fazer so na rižoto narejeno piro in sončnična semena odišavljali z borovimi iglicami in jo nabildali z divjimi gobami in pečenim brokolijem, Onam je cmaril za zjokat se dobre riževe rezance s hrustljavo ocvrtim tofujem, grahom, korenjem in sezamovim oljem, uradno razglešena zmagovalna sustainable jed pa je bil Shelterjev popečen krompirjev ploščat kruh s korenjevim humusom, ovseno fermentirano smetano in marinirano zelenjavo. Že res, da so bile tudi mesne reči odlične, še posebej v kornetu postreženi piščančji ocvrtki s pikantnim javorovim sirupom in limetastim aiolijem Mattija Jämsena, ter Sandrov burger z nacufano jagnjetino, harisso, metinim tzatzikijem in ocvrtim sladkim krompirjem, a še posebej v kontekstu festivalske kuharije, kjer je treba tisoče porcij pripraviti z omejenimi prostorskimi in tehničnimi kapacitetami, smo Konzumenti doživeli vegansko epifanijo, saj tako zanimivih, teksturno doteranih, aromatsko usklajenih, predvsem pa okusnih, zgolj iz rastlinja ustvarjenih jedi še nismo okušali. Če bi s Flowa pisali razglednice, bi eno poslali veganskim aktivistom in nanjo napisali “Manj pridigat, več kuhat!”, drugo pa festivalskim organizatorjem s pripisom: “Eat this!”.

This slideshow requires JavaScript.

Pretežno poznopopoldansko in večerno fesrtivalsko dogajanja pušča radovednemu gastronavtu dovolj časa in energije za raziskovanje redne mestne kulinarične ponudbe. Če boš kdaj postopal tam gori, definitivno poskeniraj izjemno raznoliko ponudbo brunnsijev, kakor Finci pravijo brunchu (jaz to zajtrk-kosilo skovanko slovenim kot zasilo, ampak se še ni prijela): od hipijadno aktivistične funky kavarne/galerije Rupla, prek v iz kontejnerjev sestavljene kavarne/restavracije Cargo, do starošolsko šarmantnega Ekberga (s pripadajočo slaščičarno) in vrhunsko založenega bifeja dizajnerskega hotela Klaus K, kjer je treba mesto za vikendaški brunnsi rezervirati vsaj kakšna dva do tri tedne vnaprej.

Resen razvoj doživlja tudi ambicioznejša kuharija. Zvezdična restavracija Ask, ki smo jo ujeli v enem zadnjih večerov na stari lokaciji (s septembrom gre v hibernacijo, ekipa pe že išče večji in udobnejši prostor zanjo) je postregla hudobno dobro pitico z dimljenim karpačom severnega jelena in lešniki, z rožnatim kosom jagnjetine je chef Filip Langhoff postregel noro dober žličnik iz ajdove kaše in repinega perja, ščuko je kombiniral z lisičkami in rjavo masleno omako, pripravil pa je tudi opasno stinky garum, ki ga je stregel z opečeno postrvjo in ohrovtom. Omenjeno mišelinko Grön, smo poleg funky ponudbe festivalskih hotdogov spoznali tudi na formalni večerji v headquarterju – če lahko precej majhni sobi z ne več kot dvajset sedeži sploh tako imenujemo. Mlada ekipa s svojo bistrojsko verzijo nove nordijske kuhinje (saj veš: veliko lokalnega nabiralništva, fermentacije in brdo tehničnega znanja, skritega v na pogled preprostih krožnikih) je simpatična (predvsem tatarec iz zorjene jagnjetine z mešanico lanskih suhih in letošnjih svežih zelišč je bil krasen) in človek si ne more kaj, da se ne bi namuznil, ko opazi, da so rdečo tablico z eno Michelinovo zvezdico, ki so jo prejeli letos, namesto v izložbo ali na kašno drugo ugledno mesto privijačili direkt nad toaletno školjko.

gron tatarc - 1

jagnječji tatarski (Grön)

Malo bolj resno – tudi s precej bolj dodelanimi jedmi – se obeduje v restavraciji Ora, ki jo vodi Sasu Laukonen. Simpatičnega modela se mogoče kdo spomni kot gosta v Volčičevem šefoiskalnem televizijskem šovu, s svojo karizmo pa lepo obvladuje podobno velik (oz. majhen) prostor, kot Grön. Tudi on je praktikant severnjaške špure, pa čeprav je večer odprl z ostrimi helsinškimi jalapenoti, ki so podžigali prigrizek s surovim grahom, tremi vrstami ribeza in slivovim kisom; nato pa smo ugriznili še v s hrenom ojačan in z vloženo kolerabo zahrustan kos direkt z Laponske pripeljane bele ribe, doživeli sončnične vaje v slogu (sočnični pesto, pocvrti sončnični listi) z vrhunsko zmehčanim kosom svinjskega vratu in končali s semifredom, ki sta ga finili paradižnikova marmelada in brusnice s šipkovo vodo ter s kofetom, ki je je Sasu ročno ekspresiral na priročnem gedžetu.

sasu - 1

sasu laukonen espressira kofe (Ora)

