kompas vun!

… sva rekla s chefico in za začetek v google maps potegnila črto naravnost na jugovzhod iz zgornjega kašlja …. okej, najprej sekamo belo krajino, pa cel balkan, z grčijo vred … in že frčimo nad sinajem, savdsko arabijo pa čez ocean, skozi avstralski downunder in to je to … hja, kaj bodemo zdaj iz tega jugovzhoda na mizo postavili, za zmagovalno lenčo in mitja? … ja po vrsti je treba jt: od avtralije gor al pa od bele krajine dol … pa ne sme bit čist obvijus koncept, to bi blo brez veze … treba je mal zatvistat vse skupi … dejva najprej žrebat kdo bo kaj kuhal … en-dva-tri prste razprši … okej … u – mam eno dobro foro! … dejva različne jugovzhode delat: geografske, simbolične, lokalne, besedne … ja, jaz bi … kaj pa če? … ne, ne, ne vem če bo to okej … a misliš, da se to kje dobi zdele? … to je men super … in tako naprej in nazaj sva mozgala in namozgala kar opisujem v nadaljevanju in kar sta lenča in mitja pohlevno pojedla in popila, vsem felerčkom navkljub … da ne bi zašli, smo na sredo mize položili tole dedotovo navigacijsko mašino:

nastavimo kompas na SE & štart!

nastavimo kompas na SE & štart!

evo, smer je prava, zdej se je treba samo še izogibat čerem … za pogrinjček sem se zatekel k doktorju erjavcu, katerega jojolgičin zajebek po njegovem pričevanju večina razglasi za kengurujev pršut … mogoče pa nama uspe prepričat tudi lenčo, sploh če kao-kengija podpolcam z lahkotno toastanim avstralskim polnozrntatim kruhom s korenjem in bučkami … torej gremo najprej na daljni jugovzhod!

fake-ass kangaroo (pozdrav from down under)

rezine mariniranega govejega stegna na korensko-bučkastem toastu

rezine mariniranega govejega stegna na korensko-bučkastem toastu

fincan, tale kengič – v bistvu je to en tak malo bolj pikanten karpačo, splaknjen s penfoldsovim coonawara shirazom bin 128, 2003 je dal vedeti, da se avstralci nimajo slabo … ampak vseeno se vrnimo na evropskounijska tla … grki so naju s svojo pošteno kuharijo začarali letos in lani, zato je chefica razvila hommage helenskim demokratom in pripravila tri dolmadakije, from scratch, iz koprskih in briških vinskih listov, ki so se sprva delali trde zajebance, ampak jih je naša lepo ukrotila z malo daljšim kuhanjem … spoznajte trio bratov dolmadaki:

dolmadaki surprise (skrivalnice na špici balkana):

s kuskusom in pinjolam, tremi siri v melancanu & škampi

dva zvitka listov vinske trte: eden s kuskusom in pinjolami, drugi s škampovimi repki, za dobro mero pa še trije siri, zaviti v ocvrt melancan

za zraven smo na led nalili brizg ouzota sans rival, ki je eden redkih ouzotov, ki ga še miksajo iz grape, ki jo potem še enkrat destilirajo z dišavnicami in ne z lekarniškim alkoholom, pomešanim z aromami … in že pičimo dalje, še vedno s triom, ki tokrat ni iz grčije, ampak iz šume … enkrat vmes, sredi mozganja se mi je zazdelo, da je eden od anagramov besede jugovzhod juho v gozd … res je! pa dajmo eno tako gozdno župo naštimat … jelena skuhamo v čisto krepko juho, navaljamo raviol in ga napolnimo z dimom tlečega drevesa, ki se je prijel na sirarsko skuto, popražimo malega jurčka in pripravimo še s sirupom smrekovih vršičkov odišavljeno kroglico iz mletega srninega mesa (ki je, kot se je izkazalo, za meatbolse preveč pusto, zato so tudi bili trlikavi in zategli …) …

jugovzhod – juhovgozd (anagram)

v čisto jelenovo juho vloženi raviol z dimljeno skuto, srnina kuglica s smrekovim sirupom in sotiran jurček

