no, če si mislil, da boš zdajle uzrl tuširajoče se grudi jagode koprive (po literarni predlogi branke jurca), si se približno tako uštel, kot tiste, ki tu naokoli iščejo brada pitta … torej bo tole o tapravih jagodah, ne o onih literarno-filmskih … “ampak, ej, ej, napo, stari, wtf?!” že slišim negodovanje moškega dela bralstva, “če si bejbam vseeno pokazal breda pita, pokaži še nam jagodo!” … okej, bojs, tukaj je:

sicer pa je gospodična irena kranjc trideset let po snemanju bila spet doma pri marjotu, (poskrolaj na približno eno tretjino oddaje) ki je ni pozabil pobarati tudi o “drznih scenah”… no, dosti bodi, dajmo mi raje o tapravih jagodah, tistih živordečih, ki počasi prihajajo h koncu … onidan se je na placu še dalo ujagati zadnjo berbo bizeljskih … bile so čisto drobne, skoraj ko šumske, pa taku sladke in dišeče, da jih je bilo najbolje pustiti čisto take, kot so bile … seveda z obveznim dodatkom kisle smetane in žličke rjavega cukra:

seveda pa smo po jagodah sekali že prej … začuda so bile že one zgodnjeaprilske španske čisto dostojne, junijske slovenke pa sploh … na izletu na janče smo jih v prtljažnik zložili sedem kilov (kolikor jih je pač bilo) in nato doma uprizarjali raznorazne jagodne hece, npr.:

• kremni jagodni sladoljed: v osnovno hitro sladoledno kremo smo vmešali nakockane, pocukrane in na hitro segrete ter pretlačene jagode
• jadgodni sorbet smo privlekli na plano iz arsenala velikih klasik kruha in vina
• jagodni sok: v navadno limonado smo s paličnim mešalnikom fino zmiksali ful jagod
• jagodni mafini: jih je naredila chefica, ekskluzivna poooblaščenka kruha in vina za področja mafiniranja
• jagodna marmelada: izpod prstov iste osebe, pripravljena po klasični metodi dolgotrajnega počasnega kuhanja in izparevanja vode, z minimalnim dodatkom sladkorja in cimeta … kar pomeni, da so iz skoraj štirih kil jagod ratali trije taki teglci, kot je tale na sliki (desno zadaj, poleg soka in za mafinom):

fletn je, ko zorijo jagode, fletn, ni kej!