carlo in alberto

izza zahodne meje so gostinci v naše kraje uvozili že marsikatero kulinarično pogruntavščino (saj veš – vsa ta silna poplava picerij, tratorijic, špagetarijic in kvazitoskanskih restavracij(ic)), s kapljevinami iz zahodne strani pa smo bolj tako-tako … kjanti, še posebej če je v bučasti, s slamo oblečeni flaši in stane manj kot tri evre, že še kam pride … pa zamejske vinske slovence imamo tudi radi, predvsem zato, ker so naši … drugače pa je italijanski vinski svet za veliko večino (še) neodkrit svet … in fino ga je odstirati, ker se za zahodno mejno zaveso skriva ogromno dobrega vinovja … dve nam kar priročni vinariji sta se ondan odločili predstaviti slovenskim brbončicam … le colture je 45 hektarov veliko posestvo iz valdobbiedena, osrčja hribčkov severno od trevisa, kjer pridelujejo prosecco, najboljše italijansko peneče vino … le vigne di san pietro je ime vinogradov in vinarije, ki leži na pol poti med verono in gardskim jezerom … ljubljano sta obiskala oba glavna enologa:

na začetku večera sta bila še signor nerozzi (levo, sicer arhitekt, ki pa že trideset let fura družinsko posestvo vigne di san prietro) in signor ruggeri (desno, le colture), kasneje, ko smo ju bolje spoznali, pa sta postala carlo in alberto … pa ne le zaradi italijanske šarmantnosti, ampak predvsem zaradi vin, ki sta jih prinesla s seboj …

za začetek seveda dva osvežilna aperitivna prossecota: fagher je menda bolj moderne sorte prosecco, z majhnimi mehurčki in ostrikasto svežino; pianer pa je z malo večjim ostankom sladkorja in aromatičnostjo lahko tudi marsikaj več od aperitiva … iz gardskega konca smo poskusili tri vina: svež, mlad, lahek, všečen rdeč bardolino 2008 je brezlesna mešanica treh lokalnih sort – corvine, rondinelle in molinare, ki bi jo človek kar srebal in srebal in to skoz cel obed … bela custoza 2009, sestavljena iz šestih lokalnih sort me ni ravno spravila v ekstazo, kar pa je že s prvim požirkom uspelo refoli 2004 … krepko, močno, aromatično vino nosi ime po gardskem vetru in to ne slučajno, saj je mešanica 90% cabernet sauvignona, ki ga pred prešanjem mesec dni sušijo in 10% merlota … za zaključek je najboljše iz svoje vinarije v kozarce nalil še alberto: cartizze je najboljša lega za prosecco in vsak od 107 hektarov vinogradov na tem griču je vreden skoraj milijon evrov … v vinariji le colture grozdje iz te lega pustijo na trtah do konca oktobra, zato ga kar razganja od bogastva zrelosadnih arom … seveda se vina v grla niso pretakala na suho, ampak so jih spremljali krožniki janeza bratovža, ki se je tokrat umaknil v ozadje in pustil vinom zašajnati v najboljši luči … jedli smo pa tole:

[rockyou id=157804952&w=426&h=320]

najboljši kombo večera: jagnje z zeljnimi krpicami + refola
odkritje večera: bardolino 2008
mehurček večera: v hudi konkurenci ipak prevaga lokacija – le cartizze
ocena večera: poučno, sproščeno, zanimivo …

steklar/alkimist

ondan ob sedmih zvečer nas je približno 120 sedlo za mize v prvem nadstropju hotela slon … pred vsakim od nas je bilo postavljenih pet kozarcev … eden je bil navaden plastični dva deci glaž, drugi štirje pa veliki kristalni pecljevci … plastikar je bil prazen, v pecljačih pa so lebdela štiri vina: chardonnay opoka 2006 marjana simčiča, renski rizling 2008 dveri pax, sutorjev modri pinot 2007 (natočen iz magnuma) in movijino veliko rdeče 2003 … no, ampak zbrali se nismo zato, da bi presojali in primerjali ta štiri zelo različna vina, ampak zato, da bi na lastnih nosovih in brbončicah preizkusili, kako se različna vina obnašajo v različnih kozarcih če pritečejo iz različnih kozarcev …

