mogoče si presenečen nad v naslovu zapisanim odkritjem – tudi jaz sem bil – ampak kar je res, je res … pojdimo lepo po vrsti: v domačiji smo bili zelo navezani na serijo nizkih (85 cm) omaric, ki so krasile zahodno steno dnevne sobe vse od zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja … je pa res, da se je zadnje leto zdelo, da jim je zob časa namenil že kar nekaj resnih ugrizov in da bo počasi napočil čas za njihovo reinkarnacijo … nato sva s chefico v roke vzela meter, pomerila ono zapadno steno in ugotovila da ob izbranih novih omarah med njimi in polžastimi stopnicami zeva slabega pol metra velika praznina … hnjm, hnjm, kaj pa zdaj? sta se po glavi parkrat popraskala kruh in vino, nakar se je vino spomnilo: kaj pa če bi vi za mene en lepi domek obvladali? da bi jaz lepo notri na hladnem in temnem čučalo in tako blizu vas bilo v neprenehni pripravljenosti, da se v glažke zlijem, vam usta omočim in vas v dobro voljo spravim? … z drugimi besedami: vino je predlagalo nakup vinske vitrine … ampak to je drago kot pês! … in veliko kot slon! – sta jela v en glas govoriti chef in chefica, dokler seveda nista pokonzultirala gospoda guglja, ki jima je povedal, da vinske vitrine seveda so velike in da so – posledično – nekatere tudi drage; da pa tam na ogrskem obstaja firma, dunavox se ji reče, ki po še kar cool cenah dela cool place za vino, ki so lahko tudi čisto ljubkeno majceni – nekateri celo tako zelo, da vase ne spravijo več kot 8 flašk … ampak, priznaj, dragi bralec, da je skorajda ne bi bilo večje sramotke, kot v bajti, ki producira multimedijske vsebine za komunikacijski konglomerat kruh&vino unltd. inc., imeti vinski hladilnik za borih osem buteljkic … tako se je na koncu nakupovalni prst ustavil na črnem postavnem madžarcu, ki odsihmal dobra dva ducata flaš (ne glede na vremenske razmere, letni čas, zračni pritisk, fuzbalske in volilne rezultate) ohranja na konstantni temperaturi 11 stopinj … ljubkovalno mu rečemo coolio, in tule je njegov portret:

njegova najslabša lastnost je, da ga je yeahbeno tezhko sliquat! … sijoče zglancane steklene in črnoplastične površine namreč odbleskavajo vse fleše in ostale svetlobne vire, tako da je na tejle zgornji sliki veliko bolj grd, kot je v resnici (predvsem oni beli znakci, na touch-sensitive komandni plošči tukaj šajnajo ven, čeprav gre v resnici za komajda vidne sive črtice, pa tudi šajba je v tesnici precej bolj zatemnjena) …prav zato je mogoče bolje, da ga spoznaš na oficielni spletni predstavitivi (ali pa v živo, hehe)… jaz pa ti iz zdaj že kar dober mesec dolge uporabe lahko prvoosebno podam naslednje potrošniške ugotovitve:
nakup je laufal u iber smutli: v četrtek sem poklical stričke ke v grosuplje, da bi tole mi imeli, nakar so poslali predračun, ki sem ga plačal in v petek zjutraj je coolio že pred šihtom trkal na domača vrata … po obveznem 48-urnem navajanju na plac sem ga nato nafilal z začetno osemindvajseterico, v kateri so pradstavniki različnih vinskih disciplin: lahki in sveži belčki, bolj zajebani rumenčki, pitni frankinjasto-modropinotski in kompleskenjše-zajebanski rdečkoti, za dobro mero pa je tu še nekaj penečih in cukrastih flaš … coolio v skladu z zunanjo podobo elegantno prede v kotu, paziti je treba le, da se kakšne ne flaše ne stikajo med sabo, ker sicer med vklapljanjem kompresorja rade zaidejo v kakšno resnonančno zujanje in brujanje … za osnovno tempreaturo sem izbral enajstko – torej nekaj, kar je na pol poti za serviranje priporočenih temperatur za belce in rdečkote … če se kani piti slednjega, se ga iz cooliota vzame uro ali dve pred serviranjem, če pa je na sporedu bellone, se ga ohladi z dodatno uro v hladilniku … madžarski coolio je fajn, ker je tako plejada vin, ki se jim v naslednjih mesecih približuje čas za uničenje vedno na ogled – in obenem vedno pri roki … čohljanje po glavi v stilu kaj bi pa zraven tegale popili pa je veliko krajše in veliko manj annoying, kot je bilo lazenje v klet po štengah … bottom line: jako smo zadovoljni s temlem hladečim madžarskim strojčkom!