mastdžarska – sörök

postprvomasjko mini bložno serijalko letos posvečamo budimpešti, mestu, ki se mu je vsaj v mojih očej skoraj dvajset let godila huda krivica … takrat se mi je v nekem ponesrečenm nizu peripetij zazdelo, da tile madžari, predvsem v storitvenem sektorju, samo čakajo na priliko, da te oberejo in ofucajo kot ravno obglavljeno in z vrelo vodo poparjeno gosko … ampak na tem mestu bomo prav po neslovensko pustili zgodovinsko breme v preteklosti in se raje posvetili aktualitetam, te pa so v zadnjem tednu budimpešto prikazale kot frajersko metropolo, ki številne radosti ponuja tudi kruhovinskemu pohajkovalcu … začeli bomo na koncu, ki ga verjetno ne pričakuješ: pri söru oz. pirčkih … bazična ponudba je tužna skoraj tako, kot pri nas: večino pivovarn in lokalnih znamk so pokupili globalni konglomerati, ki v optimiziranju poslovnih in proizvodnih porcesov varijo dolgočasne, brezidentitetne industrijske lagerje, tu in tam pa ponudbo presekajo s kakšno posebno sezonsko edicijo … se pa tudi pri madžarcih dogaja prebujenje manjših pivovarn (npr. legenda, brandecker in hopfanatic), ki varijo avtorska piva, skupaj z njimi pa je začela vznikati tudi prodajno-pivska scena … na tej je prvak slejkoprej v dve sobici stlačen lokal csak a jó sörök (kar pomeni “samo dobro pivo), v katerem je par prijetnih uric preživel tudi vaš dopisnik:

csokajasorok

glavni je seveda birt, ki je nekakšen pivolovski mister džirlo – potuje po svetu in v svoj lokal vlači pirčke od tod in tam … zaloga različnih tiket je res impresivna, iz številke 4 od šesterice pip pa se je ob našem obisku cedil bevogov ond … a bolj kot ta, nas je zanimala lokalna scena, zato sem si inajprej z pipe dal natočiti malo merico kakavasto karamelastega in lepo zagrenjega in ohmeljenega črnega ipa-ja dark side of the grabanc pivovarne brandecker, ki pa ga je z agresivno dozo alkohola (8,5%) povozil iz flaše nalit, sicer fletno pomarančast in breskvast hopfanaticov no hop limit … šestorček ostalih hunskih craft zvarkov mi je prijetni gazda naložil v nahrbtnik, tako da kaj več o njih izveš ob priliki odprtja in degustiranja na domačem dvorišču …
tik pred zaključkom redakcije je reporter nabasal še na bolj miren, a nič manj zanimiv piviljubski obrat na buda strani, konkretnje na številki 6 ulice ganz: plac se imenuje sörspecialista in je specializiran predvsem za nemške pivske specialke, akoprav je iz pipe natočil tudi lahkotnen in plesen james brown ale iz pivovarne legenda … tako, to bo dovolj za prvo pivsko pomoč, ako se kaniš kaj kmalu premakniti v budim ali pešto, v naslednjem zapisu pa boš izvedel še kaj o borokih – ostani z nami!

πrenesansa pt. 2

nekaj luninih ciklov nazaj sta kruh in vino ugotovila, da se pivu na slovenskih tleh – s pomočjo raziskujočih uvoznikov, specializiranih trgovin, rokodelskih pivovarcev in krčmic z zanimivo pivčkovsko ponudbo vendarle obetajo svetlejši časi … ugotovitvi lahko dandanašnji smo potrdimo in zanjo takorekoč na vsaki fronti podamo še dodatne argumente:
štacuna: na ljubljanskem starem trgu je odprt fleten butikec za popent, kjer se lahko žejna grla oskrbijo predvsem s hudimi craft pirčki z vseh koncev sveta … razpolagajo s svašta polnitvami danskega mikkelerja, pa novozelandskih odpičencev 8 wired in še veliko druge slinocedeče robe … obišči!
kafana: na gospodarskem razstavišči pod paviljonom jurček ni več vinoteka, ampak bunker – gre za ljubljanski oddelek kultne nabrežinske pivske birtije, o kateri si lahko več preberete tudi v jesenski izdaji revije vino in ki daje veliko poudarka pravilnemu točenju različn ih vrst piva v prave kozarce itd … bunker drži 70 različnih vrst piva, od tega mislim da jih je šest ali sedem na pipah, tudi kakšen belgijski trapist … zraven se tudi sneka, menda dobro, a še nepreverjeno – poročamo!