pri raziskovanju in alkimističnem pretakanju vin sem ter tja pa nismo bili prepuščeni samim sebi, ampak nas je usmerjal georg riedel, gazda in vobče glavni avstrijskega steklarskega koncerna riedel, ki precej suvereno drži primat v svetovni špici vinske steklovine … kako ga le ne bi, saj se zadnjih 50 let intenzivno ukvarjajo oblikovanjem specifičnih kozarcev za specifične sorte vina … gwažek ima namreč veliko parametrov, ki se lahko spreminjajo in s tem že čisto na fiziološkem nivoju vplivajo na pivčevo percepcijo vina – v mislih imam velikost, obliko, odprtost/zaprtost, premer roba, višina, brušenost roba; firma riedel pa te parametre prilagaja tako, da določena sorta/tip vina pokaže najboljše, kar ima …

naprimer: oni sveži, mineralni renski rizling je iz sebi primernega (precej majhen, ne zelo trebušast, odprt, z majhnim premerom roba) kozarca lepo dehtel po rožcah in ker je zavoljo majhnosti odprtine ob požirku pljusknil na sredo jezika je bil v ustih lepo svež … no, ko smo ga preselili v chardonnayski kozarec (okroglast, trebušast, velik, s precej večjim volumnom in premerom zgornjega roba) se je v usta razlil preko širokega jeza in s kislino kar neprijetno napadel obe strani jezika in zarezal tam v bližini modrostnega zobovja … vice versa je sicer  dojaja kremasti simčičev chardonnay v rizling kozarcu izpadel še kar povprečen enodimenzionalen napitek … podobno se je potem godilo še obema rdečima vinkotoma – elegantni sutorjev mordec pinojec se je, ko je pritekel iz litrskega cabernetsko-sauvignonskega balona delal, da je vinski kis, medtem ko je veliko rdeče iz pinojskega tulipana z majhno odprtino s tanini do suhega osušilo celotni zadnji del jezika in zgornji del grla …

nu, malce sem zdaj že pretiraval, ampak nedvomno je res, da vino pokaže veliko več, če je natočeno v kozarec prave oblike in velikosti … ker bi ti bil z besedami težko opisal v kakšne kelihe prelij svojo priljubljeno žlahtno tekočino, te usmerjam na še kar uporaben vodič za izbiro pecljate steklovine glede na sorto: klikni! … še bolj prav pa pride, če pokukaš v gašperjevo spletno štacuno (ki je dogodek tudi organizirala), kjer ob vsaki steklenici, ki jo poradajajo najdeš tudi fotke priporočenih glažev …

sicer pa je georg natresel še par vinsko pivskih modrosti (no, pa tudi mi smo njega nekaj naučili, namreč da kvasovke niso bakterije ampak glive), od katerih si velja zapomniti naslednje tri:

  • prezrači vino, ki ga boš pil – naredi to v karafi, ali pa steklenico odčepi od 12 do 24 ur, preden kaniš vino piti/natočiti
  • ohladi vino, tudi rdeče – sobna temperatura v današnjih cajtih je 21, 22 stopinj, kar je vsaj tri stopinje preveč tudi za najkrepkejša rdeča vina … rdeče vino, nalito v kozarec bo v uri in pol prišlo od desetih so osemnajstih stopinj
  • in last, but not least: izberi dobro družbo, v kateri boš pil!

