postprvomasjko mini bložno serijalko letos posvečamo budimpešti, mestu, ki se mu je vsaj v mojih očej skoraj dvajset let godila huda krivica … takrat se mi je v nekem ponesrečenm nizu peripetij zazdelo, da tile madžari, predvsem v storitvenem sektorju, samo čakajo na priliko, da te oberejo in ofucajo kot ravno obglavljeno in z vrelo vodo poparjeno gosko … ampak na tem mestu bomo prav po neslovensko pustili zgodovinsko breme v preteklosti in se raje posvetili aktualitetam, te pa so v zadnjem tednu budimpešto prikazale kot frajersko metropolo, ki številne radosti ponuja tudi kruhovinskemu pohajkovalcu … začeli bomo na koncu, ki ga verjetno ne pričakuješ: pri söru oz. pirčkih … bazična ponudba je tužna skoraj tako, kot pri nas: večino pivovarn in lokalnih znamk so pokupili globalni konglomerati, ki v optimiziranju poslovnih in proizvodnih porcesov varijo dolgočasne, brezidentitetne industrijske lagerje, tu in tam pa ponudbo presekajo s kakšno posebno sezonsko edicijo … se pa tudi pri madžarcih dogaja prebujenje manjših pivovarn (npr. legenda, brandecker in hopfanatic), ki varijo avtorska piva, skupaj z njimi pa je začela vznikati tudi prodajno-pivska scena … na tej je prvak slejkoprej v dve sobici stlačen lokal csak a jó sörök (kar pomeni “samo dobro pivo), v katerem je par prijetnih uric preživel tudi vaš dopisnik:

glavni je seveda birt, ki je nekakšen pivolovski mister džirlo – potuje po svetu in v svoj lokal vlači pirčke od tod in tam … zaloga različnih tiket je res impresivna, iz številke 4 od šesterice pip pa se je ob našem obisku cedil bevogov ond … a bolj kot ta, nas je zanimala lokalna scena, zato sem si inajprej z pipe dal natočiti malo merico kakavasto karamelastega in lepo zagrenjega in ohmeljenega črnega ipa-ja dark side of the grabanc pivovarne brandecker, ki pa ga je z agresivno dozo alkohola (8,5%) povozil iz flaše nalit, sicer fletno pomarančast in breskvast hopfanaticov no hop limit … šestorček ostalih hunskih craft zvarkov mi je prijetni gazda naložil v nahrbtnik, tako da kaj več o njih izveš ob priliki odprtja in degustiranja na domačem dvorišču …
tik pred zaključkom redakcije je reporter nabasal še na bolj miren, a nič manj zanimiv piviljubski obrat na buda strani, konkretnje na številki 6 ulice ganz: plac se imenuje sörspecialista in je specializiran predvsem za nemške pivske specialke, akoprav je iz pipe natočil tudi lahkotnen in plesen james brown ale iz pivovarne legenda … tako, to bo dovolj za prvo pivsko pomoč, ako se kaniš kaj kmalu premakniti v budim ali pešto, v naslednjem zapisu pa boš izvedel še kaj o borokih – ostani z nami!

nekaj luninih ciklov nazaj sta kruh in vino ugotovila, da se pivu na slovenskih tleh – s pomočjo raziskujočih uvoznikov, specializiranih trgovin, rokodelskih pivovarcev in krčmic z zanimivo pivčkovsko ponudbo vendarle obetajo svetlejši časi … ugotovitvi lahko dandanašnji smo potrdimo in zanjo takorekoč na vsaki fronti podamo še dodatne argumente:
štacuna: na ljubljanskem starem trgu je odprt fleten butikec za popent, kjer se lahko žejna grla oskrbijo predvsem s hudimi craft pirčki z vseh koncev sveta … razpolagajo s svašta polnitvami danskega mikkelerja, pa novozelandskih odpičencev 8 wired in še veliko druge slinocedeče robe … obišči!
kafana: na gospodarskem razstavišči pod paviljonom jurček ni več vinoteka, ampak bunker – gre za ljubljanski oddelek kultne nabrežinske pivske birtije, o kateri si lahko več preberete tudi v jesenski izdaji revije vino in ki daje veliko poudarka pravilnemu točenju različn ih vrst piva v prave kozarce itd … bunker drži 70 različnih vrst piva, od tega mislim da jih je šest ali sedem na pipah, tudi kakšen belgijski trapist … zraven se tudi sneka, menda dobro, a še nepreverjeno – poročamo!