pirchqpivovarstvo: tukaj pa opozarjam na ultra simpatičen projekt mateja pelicona in njegovih prijateljev iz ajdovščine, ki so se lotili pogona resne male pivovarne … poiskali so strateškega partnerja, ki jim je šel naproti s sodobno pivovarsko opremo, zdaj pa zbirajo denarce za nakup surovin in vsega potrebnega za prvo varjenje in polnitev … in tukaj prideš v špil ti, dargi ljubitelj iskrenih štorij in poštenih okusov: peliconovi so se denar odločili zbrati na platformi kickstarter, njihov projekt najdeš, če klikneš tele plavo pobarvane besede … kako stvar finkcionira? zbiralci predstavijo projekt in ciljno vsoto denarja, ki jo morajo doseči; v zameno za različne zneske, s katerimi želijo obiskovalci podpreti projekt ponudijo razne simpatične, uporabne in ekskluzivne reči … če v določenem času uspejo zbrati ciljni znesek je projekt uspešen in se izvede … če se denarja ne nakaplja dovolj, se ne zgodi nič – podpornikom ostane keš, projekt pa se ne ne izvede … kruh in vino sta nekaj svojega dnara že dala tja, kjer je njuna goflja, naredi to še ti, če ti je kaj do tega, da se tod naokoli začne resno variti zanimive pirčke! do zdajle je projekt podprlo 67 ljudi, manjka pa še kar precej novcev … do izteka roka za pelicone je še osemnajst dni, ajmo sad da vas vidim!

πrenesansa

s piri na slovenskem je še kar križ … pivopivci starejših letnikov (omajgod, letnik 72 sem klasificaral v rubriko starejši letnik) se gotovo še spomnite kako frajerske pivovarske mojstrovine so bile laški golding in termalni desert iz ene ter tivoli in ležak iz druge največje pivovarne … če odštejemo finančniški clusterfuck, ki ga je povzročila pivovarska vojna in nanjo cepljeno laško tajkunjenje smo največja žrtev lastniške koncentracije slovenske industrije pijač pivopivci; pa s tem nimam v mislih tega, da bi prav pogrešal vice tipa pijem laško, ščijem union ampak predvsem to, da se je vsa dobra in posebna piva ukinilo, da se je proizvodnja skrčila na osnovne industrijske brezkarakterne zvarke, če pa že nastane kaj novega, potem so to sisi drinki tipa bandidos, plastičen gravž tipa malt ali pa, v najboljšem primeru, kakšen ne ravno posrečen eksperiment tipa eliksir … ne gre tore, da bi se človek od ta velikih dveh pivovarn (ali se pač zdaj lahko reče od ta velike pivovarne) nadejal česa drugega kot redizajna flaš in piksen na vsakih nekaj let … na srečo pa ni vse tako črno; kot pravi naslov kruh in vino razpolagata z dovolj dokazi, da lahko tudi v naših koncih govorimo o pirovski renesansi:

male pivovarne: po hudem bumu mikropivovarn pred kakšnimi dvajsetimi leti, so test časa in okusa prestale samo najboljše, ki pa so, žal, večinoma še vedno vezane na prodajo v svojih pivnicah … so pa zato novi pivovarski plejerji začeli uborati drugačne poti: zelo nadpovprečni in kakrakterni pirčki zgornjega vretja, ki jih pod avstralsko kreativno komando varijo v koroški human fish brewery so redno na voljo v vsaj treh (verjetno pa še kje) zelo frekventnih ljubljanskih lokalih (cutty sark, premier pub in st. patrick’s), ponujajo party sodčke in pipice in se vobče vedejo zelo frajersko – pri čemer so v osrčju frajerskosti njihova res dobra piva … tudi ižanski mini pivovar ne čaka več samo na pasante, ki bi se jim dalo do njega, ampak je svoje svetlo in temno nepasterizirano in nefiltrirano pivo pod znamko thurnigger začel prodajati v dveh jako čislanih oštarijah, čompi in skaručni … največji (in mogoče najmanj pričakovan) skok naprej pa je v zadnjih letih naredila pivovarna kratochwill … njihova renesansa gre po dveh špurah – po oblikovalski, ki jo z novim ljubkopirovskim logotipom in stajliš embalažo (ki je bila nagrajena s prestižno nagrado red dot) rihta žare legenda; in po izdelčni, kjer velja poleg svetlega in temnega kvasnega piva izpostaviti elegantno rahlo sladkasto medeno pivo, predvsem pa izjemen porter, ki ga zlahka postavimo ob bok najboljšim svetovnim primerkom tega stila:

distribucija: cajti, ko si v oštariji že po izvesku vedel, kateri od dveh domorodnih lagerjev je na voljo, so mimo … še bolje: zmeraj več je tudi placov, ki jim je jasno, da poleg heinekena in guinessa obstajajo še drugi piri in da jih ljudje tudi pijejo, če jim jih le ponudiš … osvežilni češki bernardi (tudi na špino) tako niso več eksotika, nekateri placi pa se spreminjajo v prava pivoljubna romarska svetišča: kino šiška, recimo, je dodobra založen z nemškimi (predvsem bamberškimi), belgijskimi, češkim, korziškimi (pietra & colomba!) in angleškimi pivaki, vedno več hude pivske robe je najti v lepi žogi in v ljubotovi jazzovski in snekarski luknjici repete na gornjem trgu, menda dobro sekajo tudi v baru prulček na prijateljevi, pa seveda v siru williamsu na tavčarjevi in gas stationu na savski … prav tam je stična točka s še enim pomembnim distribucijskim kanalom:

pirovske štacune: na savski, nasproti davčne uprave in zraven gas stationa je mala sobica, ki sliši na ime beer shop, kjer je na voljo obilje zanimivih pivakov z vseh koncev sveta … bolj specializirana – na angleške in belgijske zvarke – je trgovina pivoljub na dunajski 59, pri kateri je najboljše to, da pire pošiljajo na dom – torej da imajo na www.pivoljub.si čisto ta pravo spletno štacuno … zelo dober izbor in dobre cene ima diskontna štacuna kmetijske zadruge metlika v savljah, v megamarketih pa je daleč pred vsemi e.leclerc, ki ima še kar fascinantno kolekcijo pirčkov, kruh in vino še posebej approvata, da na policah držijo tudi škotske norce brewdog

v vsakem primeru pa še posebej podpiramo male iniciative pivoljubskih zanesenjakov – društvo ljubiteljev piva golding, je, sodeč po vse redkejših zapisih na spletni strani malo manj aktiven kot je bil na začetku, sem se pa izjemno razveselil linka, ki mi ga je oni dan poslal kolega jamnik (se mogoče se spomniš njegove fotke paradajza) … po nekaj letih v rimu ga je namreč potegnilo v italijansko pirovsko renesanso (ja, tudi tam male pivovarne brstijo kot hmelj spomladi, podobno je tudi na češkem pa verjetno še kje), katere flašo ali dve je bilo dano okusiti tudi nam; tale osvežilna l’olmaia, zvarjena iz žit, zraslih v prekrsni toskanski val d’orcia je bila, recimo čisto super:

no, nazaj h kolegu jamniku, ki je pivoljubstvo odpeljal na najvišji možni level: ne samo, da je tam doli v večnem mestu začel variti čisto pravo, svoje pivo (in da to počne na redni bazi), ampak je o svojih pivovarskih podvigil začel pisati in slikati tudi izjemno zanimiv in inspirativen blog brewbite, za katerega mu iz tega mesta aplvdiramo in mu želimo še veliko hudo dobrih zvarkov … nam vsem skupaj pa, da bi pirovska renesansa trajala in trajala – je pa vse skupaj verjetno odvisno tudi od nas … zatorej: raziskujte vse te nove pirovske možnosti, ki so vam na voljo, širite glas o njih in tako podpirajte fante, ki se trudijo, da se nam ne bi bilo trebo odločati le med zeleno in rdečo piksno …

breaking: coolio je madžar!

mogoče si presenečen nad v naslovu zapisanim odkritjem – tudi jaz sem bil – ampak kar je res, je res … pojdimo lepo po vrsti: v domačiji smo bili zelo navezani na serijo nizkih (85 cm) omaric, ki so krasile zahodno steno dnevne sobe vse od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja … je pa res, da se je zadnje leto zdelo, da jim je zob časa namenil že kar nekaj resnih ugrizov in da bo počasi napočil čas za njihovo reinkarnacijo … nato sva s chefico v roke vzela meter, pomerila ono zapadno steno in ugotovila da ob izbranih novih omarah med njimi in polžastimi stopnicami zeva slabega pol metra velika praznina … hnjm, hnjm, kaj pa zdaj? sta se po glavi parkrat popraskala kruh in vino, nakar se je vino spomnilo: kaj pa če bi vi za mene en lepi domek obvladali? da bi jaz lepo notri na hladnem in temnem čučalo in tako blizu vas bilo v neprenehni pripravljenosti, da se v glažke zlijem, vam usta omočim in vas v dobro voljo spravim? … z drugimi besedami: vino je predlagalo nakup vinske vitrine … ampak to je drago kot pês! … in veliko kot slon! – sta jela v en glas govoriti chef in chefica, dokler seveda nista pokonzultirala gospoda guglja, ki jima je povedal, da vinske vitrine seveda so velike in da so – posledično – nekatere tudi drage; da pa tam na ogrskem obstaja firma, dunavox se ji reče, ki po še kar cool cenah dela cool place za vino, ki so lahko tudi čisto ljubkeno majceni – nekateri celo tako zelo, da vase ne spravijo več kot 8 flašk … ampak, priznaj, dragi bralec, da je skorajda ne bi bilo večje sramotke, kot v bajti, ki producira multimedijske vsebine za komunikacijski konglomerat kruh&vino unltd. inc., imeti vinski hladilnik za borih osem buteljkic … tako se je na koncu nakupovalni prst ustavil na črnem postavnem madžarcu, ki odsihmal dobra dva ducata flaš (ne glede na vremenske razmere, letni čas, zračni pritisk, fuzbalske in volilne rezultate) ohranja na konstantni temperaturi 11 stopinj … ljubkovalno mu rečemo coolio, in tule je njegov portret:

njegova najslabša lastnost je, da ga je yeahbeno tezhko sliquat! … sijoče zglancane steklene in črnoplastične površine namreč odbleskavajo vse fleše in ostale svetlobne vire, tako da je na tejle zgornji sliki veliko bolj grd, kot je v resnici (predvsem oni beli znakci, na touch-sensitive komandni plošči tukaj šajnajo ven, čeprav gre v resnici za komajda vidne sive črtice, pa tudi šajba je v tesnici precej bolj zatemnjena) …prav zato je mogoče bolje, da ga spoznaš na oficielni spletni predstavitivi (ali pa v živo, hehe)… jaz pa ti iz zdaj že kar dober mesec dolge uporabe lahko prvoosebno podam naslednje potrošniške ugotovitve:
nakup je laufal u iber smutli: v četrtek sem poklical stričke ke v grosuplje, da bi tole mi imeli, nakar so poslali predračun, ki sem ga plačal in v petek zjutraj je coolio že pred šihtom trkal na domača vrata … po obveznem 48-urnem navajanju na plac sem ga nato nafilal z začetno osemindvajseterico, v kateri so pradstavniki različnih vinskih disciplin: lahki in sveži belčki, bolj zajebani rumenčki, pitni frankinjasto-modropinotski in kompleskenjše-zajebanski rdečkoti, za dobro mero pa je tu še nekaj penečih in cukrastih flaš … coolio v skladu z zunanjo podobo elegantno prede v kotu, paziti je treba le, da se kakšne ne flaše ne stikajo med sabo, ker sicer med vklapljanjem kompresorja rade zaidejo v kakšno resnonančno zujanje in brujanje … za osnovno tempreaturo sem izbral enajstko – torej nekaj, kar je na pol poti za serviranje priporočenih temperatur za belce in rdečkote … če se kani piti slednjega, se ga iz cooliota vzame uro ali dve pred serviranjem, če pa je na sporedu bellone, se ga ohladi z dodatno uro v hladilniku … madžarski coolio je fajn, ker je tako plejada vin, ki se jim v naslednjih mesecih približuje čas za uničenje vedno na ogled – in obenem vedno pri roki … čohljanje po glavi v stilu kaj bi pa zraven tegale popili pa je veliko krajše in veliko manj annoying, kot je bilo lazenje v klet po štengah … bottom line: jako smo zadovoljni s temlem hladečim madžarskim strojčkom!

barcevina

no, kaj se dela danes v barceloni? … hja, glede na rezultat včerajšnje tekme z levantejem, se dela bolj malo, se pa zato toliko bolj proslavlja 21. naslov španskega fuzbalskega prvaka … in ko se proslavlja, se tu in tam tudi kaj spije, ane … in v barceloni se ga da dobro pit … na pivski sceni se v grla zliva največ navadne verzije estrelle damm (ki je čisto tak navaden brezvezen pirček) iz mega barcelonske pivovarne, vašemu dopisniku pa je v kategoriji navadnih ležakov bolj sedel barcelonski underdog pirček s švicarskim imenom moritz … no, oni fantje z alzaškimi koerninani v dammu zvarijo tudi kakšno boljšo specialko, recimo dvojnosladno estrello in predvsem poklon alzaški pivovarski tradiciji s pivom a.k. damm … je pa tam v barcelonskem zaledju veliko vinogradov, po vinskem svetu najbolj vemo za penedes (kjer rihtajo predvsem penine (ki jim tam naokoli rečejo cava)) in za priorat, ki sta ga v zadnjih desetletjih v špico svetovnih rdečkarjev sfurala rene barbier in alvaro palacios … zdaj pa pazi situacijo – kolega napotnik ima navado, da iz potepanja po kakšnih vinskih krajih domov privleče vsej en tak osnovni komplet flaš … ampak ker se mu je tokrat zdelo absolutno brezveze smotanim irskim perhanom v žepe tlačit novce za dodatno prtljago, je užgal drugačno strategijo in se pognal do onega barcelonskega vogala, kjer menda prodajajo veliko vina:

plan je bil namreč tak: če že ne bom tovoril vina s sabo in če je že pirček pretežno brezvezen, potem si bom pač napedenal nekaj dobrih vin za njih srebanje pri barcelonskih domačih večerjanjih in večernih domačevanjih … no, pa da vidimo tole vilo viniteco, če imajo kakšno flašo:

oja, imajo, vidiš da imajo … in ker napotnika marsikdo pozna po znamenitem stavku “to pa še ni vse” ga bom zapisal tudi tukaj, saj je čisto na mestu: to pa še ni vse, če namreč pogledaš za vogal na desni, vidiš da je reč narihtana v dveh nivojih:

seveda so zaposleni v vinoteki (verjetno iz izkušenj) dovolj pametni, da ti pred plezanjem po štengah in nivojskih rampah prijazno odvzamejo in varno spravijo nahrbtnik, da se vsaj malo manj počutiš, kot slon med porcelanom … počutil sem se kot nosorog med flašami … no, situacija: v tejle vinoteki imajo nekaj čez 4.500 različnih vin, meni pa je do konca bivanja v barceloni ostalo 5 dni … prevedeno to pomeni 5 flaš, oziroma 1,1 promila ponudbe … kako izbrati? … za začetek sem si dal cenovni limit: zapravil bom max. 75 evrov … nato sem dve flaši – eno belo in eno rdečo izbral po načelu cenovno inhibiranega vokopada, ki pravi, da se sprehodi mimo polic in opazuj steklenice, dokler ti kakšna zaradi svojega izgleda ne pade v oko … poglej, če je cenejša od deset evrov in če je, jo vzemi, če ni, pa nadaljuj … za ostale tri flaše sem se obrnil na gospodično, ki se nahaja v desnem kotu druge fotografije in ji razložil, da imam 60 evrov, s katerimi bi kupil tri flaše: eno cavo, enega priorata in eno katalonsko belo in da me zanimajo mali proizvajalci, ki so čimbolj biodinamični in delajo bolj z rokami kot z mašinami … gospodična mi je nato v vsaki od zahtevanih kategorij predstavila po tri flaše, z vsemi podatki, ki so me zanimali … na koncu se je iz vsega skupaj izcimila tale peterka:

več o lastnostih vsebine prikazane steklovine lahko izveš v tu spodaj pripetem zvočnem zapisu vzhičenega komentatorja, ki je prisostvoval nakupu:

vina sem seveda popil in verdict je, kot sledi:

  • blanc de sere 2009: simpatičen frišen belec, ki kar teče in teče … lepo narejen, brez štrlenja česarkoli … bi kupil (in pil) še …
  • espelt coma bruna 2005: hnja … zelo taninski črni norec … mogoče bi ga par let čakanja kaj zmehčalo, ampak kdo ve, če res … ni všeč, ne bi kupil (bi pa mogoče pil)  več …
  • alvaro palacios les terrasses 2008: ježeš, žametnik je bil tale … v bistvu je to vino en tak vinski ekvivalent lepo postriženega in v lepo svileno obleko oblečenega javierja bardema – močen, rough, ampak ukročen in spedenan … aplavz … bi kupil (in pil) še, ful!
  • recaredo gran reserva brut nature 2006: ako nadaljujem glumatarsko metaforiko: tole je penelope cruz v črni koktejl oblekci, s sezutimi štiklami sandalci in od vetra malo razmršenimi lasmi … lepa, elegantna, rahlo nagajiva … bi kupil (in pil) še … še raje kot palaciosa/bardema
  • tomas cusine auzells 2009: devet sort, ampak so kar lepo zorkestrirane … kakšno leto, dve tihega špilanja v flaši bi jim še koristilo, ampak tudi zdaj je bilo njihovi melodiji lepo prisluhniti … bi kupil (in pil) še …

če bi pa ti še bral kaj o vinu (avtorjev posip s pepelom: vinsko komponento kruhpavina smo pa res kar zanemarili, bemti!) lahko odtavaš semle za en vpogled v tri že zdavnaj popite tujce, ali pa semle, da se spomniš, kako nas je enkrat čaral kristančič, zagotovo pa ti bo všeč tudi paparazzi posnetek transvestitskega papa ratzija v vinogradu …

kako sem špancem zrihtal zmago v polfinalu (in ob tem dvakrat dobro jedel in pil)

saj poznaš finto o efektu metuljevih kril, ane? … no, če jo hočeš preštudirati u nulo, klikni semle, na kratko je pa to tako, da lahko prhut metuljevih kril povzroči orkan na japonskem … tako je moj sosed brane recimo prepričan, da na letošnjem prvenstvu v fotbaleku popušijo vsi, za katere navija … njegov problem je pa v tem, da sprenevedanje ne funkcionira … ko je namreč zgruntal, da vsi za katere navija izpedejo, je hotel bad karmo presekati s tem, da se je delal, da kao navija za neko ekipo, ki pa jo je v resnici hotel poslati domov … no, usoda seveda ni glupa in ga je takoj spregledala …

na njegovi napaki se je učil mladi napotnik, ki je metuljski efekt vzpostavljal na osnovi napitka, ki ga sreba na dan tekme:

  1. najprej sem seveda ugotovil, da z unionskimi piksnami slovenskih fuzbalistov ne prideš nikamor – bolj kot piješ novakoviče, manj golov dajo … potem pa se je začelo bolj zares:
  2. da bi zagotovil nemško zmago proti angležem (po slovensko fovšljivo sem si bolj kot zmago nemcev zaželel hitri izpad prenahajpanih angležev) sem ohladil, odprl in popil buteljo hudo finega renskega rizlinga iz wachenheima – delovalo je! …
  3. takisto se je v isti fazi tekmovanja obnesla buteljka rdečega španca iz penedesa in portugalci so odfrčali domov … so far, so good, stvar deluje! …
  4. zato sem v soboto hitro šibnil do gašperja na šmartinsko in se na slavje argentincev pripravljal s čisto fletno buteljko malbeca … no, vino je bilo neprimerno boljše od argentinske obrambe in cigaropuh diego in driblajoči škrat leo sta šla domov …

well, kaj pa zdaj? … če povzamem: nemško in špansko vino sta dobro delovala, argentinsko vino in slovensko pivo pa ne … kaj torej piti, ko se srečata španija in nemčija in – das ist ja aber klar! – hočeš slednjo poslati domov, španijo pa v finale???

  • nemško vino odpade, ker dobro dela
  • špansko vino odpade, ker sicer dobro dela, ampak ni nobenega zagotovila, da dela boljše od nemškega vina

hja, rešitev je bila na dlani: piti je treba nemški pir, kajti pir (izhajajoč iz slovenske izkušnje) ne dela … španci so torej v finalu svetovnega prvenstva po zaslugi naslednjih dveh tihožrtij:

iz priložene dokumentacije je razvidno, da sem srebnil kar dva bamberška dimljena pšenična pirčka: prvega z nabodali iz bučk, čebule in koščkov zajčjega fileja (da bodo nemci plašni kot zajci), drugega pa z zapečeno polento z jurčki in tolmincem, obloženo z dimljenim brancinom (da bodo španski midfielderji zmuzljivi kot ribe) …

kot veš, sem zaprhutal s pravimi krili … za finalni rezultat po svoji meri moram torej zdaj do nedelje zvečer srebati nizozemski pir … heineken? ne, ne! grolsch bo bolsch!

pasji pir

svetovno prvenstvu v fuzbalu je lahko za marsikaterega dedca en tak mini pivski festival … med uro in pol trajajočo tekmo je pač tu in tam treba omočiti glasilke, ko se ti na sceni pojavi še jasna kruljaj ali derika žnidaršič pa itak roka v želji po takojšnji dokončni zakomiranosti kar sama seže po čistem alkoholu … ker pa pitje tja v en dan ne pelje nikamor (oziroma pelje v moralni in fizični razkroj, kenede), se je za začetek priporočljivo izogniti omenjenemu govorečemu dekolteju in tuleči frizuri, od tu naprej pa napitke izbirati konceptualno … v nedeljo je tako ob nemškem razmontiravanju angleške revšne (in piletu na vollkornreisu) po grlu lepo tekel mineralen, lep, 10 let star kabinetsko suh wachenheimer altenburg renski rizling josefa biffarja … včeraj sem si špansko podajanje žoge ogledoval ob pet let starem loxarelu ops in ker na sebi nimam portugalskega dresa s številko sedem se nisem vrgel po tleh – čisto v redu vino, še posebej s kakim jagenjčkom bi se dobro razumela, ampak ni pa za past dol, res ne … se pravi, da bo kmalu spet treba v kevder, da za soboto popoldne poiščem kakšnega argentinskega močnega zajebanca 🙂

