mantecatura melanzanica

če kdo ne mara kremastih, sočnih, okusnih rižot, lahko kar takoj neha tole brat – ker tole bo šlo točno o kremastih, sočnih, okusnih rižotah … eden od teh, ki smo ga izgubili v prvih vrsticah tegale zapisa, je dedo … riža ne mara, se ga je že kot pamžek najedel za vse življenje … pa naš dedo ni kitajc (če pa je, potem pa to zelo dobro skriva), ampak je bilo menda v povojnih unrra paketih toliko riža, da se mu je zdelo, da je v unrra paketih samo riž … tako zdaj kakšen rižek sicer poje, a bolj iz vljudnosti, kot pa iz resnega gušta … v naši osnovni celici družbe – torej med dedotovimi potomci (in mano) – ima riž boljšo strateško pozicijo, je pa res, da nismo čisto unisoni v tem, kaj natančno pomeni na zob kuhan / v nulo kuhan / razkuhan riž … ko, denimo, chefica povpraša “zakaj je pa ta riž še surov?” vem, da sem ga skuhal natančno al dente … vsi – tukaj mislim tudi na cenjeno bralstvo – pa se strinjamo, da je fajn, da je rižota sočna in kremasta …in da taka rata, kadar vanjo na koncu vmešamo konkretne količine putra in parmezana, čemur italijani rečeno mantecatura … strinjamo pa se tudi, da so obdobja v življenju, ko konktretne količine putra in parmezana ne žanjejo občega navdušenja … ako bi v takem obdovju želel vseeno jesti propisno zmantecatirano rižoto, se spomni na tale zapis in na tole rižoto:

P1540384

v njej je uporabljena iz kučine italijane preplonkana finta, ki pravi, da rižoto zmantekiraš tako, da vanjo namesto putra in parmezana vmešaš kremo iz pečenega jajčevca in odišavljenega olivca… in tako to rata kremasta rižota z melancani in mladim (ovčjim) sirom … takole se jo ušpiči:

  • 1 srednje velik jajčevec
  • 350 g riža
  • 1 šalotka
  • 1 liter župe za zalivanje (kurja, zelenjavna, ribja …
  • brizg in pol belega vina
  • vejica rožmarina in timijana
  • strok česna
  • lovorov list
  • olivno olje, sol, poper
  • kos mladega slanega sira

pečico segrej na 200 stopinj, jajčevec vzdolžno prereži in v nejga meso naredi križne zareze … postavi ga v pečico in peci kakšnih 20 minut, da se popolnoma zmehča … nato ga vzemi ven, počakaj, da se malo ohladi in nato z žlico postrgaj meso iz olupka …
v majhno kozico nalij približno deci olivnega olja, dodaj rožmarin, timijan, lovor in napol prerezan strok česna … segrej, da začne cvrčati, nato pa reč umakni z ognja, počakaj, da se ohladi in nato precedi … odišavljeno olje dodaj k melancani in s paličnim mešalnikom spiriraj …
zdaj po klasični poceduri pripraviš rižoto: segrej olje, prepraži sesekljano šalotko, dodaj riž, praži dve ali tri minute, zalij z belim vinom da huškne, nato pa po zajemalkah in med občasnim mešanjem dodajaš vrelo župo … to počneš nekih 15 minut, mogoče malo več …
nato ugasni ogenj pod rižem in vanj vmešaj kremo iz jajčevca … počakaj par minut, še enkrat premešaj in postrezi z na kocke narezanim mladim slanim sirom … še una macinata di pepe nero + un biciere di vino bianco pa si iz ta hudga ven! … naj tekne!

ker delamo kremasto reč na nov način (in je rezultat skorajda kraljevski) smo v soundtracku združili vse našteto: prince & the new power generation – cream 

 

Advertisements

omd? omd!

tole bo kratko: omd z vprašajem pomeni omleta malo drugače … omd s klicajem pomeni o, mega dobr .. izgleda pa takole …

P1540375

… in vse skupaj ti ne bo pobralo več kot 20 minut časa … omleta je zelena zaradi rukole, ki je vmešana v jajca ter mehka, kompaktna in enakomerno pečena, ker se je pekla v pečici … belina je mladi sir, celotna kompozicija pa je idealna za sobotni ali nedeljski lenivski zasilo ali pa za eno brzo večerjo že nocoj … navodila so tu spodaj, da ne bo potem #nivedela:

  • 6 jajc
  • šilce mleka
  • 100 g rukole
  • četrt kile mladega slanega sira
  • solatno perje
  • olivno olje
  • pol limone
  • žlička gorčice
  • (črni) sezam ali kakšno drugo semenje
  • nekaj listov solate
  • sol, poper

pečico segrej na 160 stopinj, pekač obloži s peki papirjem in ga na tanko prepenzlaj z oljem …
rukolo operi, osuši in na grobo sesekljaj, potem pa jo z jajci, mlekom in ščepom soli s faličnim (ali kakšnim drugim) mešalnikom/sekljalnikom v nulo sesekljaj/spiriraj/skremiraj … mešanico nalij na pekač in za 15 minut postavi v pečico …
medtem z vilicami pretlači mladi sir, ga zmešaj z nastrgano lupinico limone, žličko limoninega soka in malo olivca … poglej malo, kako gosta je zdaj ta reč – če je sir bolj suh, ga boš verjetno moral podaljšati z malo jogurta in/ali kisle smetane, da ga boš potem lahko mazal na omletaste plahte …
iz preostalega soka limone, gorčice in olivca s šibo namotaj kremasto polivko …
po četrt ure vzemi pekač iz pečice, počakaj nekaj minut, da se omleta malo pohladi, nato pa jo razreži na dvanajst pravokotnikov ali kvadratov …
na dno krožnika naloži malo opranega, natrganega in s polivko začinjenega solatnega listja, na katerega položi kos omlete, na tega nažliči plast sira, dodaj drugo plast omlete pa spet plast sira in nato še eno zadnjo plast omlete … vse skupaj potresi s sezamom in/ali drugimi semeni, pokapaj še z malo polivke in to je to … no, to bo to, ko boš skončal še ostale tri krožnike … dober tek!

soundtrack je – kako prozorno, ane – tretji omd: orchestral manouvers in the dark – enola gay

 

 

pod ponzum

ena bolj hecnih stvari v življenju so otroške onomatopetske popevke (vsak ima svojo plejlisto, na moji je bila visoko uvrščena matejka od boney m (s predrefrensko vrstico nono-hamero) in ostale v čudne konstelacije postavljene besedne igrarije … recimo: kot malemu ministrantku se mi je vedno postavljajo vprašanje kaj zaboga imajo smučarski skoki opraviti s trpljenjem našega odrešenika jezusa kristusa? … v veroizpovedi smo namreč vsako nedeljo naglas izrekali, da je ta pod poncijem pilatom trpel, potem pa nas je na eno prav posebno nedeljo v letu tom lajevec iz televizorja nagovoril iz prekrasne doline pod poncami … se pravi, un k je džizisa zajebal je bil en ponci, tle, k bogdan norčič z rokami podrsa po tleh, je pa teh poncijev več, pa še spol so iz moškega zamenjale v ženskega … al kaj? … no, ko sem pred nekaj leti prvič slišal za japonsko omako ponzu, se je brezjajčnemu rimskemu odpravniku poslov v palestini in tistemu, kar je nad dolino s smučarskimi skakalnicami  pridružil še tretji plejer … čisto možno bi bilo, da si ga je med posedanjem v svoji sobi pri žerjavu kdaj izmislil noriaki kasai, ampak v resnici izvira iz – to je šele bizarno – stare in skorajda že pozabljene nizozemske besede za punč – pons … ki so ji japonci – ker je stvar kisle narave – dodali še su, kar pomeni jesih (če verjamemo wikipediji) …
no, ta omaka nas zdajle najbolj zanima … ko sem na mreč ondan na placu gledal v uče krasni palamidi, sem jo že čez nekaj ur namešal in z njo okarakteriziral tale lep talar:

glede na naslov zapisa, ti je verjetno jasno, da sem ponzuta polil povrh vsega … na sredi je nakockana surova palamida (lahko bi bila tudi tuna ali celo kakšna tretja ali peta riba), naokrog pa so na žaru osmojene, nato pa ohlajene in nakockane bučke, kumara, paprika (+ češnjevci za na vrh) … pa sezam, saj ga vidiš … ponzu sicer lahko kupiš v štacunah, ampak kruhovinci smo trmasti zajebanci in stvari raj delamo sami, kot da bi jih kupovali … obljubim, da zaradi tegale ponzuja ne bo nihče trpel:

  • deci mirina
  • deci sojine omake
  • 1 sesekljan strok česna
  • za pol žličke nastrganega svežega ingverja
  • 1 sesekljana mlada čebula
  • žlička rjavega sladkorja
  • kos alge kombu
  • deci in pol limoninega ali limetinega ali limonino-limetinega soka

proceduralni zapleti so skoraj nemogoči: vse sestavine, razen soka citrusov, deni v kozico in jih zavri … ko se reč ohladi na sobno temperaturo jo precedi in vanjo vmešaj še lemon/lime … spravi v teglo in imej v hladilniku za takele tatarce ter za prelivanje po na žaru pečenih ribah, mesu ali zelenjavi … u, mami, kak umami!

soundtrek prinaša še eno otroško besedno igro … ponciju pilatu smo kakšno nedeljo rekli tudi pilot (in se potem blazno muzali v široke rokave ministrantskih oblek, češ kako je jezus trpel pod pilotom) … in ker je bruce dickinson pilot, ni druge, kot da nas njegov glas opomni, da se nam ni treba bati teme, kaj šele temne ponzu-pilot omake: iron maiden – fear of the dark

patricciosa

bliža se dan svetega patrika, modela, ki je že od sedmega stoletja patron paddyjev in če v kaj, potem si lahko prepričan v to, da ga bodo irci bodo feštali worldwide, tudi pri nas – mogoče se celo še spomniš lanskega napotnikovega henganja s poetično navdahnjenim irskim veleposlanikom in prijatelji ter poeme o krompirju na koncu polinkanega zapisa? … če bi tudi ti rad konceptualno skočil na praznovalni rolerkoester in topogledno svoj bauh opremil še s čim drugim kot s potočki guinessa (ali o’harasa) in jamesona (ali powersa ali bushmillsa), ali če bi ga za vse te tekočine želel okrepiti z eno kreftno irsko rečjo, potem si na pravem mestu … za začetek lahko, recimo, našponaš irski staple, en-dva-tri pripravljen kruh s sodo bikarbono v odločilini roli … za drugo zelo irsko reč, corned beef, sva letos že prepozna, saj bi se resen kos govejih prsi razsoljeval vsaj pet ali šest dni, za eno propisno z guinessom zalito in z listnatim testom pokrito pito je pa še ravno dovolj časa … danes tole prebereš, jutri napedenaš namirnice in predpripravo, v petek pa samo še pališ … lej jo:   pie

mikavna, ane? … ajmo torej, korak za korakom … ampak najprej o testu: če češ resno listnato masleno testo, potem se ga s prepogibanjem in vso robo vred loti, kot sem tule že leta (devet let, devet let, stari!) nazaj popisal in poslikal … je pa za takole rustikalno patričozo čisto legit tudi bolj hitro putrasto testo, ki ga bom popisal v tu spodaj … še disclaimer: na zgornji sliki je da real shit putrasto listnato testo, sem pa tole irsko reč narihtal še enkrat, pri čemer sem celo namesto adidasastih okraskov vrh pite okrancljal s tapravim irskim triperesnim shamrockom … in vse skupaj malo preveč zapekel, o čemer priča spodnja slika:

shamrock stew

zdaj pa res po potrebščine:

za testo:

  • 220 g moke
  • 10 g pecilnega praška
  • 5 g soli
  • 120 g zelo mrzlega putra
  • 1 rumenjak

za stew (kako mu bova rekla – golaž? … ja, rečva golaž!)