pivovarstvo: tukaj pa opozarjam na ultra simpatičen projekt mateja pelicona in njegovih prijateljev iz ajdovščine, ki so se lotili pogona resne male pivovarne … poiskali so strateškega partnerja, ki jim je šel naproti s sodobno pivovarsko opremo, zdaj pa zbirajo denarce za nakup surovin in vsega potrebnega za prvo varjenje in polnitev … in tukaj prideš v špil ti, dargi ljubitelj iskrenih štorij in poštenih okusov: peliconovi so se denar odločili zbrati na platformi kickstarter, njihov projekt najdeš, če klikneš tele plavo pobarvane besede … kako stvar finkcionira? zbiralci predstavijo projekt in ciljno vsoto denarja, ki jo morajo doseči; v zameno za različne zneske, s katerimi želijo obiskovalci podpreti projekt ponudijo razne simpatične, uporabne in ekskluzivne reči … če v določenem času uspejo zbrati ciljni znesek je projekt uspešen in se izvede … če se denarja ne nakaplja dovolj, se ne zgodi nič – podpornikom ostane keš, projekt pa se ne ne izvede … kruh in vino sta nekaj svojega dnara že dala tja, kjer je njuna goflja, naredi to še ti, če ti je kaj do tega, da se tod naokoli začne resno variti zanimive pirčke! do zdajle je projekt podprlo 67 ljudi, manjka pa še kar precej novcev … do izteka roka za pelicone je še osemnajst dni, ajmo sad da vas vidim!

s piri na slovenskem je še kar križ … pivopivci starejših letnikov (omajgod, letnik 72 sem klasificaral v rubriko starejši letnik) se gotovo še spomnite kako frajerske pivovarske mojstrovine so bile laški golding in termalni desert iz ene ter tivoli in ležak iz druge največje pivovarne … če odštejemo finančniški clusterfuck, ki ga je povzročila pivovarska vojna in nanjo cepljeno laško tajkunjenje smo največja žrtev lastniške koncentracije slovenske industrije pijač pivopivci; pa s tem nimam v mislih tega, da bi prav pogrešal vice tipa pijem laško, ščijem union ampak predvsem to, da se je vsa dobra in posebna piva ukinilo, da se je proizvodnja skrčila na osnovne industrijske brezkarakterne zvarke, če pa že nastane kaj novega, potem so to sisi drinki tipa bandidos, plastičen gravž tipa malt ali pa, v najboljšem primeru, kakšen ne ravno posrečen eksperiment tipa eliksir … ne gre tore, da bi se človek od ta velikih dveh pivovarn (ali se pač zdaj lahko reče od ta velike pivovarne) nadejal česa drugega kot redizajna flaš in piksen na vsakih nekaj let … na srečo pa ni vse tako črno; kot pravi naslov kruh in vino razpolagata z dovolj dokazi, da lahko tudi v naših koncih govorimo o pirovski renesansi:

male pivovarne: po hudem bumu mikropivovarn pred kakšnimi dvajsetimi leti, so test časa in okusa prestale samo najboljše, ki pa so, žal, večinoma še vedno vezane na prodajo v svojih pivnicah … so pa zato novi pivovarski plejerji začeli uborati drugačne poti: zelo nadpovprečni in kakrakterni pirčki zgornjega vretja, ki jih pod avstralsko kreativno komando varijo v koroški human fish brewery so redno na voljo v vsaj treh (verjetno pa še kje) zelo frekventnih ljubljanskih lokalih (cutty sark, premier pub in st. patrick’s), ponujajo party sodčke in pipice in se vobče vedejo zelo frajersko – pri čemer so v osrčju frajerskosti njihova res dobra piva … tudi ižanski mini pivovar ne čaka več samo na pasante, ki bi se jim dalo do njega, ampak je svoje svetlo in temno nepasterizirano in nefiltrirano pivo pod znamko thurnigger začel prodajati v dveh jako čislanih oštarijah, čompi in skaručni … največji (in mogoče najmanj pričakovan) skok naprej pa je v zadnjih letih naredila pivovarna kratochwill … njihova renesansa gre po dveh špurah – po oblikovalski, ki jo z novim ljubkopirovskim logotipom in stajliš embalažo (ki je bila nagrajena s prestižno nagrado red dot) rihta žare legenda; in po izdelčni, kjer velja poleg svetlega in temnega kvasnega piva izpostaviti elegantno rahlo sladkasto medeno pivo, predvsem pa izjemen porter, ki ga zlahka postavimo ob bok najboljšim svetovnim primerkom tega stila:

distribucija: cajti, ko si v oštariji že po izvesku vedel, kateri od dveh domorodnih lagerjev je na voljo, so mimo … še bolje: zmeraj več je tudi placov, ki jim je jasno, da poleg heinekena in guinessa obstajajo še drugi piri in da jih ljudje tudi pijejo, če jim jih le ponudiš … osvežilni češki bernardi (tudi na špino) tako niso več eksotika, nekateri placi pa se spreminjajo v prava pivoljubna romarska svetišča: kino šiška, recimo, je dodobra založen z nemškimi (predvsem bamberškimi), belgijskimi, češkim, korziškimi (pietra & colomba!) in angleškimi pivaki, vedno več hude pivske robe je najti v lepi žogi in v ljubotovi jazzovski in snekarski luknjici repete na gornjem trgu, menda dobro sekajo tudi v baru prulček na prijateljevi, pa seveda v siru williamsu na tavčarjevi in gas stationu na savski … prav tam je stična točka s še enim pomembnim distribucijskim kanalom:

pirovske štacune: na savski, nasproti davčne uprave in zraven gas stationa je mala sobica, ki sliši na ime beer shop, kjer je na voljo obilje zanimivih pivakov z vseh koncev sveta … bolj specializirana – na angleške in belgijske zvarke – je trgovina pivoljub na dunajski 59, pri kateri je najboljše to, da pire pošiljajo na dom – torej da imajo na www.pivoljub.si čisto ta pravo spletno štacuno … zelo dober izbor in dobre cene ima diskontna štacuna kmetijske zadruge metlika v savljah, v megamarketih pa je daleč pred vsemi e.leclerc, ki ima še kar fascinantno kolekcijo pirčkov, kruh in vino še posebej approvata, da na policah držijo tudi škotske norce brewdog …

v vsakem primeru pa še posebej podpiramo male iniciative pivoljubskih zanesenjakov – društvo ljubiteljev piva golding, je, sodeč po vse redkejših zapisih na spletni strani malo manj aktiven kot je bil na začetku, sem se pa izjemno razveselil linka, ki mi ga je oni dan poslal kolega jamnik (se mogoče se spomniš njegove fotke paradajza) … po nekaj letih v rimu ga je namreč potegnilo v italijansko pirovsko renesanso (ja, tudi tam male pivovarne brstijo kot hmelj spomladi, podobno je tudi na češkem pa verjetno še kje), katere flašo ali dve je bilo dano okusiti tudi nam; tale osvežilna l’olmaia, zvarjena iz žit, zraslih v prekrsni toskanski val d’orcia je bila, recimo čisto super:

no, nazaj h kolegu jamniku, ki je pivoljubstvo odpeljal na najvišji možni level: ne samo, da je tam doli v večnem mestu začel variti čisto pravo, svoje pivo (in da to počne na redni bazi), ampak je o svojih pivovarskih podvigil začel pisati in slikati tudi izjemno zanimiv in inspirativen blog brewbite, za katerega mu iz tega mesta aplvdiramo in mu želimo še veliko hudo dobrih zvarkov … nam vsem skupaj pa, da bi pirovska renesansa trajala in trajala – je pa vse skupaj verjetno odvisno tudi od nas … zatorej: raziskujte vse te nove pirovske možnosti, ki so vam na voljo, širite glas o njih in tako podpirajte fante, ki se trudijo, da se nam ne bi bilo trebo odločati le med zeleno in rdečo piksno …