kokr cola

red bull in energijski napitki vobče se chefu zdijo gnusno smrdeča plastična nesnaga, ki jo gre konzumirati le v primeru skrajne sile, pa še to le zmešane z vodko … tisti ospenast plastikarski priokus taurina ali guarane ali česarkoli že pač, ne deluje ravno apetitlih … ampak osnovni namen energetičarjev tako ali tako ni zadovoljevanje brbončic, ampak našponavanje celotnih organizmov … averzija do bikcev je botrovala, da sem pred kakšnim letom prvič z gnusmo zavrnil možnost, da bi po grlu spustil napitek, ki se imenuje red bull cola … fora je bila seveda v tem, da sem avtomatsko mislil, da je red bull cola isto, kot red bull vodka – da je torej red bull zmešan s colo … no, pa ni! … ko sem kakšne pol leta kasneje v avstriji spet nabasal na bikovo colo, sem na pločevinki opazil tudi ovalno značko, ki trdi, da pločevinka v sebi skriva naravno kolo:

naturalny
japajade! je zatulil skeptik v meni, ampak firbec se ni dal motiti in si je vzel čas, da prebere sestavine tega domnevno naravnega napitka … in moral si je vzeti precej časa, saj je sestavin ogromno … za razliko od coca cole, ki te odpravi z vodo, fruktozno-glukoznim sirupom, ogljikovim dioksidom, barvilom (karamel), kislino (fosforna kislina) in aromami (vključno s kofeinom), se namreč spisek sestavin kole rdečega bika bere kot špancir po začimbni tržnici, saj običajnim vodi, sladkorju, ogljikovemu dioksidu in naravni aromi karamele sledijo naravni ekstrakti galganta, vanilije, gorčičnega semena, limete, kolinega oreščka, kakava, sladkega korena, cimeta, limone, ingverja, kokinega lista, pomaranče, njivske mete, pinjole, kardamoma, muškatovega cveta in klinčkov ter koncentrati limoninega soka in kofein, estrahiran iz kavnih zrn … ježeš, a tut zenf je not! se je skeptik skušal obesiti na eno od sestavin, ampak je bil na srečo že prepozen, saj je firbec, navdušen nad dejstvom da na spisku ni guarane, piskno že plačal, jo odprl in vlil v grlo … in, kakšna je bila? … dobra! … meni se zdi, da lepše diši in da je precej manj agresivna od coca cole, kar je bilo dovolj, da se je uvrstila na vrh moje lestvice cola napitkov (ampak cela ta lestvica, to naj le povem, med lestvicami napitkov mladega napotnika ne zavzema prvoligaškega statusa) in da jo bom rade volje kupil, kadar bom iskal sladko osvežitev med kotaljenjem koles po avtriji, italiji, češki, nizozemski, švici, španiji, poljski, nemčiji, belgiji, angliji, irski, romuniji, madžarski, rusiji, egiptu, kanadi, zda ali tajski … drugod namreč (še) ni naprodaj …

dva vinska

kruh in vino sicer ponosno nosita obe svoji imeni, a vendarle je treba priznati, da tod škrebljamo predvsem o prvem in da drugi ostaja v drugem planu … pa ni tako zaradi ministra za zdravje, niti ne zato ker vincenzota ne bi regularno ogledovali, vonjali in srebali, kaj šele, da ga kdo ne bi bil maral … pravzaprav je edini razlog v tem, da kruhovinski komandant vino doživlja in razume kot (sicer zelo pomembno) prehransko dopolnilo in ga le redko konzumira na suho, brez krožnika … če parafraziram crnega: raje jem, kot pijem 🙂 … da pa bralci, ki si želite več rednega pisanja o vinu ne bi ostali na suhem, vas danes usmerjam na dva nova vinska bloga … oba sta doma na spletni strani revije vino (ki, mimogrede, ni samo lepa, ampak tudi iz številke v številko prinaša več boljšega vinskega branja) … prvega piše vinar primož lavrenčič in če bo v pisarijah vsaj četrt tako dober, kot v vinarjenju, se nam obeta vrhunski blog … za drugega, zaenkrat tudi bolj frekventnega in gostobesednega, skrbi marijan močivnik, fotograf in oblikovalec revije vino … piše direkt, črpa iz svojih razmišljanj in ponuja zanimiv vpogled v zaobjektivje vinskega fotografa … priporočam!