  • 60 g masla
  • 2 čebuli
  • 4 stroki česna
  • 2 korenčka
  • 2 stebli stebelne zelene
  • 250 g šampinjonov
  • kilo in pol govejih prsi ali plečeta ali bočnika
  • sol
  • poper
  • žlica ali dve moke
  • vejica rožmarina
  • dve piksni guinessa (ali kakšnega drugega stouta)
  • dva lističa želatine

pečico napali na srednjo hico, tam okoli 170 stopinj naj ima … v veliki kastroli, taki, ki jo boš lahko dal v pečico, segrej polovico masla, dodaj sesekljano čebulo in pretlačen česen ter vse skupaj nežno praži in mešaj desetnijo minut … dodaj na kocke narezano korenje, na kockice narezano zeleno, razčetverjene šampinjone ter drugo polovico masla in praži (in mešaj) dokler gobe ne bodo potemnele in tekočina, ki jo bodo izpustile, ne bo povrela; ene četrt ure bo to …
govedino nareži na kocke, jo posoli, popopraj in potresi z moko ter premešaj … nato jo skupaj z rožamarinom deni v kastrolo, povečaj ogenj in praži pet minut … zdaj prilij toliko stouta, da bo govedina pokrita … čez kastrolo povezni še pokrovko in vse vkup za uro in pol postavi v pečico … po uri in pol robo premešaj in vrni v pečico še za eno uro … če se ti bo tem času omaka zdela zelo redka, kastrolo postavi na ogenj, jo odkrij in golaž malo povri … pokusi in če je treba še posoli in popopraj … želatino prelij s hladno vodo, da se zmehča, nato pa lističa vmešaj v golaž …
medtem, ko se golaž kuha ti ne boš zabušaval, ampak boš našibal še testo: v sekljalni posodi multipraktika dobro premešaj moko, pecilni prašek in sol … dodaj na kocke narezano maslo in vse skupaj na hitro sesekljaj toliko, da te bo reč spominjala na grob zdrob (rima štima!) … zdaj po šprickih in med miksanjem dodajaj ful mrzlo vodo, dokler iz grobega zdroba ne nastane testo … tega zavij v folijo za živila in ga za najmanj dve uri postavi v hladilnik …
skoraj si že: golaž prelij v ognjevarno posodo (če češ še kalorij, lahko zdaj po njem potreseš še pest ali dve naribanega topljivega sira), testo pa med dvema plastema peki papirja ali folije za živila (ali pa s pomokanim valjarjem na dobro pomokanem pultu) razvaljaj na debelino dveh do treh milimetrov … testo položi na golaž, nato pa ga z vilicami pritisni ob steno posode in odvečnega poreži z ostrim nožem … v sredo testa s nožem naredi eno ali dve križni zarezi, iz obrezkov testa pa podizajniraj okrasje … testo premaži s stepenim rumenjakom in patriccioso na 180 stopinjah peci približno tričetrt ure, ali dokler ni takšne barve, kot je zgornja (talepa) slika … juhej, zmagal si!

soundtrack je  možen samo eden: house of pain – shamrocks and shenanigans (boom shalock lock boom) 

 

 

 

 

optični prevari

da videz vara, smo na tej strani pred osmimi leti že pisali, (takoj za tem pa tudi, da videz ne vara), ampak v zadnjem času se je zgodilo tako, da sem skuhal dve reči, ki potrjujeta varljivost fotografskega objekiva in zunanje podobe nasploh, pod veliki vprašaj pa postavljata tudi zlajnano maksimo, da jemo tudi z očmi … lej, ne model! z očmi gledamo, jemo pa z usti, okušamo z jezikom in vohamo z nosom … seveda je pa res, da že oko lahko sporoča, da bo nekaj dobro za jest … ampak se lahko zajebe (oz. te lahko zajebe) in ti sporoči, da recimo tole:

_1520627

ali pa tole:

p1520654

ni dobro za jest … pa je oboje fino fajn! … zgoraj klasična toskanska jesensko zimska župa ribollita, spodaj pa kolateralna korist tega, da je dado iz bele krajine pripeljal jagenjčka – tole so jagnječja jetra z olivami … kaj bomo najprej? župo, itak!

ribollito sta napotnik in ženska njegovega življenja prvič okusila na poročnem potovanju, v oštariji sredi spiralnega vzpenjanja proti vrhu montepulciana … takrat je bila všeč obema, zdaj jo ima rad samo še napotnik, ženska njegovega življenja pa jo poje le zato, ker ima rada svojega moža … če se ribollite lotimo etimološko, bomo prišli do tega, da je še enkrat oziroma ponovno kuhana … v praksi je to izgledalo tako, da se je mineštra od prejšnjega dne še enkrat prevrela – kar se idealno vklaplja v tvoj našponan urnik: en dan jo skuhaš, naslednji (ali še kakšen dan kasneje) pa pogreješ in poješ …