v čisto jelenovo juho vloženi raviol z dimljeno skuto, srnin meatball s smrekovim sirupom in sotiran jurček

pili tukaj zraven nismo, itak je župa dala tekočino in zagon za naprej … kaj je še na jugovzhodu? … poglejmo ofco, recimo … na jugovzhodu jih kar radi jedo, ampak tudi sama ofca ima svoj jugovzhod, to je njena zadnja desna noga … jugovzhod je pač desno spodaj … in eto, mesar vlado rezervira lepo zadnjo desno nogo od janjca, ki jo chefica premaže z jogurtom in mnoštvom jugovzodnega aromatičnega arzenala (koriander, kardamom, kurkuma, kumin, cimet …) in sočno speče v glinenki, skupaj s krompirjem, prešpikanim z žajbljevim listom:

spodaj desno (jagnje muli arome jugovzhoda)

v glini pečena zadnja desna jagenjčkova noga marinirana v tandoori odišavljenem jogurtu & z žajbljem prešpikan mlad krompir

pečena zadnja desna jagenjčkova noga, marinirana v tandoori odišavljenem jogurtu & z žajbljem prešpikan mlad krompir

zraven smo natočili še en syrah, tudi iz jugovzoda, a malo bližjega … srbski gospodin stojaković se je odločil, da bo njegov vinski biznis izgledal bolje, če bo pred svoj priimek dodal še besedo emporio in res, njegov syrah 2002 ni bil švohek … ali pa smo se mi imeli tolk fino, da sploh nismo opazili, da je bil zanič … sploh, ker smo se že približevali domačim logom in se za konec zabremzali v beli krajini … iz šturmovega lanskega polsladkega rumenega muškata sem skuhal žele, vanj potopil robidnice in ga obtežil z malinovo sladko smetano:

belokrajnc (ne pozabimo na domače)

žele iz belokranjskega rumenega muškata z robidnicami in malinovo smetano

žele iz belokranjskega rumenega muškata z robidnicami in malinovo smetano

nekaj muškata je seveda ostalo za finalno srebanje in prijetno žuborenje z lenčo in mitjem o tem in onem, vsekakor sva najbolj zastrigla z ušesi ob vabilu na povratno večerjo pri lenči doma … lookin’ forward! … in da bo krog sklenjen, priobčujem še recept za aperitivno reč, ki smo jo srebali čisto na začetku, ko je bilo treba jug in vzhod še združiti v eno … to je opravil süd-orient x-press, po domače sorbet iz južne limete, vzhodnega zelenega čaja in gina za mehčanje … pred srebanjem po slamci postopaj takole: Nadaljujte z branjem

chillout

stric tinč nikoli ni kaj prida govoril, v bistvu je vedno bolj kot ne brundal samemu sebi tje v rdečkast, košat brk, ki se mu je spuščal vsaj centi čez zgornjo ustnico … kdor je bil na najini ohceti in se je z njim pogovarjal (okej, skušal pogovarjati) ve o čem govorim … kljub temu sem od njega uspel razumeti dve vremenski opombi … kadar je bilo sibirsko mrzlo – in to je tam, v senčnatem šmelcu pod peco, kamor sonce ne posije od 1. novembra do 8. februarja, precej pogosto – je siknil, da je na sončni upravi spet stalin dežuren … poleti, ko je brnalo kot v krematoriju pa je uporabil isto sikancijo, le da je stalina zamenjal s hitlerjem … ki je dežuren tudi danes … pa naj kar bo, saj imamo ultimativno orožje za blokado njegovih temperaturnih ekscesov: s sadjem nafilano ledeno limonado:

takale kibla se pri nas kar redno valja v hladilniku, val svežine pa je v bistvu sprožil dedo, ko je zadnjič enkrat pred nas postavil pitcher z bezgovim sokom odišavljene limonade in v njej plavajoče borovnice, koščke breskve in vejico mete … ovekovečena je narejena z breskvami, malinami in borovnicami, ampak v bostvu lahko v njej plava karkoli, fino je le, da je sadje, ki ga priložiš sočno in aromatično … s kakšnimi jabolki, hruškami, bananami in marelicami tukaj nimaš kaj počet … osnovna metoda gre pa takole: Nadaljujte z branjem

aufbix!