meh, JD (jezični dohtar)

72 ur na belgijskih tleh je minilo, kot bi odprl flašo pira, a kljub temu dodobra napolnilo spomine in nadražilo brbončice … anderlechtski rdečepesni mille-feuilles, prvoligaška severnomorska malica na trgu svete katarine, večerno soimenjaško zvezdarjenje, mazanje s kruhom po hommelhofovih krožnikih, sladkanje za ogromno masivno mizo pri vsakdanjem kruhu, ostriganje in šampanjanje v 3 x 4 metre veliki in z ivernatim opažem prevlečeni sobici v neki pasaži sredi shopping becirka … ampak najbolj divje reči so se dogajale na pirovski sceni … okej, dokler smo varno spravljeni srebali hoegaardse das in chefu ljubo artdecojevsko postrv z zlatim prstanom, je bilo še vse v mejah pričakovanj, a ko smo se podali na ravnice zahodne flandrije, se je šele prav zavrtel pirovski ringlšpil … po podrobnem ogledu skrivnostne gentske jagnjetine smo vse svoje moči usmerili v degustiranje in nabavo resnih belgijskih pivakov svetske klase … mimo ieperja in poperingeta do prvega postanka v pivovarni deca v woustnu – malo zaradi njihovih antiquov, predvsem pa zaradi tega, ker so si decine varilske kapacitete za svoj domicil izbrali de struise brouwers … če vas resno pivoznanstvo ne zanima preveč, vam to ime ne pove kaj blazno veliko, ampak vseeno vas mora podreti podatek, da gre za superstarski belgijski varilski crew (dva prijatelja + svak), ki je v skednju začel variti šele leta 2003, letos pa ga je pivoznalski site ratebeer že razglasil za najboljše pivovarce na svetu … ker v decinem skladišču ne moreš degustirati, te napotijo dvesto metrov naprej v krčmo … heh, si rečeš, pili bomo najboljše pire na svetu, to mora da je otmeno … no, na vratih te pričaka simpatična zahodnoflandrijska podobnica marie pozsonec:

za njenim hrbtom se skriva prijazno lajajoč straatsen potpouri jazbečarsko resastega tipa, ki obvladuje ljubek prostorček s štirimi rdečimi mizicami in stolčki iz ultrapasa, pikadom v omarici in lokalnimi patroni,

ki za šankcem žulijo svojega jupilerja in so te sposobni prepričati, da ne samo razumeš, ampak tudi govoriš flamsko, torej nizozemsko … ja-ja, vrei je! … se pravi, da ne smemo pit jupilerja, kar nam itak ne pride na misel, saj maria poleg para open air pisoarjev (res majke mi, dva pisoarja ima našraufana na zunanjo steno oštarije, na srečo ne na cestni, ampak na zadnji, dvoriščni strani), obvaduje tudi zavidljiv range de struisejevih zvarkov, ki jih ročno zloži na našo ultrapasko: lahek, svež in dišeč struise witte, štrikratniški temni ale z gvercami pannepot in njegovo samo enkrat, kot hommage danskim pivcem, zvarjeno verzijo, pannepøt, za totalni šus na brbončice pa še črni albert, 13% monstrum, nafilan z aromami po kavi, čokoladi, temno praženem sladu, karameli, ni da ni … zavriskali smo, več kot enkrat (nemejebat, kakšni piri, tele de struiseti so pa res carji itd) in svoj korak (no ja, gume) usmerili proti westvleternu, kjer bivakirajo, molijo, delajo, in kar je za nas, posvetneže, še najpomembnejše, varijo menihi v samostanu svetega sixta …