  • par žlic olivnega
  • štirje stroki česna
  • en velik por
  • štirje korenčki
  • ena rdeča čebula
  • ena repa
  • tri stebla zelene
  • pol srednje velike muškatne buč
  • pol ducata listov temnega ohrovta
  • lovorov list
  • timijan
  • dva piskra kuhanega belega fižola
  • dva kosa kruha

pripravi si veliko kastrolo, jo postavi na srednje močan ogenj, vanjo brizgni olje in na njem nekaj minut nežno praži na tanke rezine narezan česen … dodaj sesekljano čebulo in por, na kocke narezano korenje, bučo, repo, stebelno zeleno in vse skupaj praži še približno pet minut … prilij vodo (ali juho ali vodo od kuhanja fižola, če si ga kuhal sam), toliko naj je bo, da je zelenjava pokrita, dodaj še lovor in timijan ter ohrovt, ki si mu odstranil srednjo žilo in ostanek narezal na rezance … posoli in popopraj, pokrij, zavri in nato zmanjšaj temperaturo, da bo župa komajda brbotala … naj to počne 25 minut …

zdaj je čas, da dodaš še fižol in kruh ter reč kuhaš še četrt ure … potem pa se začneš odločati, kako gosta bo tvoja ribollita; legit je vse od relativno župasto redke do skorajda kašasto goste … odločitvi primerno dolivaj tekočino … kljub imenu lahko reč poješ takoj, lahko pa jo ribolneš naslednji dan …

zdaj pa še o onih jetrih: tudi ta so povezana z italijo, natančneje s sardinijo … en dan, ko se nismo ukvarjali s proizvodnjo receptov in fotk za kampistično desetko, smo večerjo pojedli na nekem agriturizmu v zaledju sassarija in ena od postreženih reči so bila jetra z olivami – kombinacija, ki se je sam verjetno ne bi nikoli spomnil, čeprav je super – celo tako super, da je še vedno všeč tudi chefici … ni nujno, da so jetra jagnječja, lahko to tudi telečja, piščančja ali svinjska; razlika je seveda v tem, da moraš piščančja in svinjska prepeči do konca, medtem ko telečja in jagnječja lahko le na hitro popražiš, da v sredi ostanejo še rožnata in sočna … ajmo!

  • štiri čebule
  • tričetrt kile (jagnječjih) jeter
  • skodelica (razkoščičenih) oliv
  • brizg belega vina
  • sol,poper
  • majaron
  • olivno olje

v ponev nalij olje, pristavi na ogenj in ko se segreje, vanjo stresi na tanke rezine narezano čebulo … praži jo dolgo in počasi, da se zmehča, potemni in karamelizira … ko je čebula skoraj že, pojačaj ogenj in nato prepraži še tanko narezana jetrca … ko so, dodaj olive in premešaj, da se segrejejo … dodaj še malo vina, na hitro povri … posoli in popopraj pa čisto na koncu, da jetra ne bodo trda …

zdaj pa še o zvočenju za jetra ni dvoma, bomo kar po domače, a vendar malo drugače: gramatik feat. laibach – eat liver!; za ribollito pa ena za ljubitelje jutrišnjega dne: jutri gremo v napad