Kava je pač pri Fincih the thing, popijejo je 12 kg/grlo/leto (mimogrede: helsiška pražarna Kaffa je izjemna!). Tako kot je, kot kaže, vedno večja in pomembnejša stvar ustvarjalno gastronomljenje, z zanimivimi in provokativnimi vinskimi spremlljavami v obeh restavracijah vred. In v tem pogledu se vsaj Helsinki zdijo ultra kul kulinarična destinacija. Vsaj poleti, med Flowom. Naslednjič bi jih veljalo preveriti pozimi.

think different

ko v isti mentalni flow spakiraš roštilj in čebulo, so vloge protagonistov ponavadi zelo jasno deljene … najebe ga čebula, ki je bolj ali manj vedno obsojena na actor in supporting role … to pomeni, da jo, če je mlada, oplakneš osušiš in nato celo potiskaš v na krožniček natresen kupček soli in grizljaš med posameznimi bajti čevapov … starejšo drobno sesekljaš in jo vmešaš v maso za pleske, jo nalistaš in postreseš po narezanem paradajzu ali nje koščke izmenoma z zalogaji mesa in paprike nizaš na nabodala … kar je sicer vse fino in prav, ampak oh, so predvidljivo …
in zato dejva midva tole potegnt iz škatlice in ob naslednji grilijadi (jutr, v nedeljo; lep vikend bo, carpe grillem!) uprizori takle set jebačko zaroštane čebule:

IMG_6264

have no fear – tale osmojeni rob ni tumač, njegova ogleno dimasto grenkljata aroma se lepo dopolnjuje s sladkobo lepo zmehčane notranjosti čebule, skoz vse pa lepo seka frišnost limonasto-olivne mišunge, s katero je tole po peki premazano (no, bolj prelito) … reč je krasna tudi kasneje, ko jo iz hladilnika ven daješ na solatke ali sendviče, tako da če že kuriš, tegale kar naredi malo več, nič ne bo šlo v nič … metoda? evo:

  • šest srednje velikih čebul (rjave, s posušenim olupkom so najboljše)
  • sol, poper
  • sok ene limone
  • olivno olje

zakuri žar na dve coni – ena naj bo hladnejša, druga razgreta na srednjo hicungo, s krtačo očisti rešetke in jih na tanko premaži z oljem … čebule prereži po ekvatorju, vsako polovico posoli ter prepenzlaj z malo olivca …
polovice čebul s prerezano stranjo navzdol položi na rešetke, žar pokrij in pusti  da se dobro zapečejo, 10 do 15 minut; vmes čebule malo prestavi in zavrti … stopnjo zapečenosti prilagodi svojim preferencam, če ti je tole na sliki preveč, jih pač peci malo manj časa …
dobro zapečene čebule prestavi v ognjevarno posodico, ki jo prekrij a alufolijo in vrni nazaj na žar, tokrat na hladejšo stran, kjer reč pusti še kakšne četrt ure … ko boš vanje zlahka potisnil konico noža, bodo ready …
medtem v posodici z metlico dobro zmešaj limonin sok in olivno olje ter dodaj malo soli in popra … (opcija: uporabi kakšno drugi kislino, recimo balzamični kis)
ko boš posodico s čebulo vzel z žara, jo odkrij ter počakaj nekaj minut, toliko, da lahko čebulo primeš v roko … previdno odstrani zunanjo ožgano plasto olupka, čebule zloži na krožnik ter jih prelij z olivno-limonsko mešanico … to je to, lahko jih postrežeš takoj ali pa kasneje, iz hladilnika, kot sem ti sugeriral zgoraj …

muzika sugestira nove pristope, prisluhni ji: asian dub foundation – new way, new life

hvala lepa!

za strašno divjo izvedbo trinajstega obletničnega žrebanja kruha in vina se moram tako kot leta 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013, 2014, 2015, 2016, 2017 in 2018 zahvaliti izjemni domači ekipi, ki ne samo da se iz dneva v dan izpostavlja fotrovim/moževim kuharskim eksperimentom, ampak tudi vsako leto dobrovoljno obleče kostume in odigra ključne vloge v filmanem žrebanju – zgoraj nanizana kolekcija trinajstih filmčkov je prav zabaven časovni stroj … letošnja izvedba je najprej terjala izjemen frizersko-kostumografski napor, nato pa še španciranje po hodniku naše hiše do temnih kletnih prostorov, v katerih se bila postavljena scenografija … na sončno nedeljsko dopoldne v takelem outfitu

1

hodit po stopnišču večstanovanjske hiše pač ni mačji kašelj, zatorej na tem mestu še enkrat izrekam zahvalo in prizananje: tina, iza in jon – krasni ste, hvala lepa!
zahvala seveda leti tudi na vse, ki ste kruhu in vinu v enormnem številu – lej tale list, ki sem ga uspel rešit pred zombiti:

1 (1)

zaželeli vse najboljše – hvala, nova roba kuharskih pisarij kani na tem mestu kapljati še naprej, le obiskujte nas – trinajsto leto je za nami, zdej smo iz ta hudga ven … naslednji resno nevaren rokenrolovski termin bo šele čez 14 let 🙂 … živi bili, dobro jeli i pili, pa videli!