mogoče si presenečen nad v naslovu zapisanim odkritjem – tudi jaz sem bil – ampak kar je res, je res … pojdimo lepo po vrsti: v domačiji smo bili zelo navezani na serijo nizkih (85 cm) omaric, ki so krasile zahodno steno dnevne sobe vse od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja … je pa res, da se je zadnje leto zdelo, da jim je zob časa namenil že kar nekaj resnih ugrizov in da bo počasi napočil čas za njihovo reinkarnacijo … nato sva s chefico v roke vzela meter, pomerila ono zapadno steno in ugotovila da ob izbranih novih omarah med njimi in polžastimi stopnicami zeva slabega pol metra velika praznina … hnjm, hnjm, kaj pa zdaj? sta se po glavi parkrat popraskala kruh in vino, nakar se je vino spomnilo: kaj pa če bi vi za mene en lepi domek obvladali? da bi jaz lepo notri na hladnem in temnem čučalo in tako blizu vas bilo v neprenehni pripravljenosti, da se v glažke zlijem, vam usta omočim in vas v dobro voljo spravim? … z drugimi besedami: vino je predlagalo nakup vinske vitrine … ampak to je drago kot pês! … in veliko kot slon! – sta jela v en glas govoriti chef in chefica, dokler seveda nista pokonzultirala gospoda guglja, ki jima je povedal, da vinske vitrine seveda so velike in da so – posledično – nekatere tudi drage; da pa tam na ogrskem obstaja firma, dunavox se ji reče, ki po še kar cool cenah dela cool place za vino, ki so lahko tudi čisto ljubkeno majceni – nekateri celo tako zelo, da vase ne spravijo več kot 8 flašk … ampak, priznaj, dragi bralec, da je skorajda ne bi bilo večje sramotke, kot v bajti, ki producira multimedijske vsebine za komunikacijski konglomerat kruh&vino unltd. inc., imeti vinski hladilnik za borih osem buteljkic … tako se je na koncu nakupovalni prst ustavil na črnem postavnem madžarcu, ki odsihmal dobra dva ducata flaš (ne glede na vremenske razmere, letni čas, zračni pritisk, fuzbalske in volilne rezultate) ohranja na konstantni temperaturi 11 stopinj … ljubkovalno mu rečemo coolio, in tule je njegov portret:

njegova najslabša lastnost je, da ga je yeahbeno tezhko sliquat! … sijoče zglancane steklene in črnoplastične površine namreč odbleskavajo vse fleše in ostale svetlobne vire, tako da je na tejle zgornji sliki veliko bolj grd, kot je v resnici (predvsem oni beli znakci, na touch-sensitive komandni plošči tukaj šajnajo ven, čeprav gre v resnici za komajda vidne sive črtice, pa tudi šajba je v tesnici precej bolj zatemnjena) …prav zato je mogoče bolje, da ga spoznaš na oficielni spletni predstavitivi (ali pa v živo, hehe)… jaz pa ti iz zdaj že kar dober mesec dolge uporabe lahko prvoosebno podam naslednje potrošniške ugotovitve:
nakup je laufal u iber smutli: v četrtek sem poklical stričke ke v grosuplje, da bi tole mi imeli, nakar so poslali predračun, ki sem ga plačal in v petek zjutraj je coolio že pred šihtom trkal na domača vrata … po obveznem 48-urnem navajanju na plac sem ga nato nafilal z začetno osemindvajseterico, v kateri so pradstavniki različnih vinskih disciplin: lahki in sveži belčki, bolj zajebani rumenčki, pitni frankinjasto-modropinotski in kompleskenjše-zajebanski rdečkoti, za dobro mero pa je tu še nekaj penečih in cukrastih flaš … coolio v skladu z zunanjo podobo elegantno prede v kotu, paziti je treba le, da se kakšne ne flaše ne stikajo med sabo, ker sicer med vklapljanjem kompresorja rade zaidejo v kakšno resnonančno zujanje in brujanje … za osnovno tempreaturo sem izbral enajstko – torej nekaj, kar je na pol poti za serviranje priporočenih temperatur za belce in rdečkote … če se kani piti slednjega, se ga iz cooliota vzame uro ali dve pred serviranjem, če pa je na sporedu bellone, se ga ohladi z dodatno uro v hladilniku … madžarski coolio je fajn, ker je tako plejada vin, ki se jim v naslednjih mesecih približuje čas za uničenje vedno na ogled – in obenem vedno pri roki … čohljanje po glavi v stilu kaj bi pa zraven tegale popili pa je veliko krajše in veliko manj annoying, kot je bilo lazenje v klet po štengah … bottom line: jako smo zadovoljni s temlem hladečim madžarskim strojčkom!