japonska fora

ker je kruh zapisan ne le v preambulo, ampak celo v ime tega bloga, je jasno, da mu tule naklanjamo kar precej pozornosti … raziskovanja potekajo v številnih smereh – v smeri brutalizma poteka dolgoletna praktična proizvodna misija 100% polnozrnatega divjaka (praktično je to kruh le iz pšenične polnozrnate moke, vode in soli); etnološki oddelek se je v zadnjih mesecih uspešno ukvarjal z danskim 100% divjim ržencem, laboratorij za mehkobo pa je v zadnjem času svojemu najbolj trendovnskemu in priljubljenemu izdelku dodal še hudo frajerski beli kruh za sendviče, o katerem poročamo v tokratnem zapisu … besedno zvezo hudo frajerski iz prejšnje misli razumi kot: zelo sočen kruh s sladkasto-masleno okusno konstelacijo in s tanko skorjo ter z mehko, a kompaktno sredico, ki se ne drobi in ne razpada … med dve rezini kruha zato lahko natlačiš marsikaj! … pri proizvodnji tega kruha smo se po finto zatekli na japonski otok hokaido, kjer se poslužujejo tehnike tangzhong – del moke in vode segrevajo, saj moka na ta način popije več vode, kot pri sobni (ali nižji) temperaturi … zaradi te lastosti mesenje in manevriranje s tem testom kljub precejšnji vlažnosti poteka brez večjih težav, končni rezultat pa je takle lepotan:

p1520101

 

  • 350 g moke
  • 120 g vode
  • 120 g mrzlega mleka
  • 1 jajce
  • 10 g kvasa
  • 10 g soli
  • 25 g sladkorja
  • 40 g zmehčanega masla
  • 10 g staljenega masla

od celotne količine moke je tri žlice odvzemi in prestavi v manjšo skledico … prilij vso vodo in dobro zmešaj, da ne bo več nobenih grudic spljoh … zdaj posodico postavi v mikrovalovko in jo s puno snago našponaj na 20 sekundni interval … po dvajsetih sekundah maso premešaj in jo napali še za 20 sekund … če že ima teksturo frišno kuhanega pudinga je okej, če ne pa premešaj in še enkrat nakuri – zdaj bo skoraj zihr že! … če si mikrovele hejter ali pa je nimaš, lahko vse skupaj izvajaš tudi na šporhertu … če te kdo vpraša, kaj delaš, reci da tengžongaš …

zdaj pripravi multikultipraktik (iz rokam bo tole lej,-raj-ne!) … v posodo za mešanje nalij mleko, vanj nadrobi kvas in ga z mešanjem raztopi … dodaj še jajce, tengžongano puding-maso, preostalo moko in nato na mali brzini mešaj ene par minut, da začne nastajati kao testo … vmes malo postrgaj robo s strani posode, dokler ni več nič moke videt … pokrij s folijo in daj na počitek za četrt ure …

zdaj je čas, da dodaš še ostale reči: najprej cukr in sol, pripali mašino na počasno mešanje, naj mesi pet minut … po žlicah začni dodajat zmehčano maslo, pri čemer naslednjo porcijo dodaš šele, ko je prejšnja že do konca  vmešana … nato malo našponaj brzino mešanja, še pet minut naj goni, da bo testo gladko, elastično in se ne bo več oprijemalo mikserjevih sten …

zdaj pa lahko malo z rokami začneš manevrirat: testo streni na rahlo pomokan pult in ga ene pol urme masiraj in čohljaj, da nastane lepa kugla … postavi jo v rahlo namaščeno veliko skledo in jo tesno pokrij/zavij s folijo … ne diraj lava, dok vzhaja -od ure do ure in pol  bo to; pač dokler se volumsko ne podvoji …

naolji pravokoten model za kruh … testo najprej zašvasaj s pestmi, da iz njega istisneš zrak, nato pa ga zvrni na pomokan pult … testo oblikuj v v zelo podolgovat pravokotnik – recimo ene 60 x 10 cm, s tem da naj bo kratka stranica obrnjena proti robu pulta (oz. tebi) … s tvojega stališča je to zelo visok pravokotnik … z ostrim nožem (ali koleščkom za rezanje pice) ga po višini razpolovi – dobil boš torej dva še bolj ekstremna pravokotnika, skorajda že trakova …

zdaj pa rolanje: vsakega od obeh trakov tesno zrolaj v en tak valj – začni na svoji strani in ga narolaj do konca … postavi ga v model in sicer tako, da sta okrogli ploskvi valja obrnjeni pravokotni na daljši stranici modla … ponovi še z drugim trakom in ga postavi ob prvega …

model pokrij z namaščeno folijo za živila in pusti vzhajati približno pol do eno uro oz. dokler se testo, če ganarahlo pičiš s prstom, skorajda ne vrne nazaj v osnovno pozicijo (a.k.a. v njem ostane luknjica) …

pečico nahajcaj na 170 stopinj in model postavi vanjo na najnižjo rešetko … peci, dokler testo ne bo temno zlate, že kar rjave barve; približno pol ure, pri čemer model na sredi peke obrni … kruh naj se 15 minut ohlaja v modlu, nato pa ga prestavi na rešetko in ga povrh in po straneh prepenzlaj s staljenim maslom … naj te dišave ne zavedejo – z rezanjem se zadrži, dokler kruh ni popolnoma hladen (sorry, to bo trajalo ene par ur!) …

razreži in začni nažigat svendiče!