včasih so pobje šli na veselico, se napili vina, se najprej malo postrani gledali s pobi iz sosednje vasi, potem pa se je že našel kdo, ki se je zadrl aufbix, nože vun, čreve na plot, porkamadona! … pa so se užgali … ampak, ker danes pobje ne pijejo več toliko vina kot včasih, drugim pobom vino ostaja v kleti in ga morajo zlivati stran, ali destilirati, ali zmanjšati površino zemlje zasajene z vinogradi ali zmanjšati pridelek, ali začeti delati boljše vino … in zato so ti pobje vedno bolj sitni in nervozni in agresivni in naredijo svojo radikalno, že kar teroristično grupo crav, pod okriljem katere z baseball kiji razsuvajo policijske avte, kurijo žandarmerije, razbijajo štacunske izložbe in kažejo še ostale znake destruktivnega vedenja … hm, mogoče celo avtodestruktivnega: oni dan je enemu izmed njih v kevdru razneslo doma narejeno bombo … ko si je po oskrbi v bolnici dovolj opomogel, je policiji zaupal, da je bombo sestavljal zato, da bi zminiral nekaj topolov na svoji zemlji … yeah, right … in da ne boste samo prhnili, češ, ma ja, francozi prtegneni … samo pomislite, kaj bi se dogajalo, če bi dolenjcem omenili, da bo treba orng zmanjšat proizvodnjo cvička … huh – mislim, da bi se v tem primeru dalo dobro zaslužiti s tematskimi krvavimi sendviči in majicami, hehe …

spodobi se

hja, fuzbalski smo te dni, kaj bi se bili sprenevedali in se delali idealne … v četrtek sem že na šihtu ene parkrat pokibical, da “hrvacka & luka modrić”, pa sem kasiral zgolj poglede, ki so v najboljšem primeru domnevali, da imam vročino, v najslabšem pa trzali tja proti instituciji v polju … no, ko je jens lehman zvečer dvakrat pobiral europass iz mreže, kroatski gastarbajterski otroci pa so hladnokrvno lomili ze čmn mašin, je bilo že jasno, da je bilo prav, da sem dobrososedskim odnosom dal prednost pred jorasovsko zamerljivostjo … okej, kljub temu, da smo v lipom balunu poslušali pristranski komentar drugod zatemnjenega drugega hrta, pa me vendarle ni zaneslo tako daleč, da bi srebnil kakšno žujo, predvsem zato, ker so njihovi spoti precej fascio in kot taki meni jako odbijajoči (za razliko od ultracool našponanega prvoosebnega next levela guya ritchieja) … imam pa problem s spremljanjem nizozemskih tekem, ker so tako našponane, dinamične in hudobno magnetne, da med utakmico raje ne grem v klet po pirček, da ne bi zamudil kakšne bliskovite kontre … zato pa sem danes že drugi prepričljivi zmagi oranjetov nazdravil z zelo prepričljivim napitkom iz njihove soseščine:

meniški masterpis

orval, eden od šestih belgijskih trapistovskih pirčkov je s prijetno kislinico in nenavadno, res prepoznavno aromo še dodatno polepšal večer … finta orvalove svojskosti je v tem, da pirček hmeljijo tako, da med tritedenskim zorenjem v pivu namakajo velike vreče, polne hmelja … in ta hmelj prihaja iz nemčije in – saj ni res pa je! – savinjske doline … menihi na svojem webu sicer govorijo o yugoslavian styrian goldingu, ampak mislim, da je vsakomur jasno, kam pes taco moli … kakorkoli – praznujemo! … in kaj šele bo, ko bodo oranjeti lomili portugalce (ali obratno, huh …) no, v kleti na policah po zaslugi bruseljskih dveh stoji še kar nekaj trapističnih flaš, tako da ni strahu pred sušo … ni kaj, v praznovanje se spodobi tako ali drugače vpeljevati sosede, zato vas za nadaljnje sproščujoče in zabavno spremljanje eura 08 napotujem v blogovsko in radijsko soseščino … v prvi pozvonite pri “bergant” , v drugi pa se vsak delavnik ob 16.45 natjunajte na 89.3 ali na www.radiostudent.si in spremljajte smejurijsko emisijo drugi fuzbal …