s pirčki je pa na letošnjem prvenstvu kar kriza … union nas je sicer skušal loviti na prepocensko in nepotrebno foro izsmejavanja hrvaških carinikov in fotkami fuzbalerjev na piksnah (med tekmo z anglijo sem vraževerno spil dva novakovića, on pa nič!), medtem ko nas laško skuša prepričati, da bi bilo fino, če bi polni ponosa hodiii v hribe in organizirali žurke za 185 ljudi … letos ne, hvala! … tako sem spet pristal v kevdru in si na pirovskih policah ogledal, katere zaloge zanimivih pirčkov se približujejo datumu izteka … juhej, med njimi je bilo namreč tudi nekaj flašk škotske indie pivovarne brew dog

huh, zapišem lahko samo pozor, hud pir! … in ta hud pir ima za sabo hudo zgodbo dveh hudo pridnih škotskih mulcev (27 let) … james watt in martin dickie sta spomladi leta 2007 tam nekje pri aberdeenu najela plac, se opremila z zastrašujočimi krediti, napraskala zadnji keš za bakrene kotle in ostalo pivovarsko kramo ter začela variti … njuna filozofija je izhajala iz stališča, da je angleška pivovarska industrija v vedno večji riti, ker fabrike varijo dolgočasne in brezvezne pire (le kaj bi si modela mislila šele o slovenski pivovarski industriji?!) in da je čas, da začne nekdo variti piva klasičnih slogov s kakšno moderno finto za zraven … in tako so aleti, stouti in ležaki dobili moderen twist: pesjanski pivovarji so jih starali v sodih, jim dodajali dišavnice, izbirali vse sorte sladov in hmeljev ter se absolutno izogibali umetnim dodatkom, aromam, pasterizaciji … piva brew dog so resni izdelki! … in briljantno oblikovani ter še bolje trženi … ko so zvarili z jasminom in brusnicami odišavljen ter na hrastovih ostružkih staran stout tokyo* z 18,2% alkohola, so vladne in cilvilnodružbene škotske anti-alko grupacije začele bentiti, da je varjenje takšnih piv neodgovorno početje … odgovor brewdogarjev je bil genialen: zvarili so pivo z o.5% alkohola in ga poimenovali nanny state … nato so šli naprej in zvarili pivo tactical nuclear penguin z 32% alkohola in ga razglasili za najmočnejše pivo na svetu … a kmalu so jih prehiteli germani: v pivovarni schorschbrau so zvarili schorschbock s 40% alkohola … škoti so udarili nazaj: sink the bismarck je z 41% februarja letostitulo spet odnesel na škotsko … zmagoslavje je bilo kratko saj so  nepopustljivi nemci maja letvico prestavili na 43% … no, ampak škoti seveda delajo še marsikaj drugega kot tekmovalne hardkorovce, največ uspeha žanjejo s postmodernističnim indian pale aleom punk ipa in všečnim rokodelskim uporniškim pilsnerjem 77 lager … zdaj zihr že hočeš vprašat, kje sem jih dobil, ane? … daleč! … par semplov sem kupil v pragi, v pivovarskem klubu … od štirih sem popil dva: rip tide je močen, ampak lep, svilnat, sladek; ga žene malo proti čokoladi in kofetu, ampak ne grenkljato, temveč sladkasto – kar ni čudno, glede na to, da so ga varili s temnim muscovado cukrom … hardcore ipa je čisto drugačana štorija: grenčica je pospremljena s še malo več grenčice in z malo grenčice za povrh … se pravi, da hmelj tukaj skorajda že preseže vlogo začimbice in se zelo rine v ospredje … ni to pir za slabiče, res ne … v kleti pa me zdaj čakata že omenjeni tokyo* in paradox, ki je pol leta staran v whiskyjevih sodih … ne vem zakaj imam občutek, da ne bosta dolgo 🙂 …