od vseh sedmih trapistovskih pivovarn zvarijo najmanj piva (kakšnih 5.000 hektolitrov se ga nakaplja v enem letu), se pravi, da gre za ekstremno ekskluzivno robo in menihi bi svojim trem pirčkom (vsi so na voljo le v lesenih gajbicah, zapakirani v flaške brez etiket, ločijo se le po zamaških: zelen za šestko, moder za osemko in rumen za dvanajstko) zlahka noro navili ceno … ker niso pripadniki slovenske cerkve tega niso naredili – glej cenik (cene veljajo za 24 flašk, dodaj še kavcijo za gajbo in flaše v višini 12 evrjev):

no, ker niso navili cen, so pa naredili cel rave iz tega, kako do tega pirčka sploh priti … takle majo: piva ni mogoče kupiti nikjer drugje, kot v opatiji, v nobeni štacuni, oštariji, nikjer … ko je določena količina enega od treh njihovih zvarkov pripravljena za prodajo, menihi na svojo spletno stran obesijo naslednje podatke naprodaj bo ta in ta vrsta piva … maksimalna količina je tri gajbice na avto … če vas zanima nakup, lahko tega in tega od 9.00 do 12.00 pokličete na naš telefon in rezervirate pivo … povedati nam morate tudi registracijsko številko avta, s katerim boste pivo prevzeli dne tega in tega od takrat do takrat … poleg tega veljajo še splošna pravila: na eno registrsko tablico in na eno telefonsko številko lahko pride samo en nakup mesečno, piva pa ni dovoljeno preprodajati (menihi svojim kupcem pač zaupajo) … no, bruseljska gastrbajterja sta pridno klicala za šestko, ki je bila naprodaj oni teden, ampak jima ni ratalo prit skoz (jasno, menih nam je kasneje povedal, da imajo v povprečju po 15 klicev na sekundo!!!), zato smo šli na blef …uleteli smo malo pred peto, ko se opatijski drive thru, kjer se pirčke prevzema, zapre … pripravljenih je bilo še šest gajbic, kar je bilo ravno dovolj, da so sline mehovemu namazale jezik, ki je začel kibicati brata trapista, naj nam katero od teh šestih proda … ne morem, to so rezervirani … ampak kaj pa če kdo ne pride ponje? … bodo, bodo … no ja, seveda bodo, ampak … zmeraj pridejo … ampak saj zdaj bo pa kmalu že pet ura, ob petih pa zapirate al kako? … a veste da mamo 15 klicov na sekundo, pa enega brata, ki jih sprejema – kdor pride skozi, pride tudi po pivo … saj lahko počakamo do petih, ane – itak smo od tolk daleč prišli … od kje pa ste? … iz slovenije … ja, no, lahko počakate, ampak ne bo nič ostalo, vam povem … okej, okej, bomo počakali … ma, kolk bi jih pa vzeli? … eno, ena bo čist dost … ja, ampak vam je ne morem prodat, ker je nimam … ja, kaj pa tele? … tele so pa vse rezervirane, ane … in tako naprej in tako naprej, dokler ni pametnejši popustil in nam na lepe oči, brez rezervacije, mimo pravil, na blef, prodal gajbo westvleterna blond 6! ne morš verjet, kljub temu, da je menih zaradi popustljivosti moral v nedeljo zjutraj k spovedi, smo vriskali še petkrat bolj, kot par ur prej pri poszončevi, mehov sreč pa je skoraj ratal trapist od našega trapljanja po rami … ni kaj, takle izreden dogodek je potrebno proslaviti v slogu in v opatijski krčmi in de vrede v miru degustirati preostala dva westvleterna, ki se ju tu lahko pije, ne pa tudi kupi za domov:

levo je dvanajstka, desno pa osmica … na uč ju je težko ločiti, z jezikom gre lažje: osmica je bolj sladkasta, sadna, dvanjastka pa bolj mehka, okrogla, smetanasta, karamelasta … pri spremljajoči malici identifikacijskih težav ni bilo, levo je paterkaas, desno abdijpate, kruh pa ni vreden omembe:

kot bi zapisal moj svak: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!