že trinajst? ne! … šele trinajst!!!

…ponavadi smo na kruhu in vinu v temle času ne samo imeli razglašenega srečnega bralca, ki je skupaj z nami praznoval obletniški jubilej, ampak smo marsikdaj celo že pod streho imeli pospravljeno celo praznovanje (na tem mestu javno beležim, draga renča, da še nistmo pozabili na izvedbo feštice ob devetletki – the party is pending! :-)) …
letos je poletje potekalo razpršeno – za izvedbo žrebanja nujno porteben cast se je potepal sem in tja in šele zdajle se scena toliko umirja, da te lahko draga bralka (uporabljena slovnična oblika velja za vse, tudi ne-binarne identitete), povabim, da pristopiš v množico potencialnih praznovalcev 13. obletnice kruha in vina …

Unlucky-Number-13-v1

kako? tako, da tukaj spodaj (in samo tukaj spodaj, ne na fejsbuku ali instatu ali osebno ali kakokokoli drugače) pustiš komentar, ki bo veljal kot srečka za žrebanje … ker je obletnica 13., in klic k sodelovanju malo pozen, je prijavna doba precej lagodno nastavljena – časa imaš cel delovni teden (in še en dan bonusa), torej do sobote, 31. avgusta do 24. ure … (pro-tip: ne odlašaj, pofočkaj se takoj – še nobenmu, ki je prišel, ni bilo žal)
z žrebom bomo izmed vseh pofočkanih izbrali eno bralko ali bralca, ki jo/ga bomo v izbrani družbi povabili na bakanalijsko večerjo v kruhovinski headquarters … dobrodošli!!!

p.s.: znabiti, da bo wordpress od mene zahteval ročno potrjevanje komentarjev, zatorej se ne sekiraj, če se komentar ne prikaže takoj, ko ga oddaš – verjetno čaka v inboksu, odkoder ga bom zagotovo pravočasno spustil na plano …

kje in kaj?

cenjena bralka, evo! … po intenzivnem vskodnevnem updejtanju kruhovinskih kempinskih doživetij, njih hitrem domačem bonusu in ponatisu dločevitske bastjaničeve lidije se je za napotnikom nekako izgubila sled – vsaj tukaj, na domačmi brjači (precej redneje se, recimo, s slikovnim materialom javljam na instantnem gramu – tukaj) … skrb je bila odvečna – človek se je imel precej fino, pa kjerkoli je že bil … pejva po vrsti, s hitrimi pripadajočimi ugotovitvami:

helsinki: flow festival (poleg muzike) nadaljuje svojo posnemanja vredno politiko resnega ravnanja s prigrizki in napitki, ki sem jo precej obsežno popisal že lani; nova je tam gori nora, nora mestna knjižnica, v kateri je moč najti (in za reasonable denar najeti) tudi dobro opremljeno učno kuhinjo (huh, kako hitro bi se lahko zmenili za kakšen workshop, če bi bili helsinčani, ha?) … brunssiji so še vedno the big thing, letos smo na novo grizljali v rupli in cargotu … kultno bifejsko jedilnico konstanmöljä so od upokojenega gospoda in gospe odkupili mladci, ki zadevo praktično nedotaknjeno furajo naprej, izjemno hudobno dober je helsinški fat ramen, na visoki ravni sva tokrat s chefico posedela v mišljenkastem pogonu ask (žal ga 31. avgusta zapirajo; menda načrtujoč nekaj prostornejšega), kjer nama bo poleg silno prijaznega šefketa filipa ostala v spominu predvsem ljubka zgodbica o sladici: ko je neke nedelje svoji hčerkici pripravljal palačinke za zajtrk, jo je vprašal, kaj je zanjo najpomembnejša stvar pri palačinkah … mala je odgovorila: da jih je veliko! … aha, je vprašal ata filip, koliko pa je to veliko? … štirinajst! je izstrelila tamala … in tako v asku obed zaključuje štirinajst mini palačinkic, tokrat z maslenim sladoledom in smrekovim sirupom:

ask - 1

dunaj: osrednja atrakcija in motiv za obisk je bil koncert ljube nam metallice … seveda smo potem priliko izkoristili še za adrenalinjenje v pratru, srebanje kofeta pri hawelki, čekiranje saherce na mestu nje nastanka, konzumsko preverko vegetarijanske enozvezdične restavracije tian (preberi v petkovi mladini!) in krasen obred s popečenim rženim kruhom, nanj namazanim kostnim mozgom, župo s fritati, ter jezikom, rebri, glavo in praženim krompirjem, jabolčnim hrenom in drobnjakovo omako, ki ga uprizorijo v dunajski inštituciji plachutta in katerega servirni detajl izgleda takole:

0848858c-94db-4e26-9b08-c7840bd682cd

københavn: tole končujem na sedežu 29f lufthansinega leta iz münchna v københavn, kjer me danes, jutri in v petek čaka hud gastro rollercoaster … spremljaj, zabavno bo!!!