discovery club

po dvajsetih samskih, to je brezdružinskih, zgolj z moško pivsko druščino pospremljenih izletih v prago, je napočil čas, da kot veteran eno od svojih top destinacij predstavim še najožji družbeni celici … praga z deco je seveda precej drugačna kot brez mladeži: obiski krčem se merijo v minutah in ne v urah, z družino popita dnevna doza desitk pa bi v društvu pivnych chlapov zadostovala kvečjemu za prvo rundico po zajtrku … no, ima pa taka praga svoje prednosti: recimo spoznanje, da tedensko bivakiranje v popolnoma obnovljenem trisobnem meščanskem stanovanju na vinohradih stane manj, kot bivakiranje v štiriposteljni sobi v hotelu s tremi zvezdicami … pa da je praški živalski vrt super (še posebej familija goril in sedežnica – kar mislijo tudi pri forbesu, kjer so praškega postavili na 7. mesto med najboljšimi zoo-ji na svetu) in ker otroci ne izbirajo kje in kdaj bodo postali lačni, žejni in vobče potrebni oštarije, se odkrije kakšno neoderuško in korektno birtijo tudi globoko v turističnem centru, sredi josefova, stare praške židovske četrti … no, dobro je tudi to, da so otroci po dopoldanskih aktivnostih do te mere sesuti, da si privoščijo krepčilen vsaj 120 minuten popoldanski spanec, kar je ondan zadostovalo za eno pohajkovanje po še neutečenih praških poteh … na postaji florenc me je iz metroja ven odneslo naravnost na križikovo ulico in že po parih korakih sem nedaleč stran zagledal izvesek z obetavnim napisom: pivovarsky klub … kar je bilo čisto dovolj, da so usta postala suha in da me je avtopilot posadil naravnost za šank … in kakšen šank je to bil … šanketina, vam rečem in jo tudi koj škljocnem in pokažem:

the magnificent six

šest v nulo spoliranih medeninastih točilnih pipic, iz vsake teče drugo pivo … in šesterico piv redno menjajo z novimi šestimi … lahko jih pijete kar tam in če vam je kakšno še posebej všeč, vam ga natočijo v 0,75 l flašo s patentnim zamaškom, 3 ali 5 litrsko kantico ali celo fancy kovinski petlitrski sodček s pipico … če se slučajno zgodi, da vam šest točenih ni dovolj, imajo na policah in v hladilnikih naloženih okrog 200 čeških in uvoženih pirov, na čelu z belgijskimi trapisti, bavarskimi pšeničniki in angleškimi aleti in stouti … mati mila, sem že kdaj bil tako blizu nebeških duri? … testna vožnja je vsebovala tri male pirčke: najprej chodovarski nefiltriran skalni ležak, zelo okusno, polno, sladkasto pivo, ki bi ga zaprtih oči zlahka označil za nežnega temnaka, čeprav po barvi to sploh ni bil … drugi v vrsti je bil dobransky dragoun, krepak poltemen pirčk s 16% ekstrakta iz mikro pivovarne z butastim imenom – modra zvezda – in, kot kaže zelo lepimi, natančno narejenimi, uravnoteženimi pivi … odkritje dneva v odkritju leta pa je bil 13% temni specialni ležak iz pivovarne herold v breznicah, ki mu je uspelo nemogoče: v treh požirkih je iz prvega mesta (ki se je dolga leta zdelo nedotakljivo) med najljubšimi temnimi pirčki skinil velkopopovickega kozla, ki trenutno nosi srebrno medaljo … temni herold ima idealno razmerje med grenčico in sladkastim praženim ekstraktom ječmenovih sladov … je kremast in bogatega, dolgega okusa … res, super birca! … pivovarsky klub na križikovi pa je vsekakor odkritje leta, če ne več: odprl mi je namreč do sedaj popolnoma neznan svet lokalnih českih pivovarn in njihovih piv, ki še zdaleč niso omejeni samo na 10 in 12% ležake, ampak cimprajo nadvse zanimive reči – pivovarna v pardubicah recimo že od leta 1891 vari 19% porter, pivovarna primator se ukvarja skoraj izključno s specialkami, ki nesejo tja do 24% ekstrakta, menihi v želivu poleg bazičnega 15% gottschalka varijo še castulusa z medom in siard falcota z višnjami, tudi črni upornik iz pivovarne v havličkovem brodu ni od muh … in jaz sem do včeraj mislil, da obvladam češke pire, ker poleg budvarja, pilsnerja in staropramena poznam še kozla, branik, krušovice, meštana, platana, samsona in radegasta?!! … na srečo me čaka še kar nekaj slastnih češkopirskih lekcij …

