svetovno prvenstvu v fuzbalu je lahko za marsikaterega dedca en tak mini pivski festival … med uro in pol trajajočo tekmo je pač tu in tam treba omočiti glasilke, ko se ti na sceni pojavi še jasna kruljaj ali derika žnidaršič pa itak roka v želji po takojšnji dokončni zakomiranosti kar sama seže po čistem alkoholu … ker pa pitje tja v en dan ne pelje nikamor (oziroma pelje v moralni in fizični razkroj, kenede), se je za začetek priporočljivo izogniti omenjenemu govorečemu dekolteju in tuleči frizuri, od tu naprej pa napitke izbirati konceptualno … v nedeljo je tako ob nemškem razmontiravanju angleške revšne (in piletu na vollkornreisu) po grlu lepo tekel mineralen, lep, 10 let star kabinetsko suh wachenheimer altenburg renski rizling josefa biffarja … včeraj sem si špansko podajanje žoge ogledoval ob pet let starem loxarelu ops in ker na sebi nimam portugalskega dresa s številko sedem se nisem vrgel po tleh – čisto v redu vino, še posebej s kakim jagenjčkom bi se dobro razumela, ampak ni pa za past dol, res ne … se pravi, da bo kmalu spet treba v kevder, da za soboto popoldne poiščem kakšnega argentinskega močnega zajebanca 🙂

s pirčki je pa na letošnjem prvenstvu kar kriza … union nas je sicer skušal loviti na prepocensko in nepotrebno foro izsmejavanja hrvaških carinikov in fotkami fuzbalerjev na piksnah (med tekmo z anglijo sem vraževerno spil dva novakovića, on pa nič!), medtem ko nas laško skuša prepričati, da bi bilo fino, če bi polni ponosa hodiii v hribe in organizirali žurke za 185 ljudi … letos ne, hvala! … tako sem spet pristal v kevdru in si na pirovskih policah ogledal, katere zaloge zanimivih pirčkov se približujejo datumu izteka … juhej, med njimi je bilo namreč tudi nekaj flašk škotske indie pivovarne brew dog …

huh, zapišem lahko samo pozor, hud pir! … in ta hud pir ima za sabo hudo zgodbo dveh hudo pridnih škotskih mulcev (27 let) … james watt in martin dickie sta spomladi leta 2007 tam nekje pri aberdeenu najela plac, se opremila z zastrašujočimi krediti, napraskala zadnji keš za bakrene kotle in ostalo pivovarsko kramo ter začela variti … njuna filozofija je izhajala iz stališča, da je angleška pivovarska industrija v vedno večji riti, ker fabrike varijo dolgočasne in brezvezne pire (le kaj bi si modela mislila šele o slovenski pivovarski industriji?!) in da je čas, da začne nekdo variti piva klasičnih slogov s kakšno moderno finto za zraven … in tako so aleti, stouti in ležaki dobili moderen twist: pesjanski pivovarji so jih starali v sodih, jim dodajali dišavnice, izbirali vse sorte sladov in hmeljev ter se absolutno izogibali umetnim dodatkom, aromam, pasterizaciji … piva brew dog so resni izdelki! … in briljantno oblikovani ter še bolje trženi … ko so zvarili z jasminom in brusnicami odišavljen ter na hrastovih ostružkih staran stout tokyo* z 18,2% alkohola, so vladne in cilvilnodružbene škotske anti-alko grupacije začele bentiti, da je varjenje takšnih piv neodgovorno početje … odgovor brewdogarjev je bil genialen: zvarili so pivo z o.5% alkohola in ga poimenovali nanny state … nato so šli naprej in zvarili pivo tactical nuclear penguin z 32% alkohola in ga razglasili za najmočnejše pivo na svetu … a kmalu so jih prehiteli germani: v pivovarni schorschbrau so zvarili schorschbock s 40% alkohola … škoti so udarili nazaj: sink the bismarck je z 41% februarja letostitulo spet odnesel na škotsko … zmagoslavje je bilo kratko saj so  nepopustljivi nemci maja letvico prestavili na 43% … no, ampak škoti seveda delajo še marsikaj drugega kot tekmovalne hardkorovce, največ uspeha žanjejo s postmodernističnim indian pale aleom punk ipa in všečnim rokodelskim uporniškim pilsnerjem 77 lager … zdaj zihr že hočeš vprašat, kje sem jih dobil, ane? … daleč! … par semplov sem kupil v pragi, v pivovarskem klubu … od štirih sem popil dva: rip tide je močen, ampak lep, svilnat, sladek; ga žene malo proti čokoladi in kofetu, ampak ne grenkljato, temveč sladkasto – kar ni čudno, glede na to, da so ga varili s temnim muscovado cukrom … hardcore ipa je čisto drugačana štorija: grenčica je pospremljena s še malo več grenčice in z malo grenčice za povrh … se pravi, da hmelj tukaj skorajda že preseže vlogo začimbice in se zelo rine v ospredje … ni to pir za slabiče, res ne … v kleti pa me zdaj čakata že omenjeni tokyo* in paradox, ki je pol leta staran v whiskyjevih sodih … ne vem zakaj imam občutek, da ne bosta dolgo 🙂 …