trije tujci

z vinom je po mojem tako kot s fršterkerajem … za tega slednjega je imel jure longyka zelo dober nasvet, kako se odpraviti v shopping za karkoli audiofilskega: poslušaj več različnih zvočnikov (ali cedeplejerjev, fršterkerjev, predojačevalcev, tunerjev, whatever) in če opaziš razliko med njimi, vzemi tistega, ki ti je najbolj všeč, če pa ne, kupi onega, ki je najcenejši … pravilo zdrave pameti, ni kaj … in mislim, da bi se ga dalo fino prenesti tudi v vinarsko kupovino, če … e, saj se vam je zdelo,  da bo prišel tudi che, ane … vinskega če-ja pogojuje živost plemenitega napitka, ki v flaši pač ne da miru in po svoje cepeta skozi časovno premico … prav nič nenavadnega ni, če se izkaže, da je flaša s pluto zapečetene buteljke danes čisto drugačna od enake buteljke, ki ste jo odprli prejšnjo nedeljo … pe tudi vaše brbončice, nos in ostali kosi okušalnega aparatusa niso v enaki formi in razpoloženju … vsaka flaša vina je tako svet zase, čeprav je tudi res, da – recimo –  štekarjev merlot izbor ne more biti slabo vino: lahko je v tupi fazi, na vrhuncu, čez njega, ampak osnovna ideja vina bo še vedno tu … no, da ne zabredem pregloboko, oni dan, ko je za našo mizo sedel dežurni gastrbajter, smo bili malo bolj hrupni kot ponavadi in smo na mizo znosili tri flaše, v zaporedju od leve na desno:

trio tudžina 

prvi je bil chardonnay 2001 iz mondavijeve špure private selection, z močno zlato barvo že na prvi pogled nabasano vino, ki je v nos najprej lansiralo ogromne količine vanilije in lesa, sveže note pa so bile skrite za to ogromno aromatično pregrado … tudi v ustih je bilo vino hmmm, kako naj napišem, toplo, polno, skorajda že predozirano … čisto druga pesem je prišla s katunarjevim chardonnayem 2005, ki ga, če je verjeti spletni strani, sploh ni več v ponudbi … hm, mi ni jasno zakaj, ker je vino prav fino … ker smo ga srebnili po kalifornijskem napihnjencu smo najprej vihali nosove, češ da tole ni pa nič, ampak ko smo ga parkrat zavrteli v kozarcu in malo počakali, se nam je počasi začelo odpirati in se postavilo v kontra kot američanu, malo zagotovo tudi na račun razlike v letih: elegantno, s prevladujočimi sadnimi aromami, lesa je bilo samo za zaokrožit … v bistvu en tak fleten hrani prijazen chardonnay, če seveda ta hrana ni čisto nedolžna … mi smo cepnili nudle s tartufi, tudi kakšen lososov file s smetanasto omako ne bi bil od muh, kot tudi ne kakšno nežno belo meso … za dobro uležan rostbif, pečen v kosu (ki bo deležen posebnega zapisa) pa ne bi bil, sploh če je pri roki kakšen dober cabernet sauvignon … naš južnotirolec, suvenir iz lajhanja po belih poljanah, je bil v najboljših letih … tanini so se že fino omehčali, dišale so marmeladke, gozdni sadeži, lepa in neagresivna kislina, cel juhuhu, vam rečem … ko smo potolkli amere, hrvate in italojodlarje smo planili še po francozih in njih rakiji iz 120 vrst jabolk … ampak o tem raje ne bi, ane, hehe …