soundtrack bi bil težko bolj obvious: gastr’bajtrs – japanci rade za nas 

trd(n)a koža

v zadnjem času sem dvakrat prišel v stik kurjo kožo – prvič, ko sem za novo številko revije dolce vita še enkrat prebiral ivačičevo kuharsko knjigo, kjer na koncu v legendarnih navodilih za lepo vedenje, če gremo v goste, pribode tudi: če ne ješ perutnine s kožico jo neopazno odstrani (make in disappear, čarodej! … ali pa z njo razveseli cucka pod mizo) … drugič je bilo med konzumovo ekspedicijo v uberhyped atelje, ko sem predse dobil poširane piščančje prsi z zdrizkotom od kože na vrhu in takrat pogruntal, zakaj kdo ne bi jedel perutnine s kožico: ker je sčoftana, mehka kurja koža pač nekaj najbolj otožnega na svetu … da je tvojim gostom (in tebi) ne bi bilo treba nikoli več neopazno odstranjevati priobčujem en fulpruf recept za hrusta piščka, s pečeno zelenjavo vred naštimanega in postreženega v eni sami posodi – litoželezni ponvi … ta je ra izvedbo precej (a ne neobhodno) pomembna – važno je predvsem dobro dno posode … če bo vse kot mora biti, bo na koncu izgledalo takole:

3

pot do uspeha pa je takale:

  • 1 piščanec
  • komplet jušne zelenjave (por, zelena, korenje, peteršilj, česen, lovor, čebula ipd.)
  • šest srednje velikih krompirjev
  • dva korena
  • dve repi
  • sol, poper
  • tri žlice olja
  • 30 g masla
  • gorčica
  • pehtran

zjutraj na dan peke (ali pa večer pred njim) najprej razkosaj piščanca; jaz sem se ga tokrat lotil po zareži-in-potegni metodologili stare sablje jacquesa pepina … za peko boš uporabil noge in prsni del z delom peruti; vse ostalo pa zloži v pisker, prelij s hladno vodo dodaj narezano jušno zelenjavo in počasi kuhaj vsaj dve uri … ko se župa pohladi jo precedi skozi gazo in jo v novi posodi povri na četrtino začetnega volumna …
okončine za peko posoli in popopraj ter jih za nekaj ur (lahko pa tudi čez noč) postavi na hladno … s takimle predčasnim soljenjem bo meso po peki bolj sočno …
ko se bliža čas obeda najprej zahajcaj pečico na 220, nato pa narihtaj zelenjavo: olupi/ostrgaj jo in jo nareži na približno enako velike kose … deni jo v kozico, prelij z vodo, osoli, pristavi na ogenj počakaj, da zavre in jo nato nežno kuhaj približno 10 minut …
na paralelni ogenj postavi litoželezno ponev, vanjo prilij dve žlici olja in jo dobro razgrej – toliko, da se bo olje začelo rahlo kaditi … takrat v ponev s kožo navzdol deni kose piščanca, ki si jih prej dobro obrisal s kuhinjskimi brisačkami … naj se na kar močnem gnju pečejo osem minut, pri čemer jih ne prestavljaj … po osmih minutah, ko bo koža že lepo rjava meso obrni in ga po drugi strani peci še tri minute … meso nato preloži na krožnik, ponev obriši z brisačko in vanjo nalij preostalo olje … segrej ga in v ponev prestavi kuhano zelenjavo ter jo enakomerno razporedi po dnu … na zelenjavo s kožo navzgor postavi kose piščanca in vse vkup postavi v pečico za od 10 do 20 minut – odvisno od velikosti/debeline kosov piščanca (manjši manj, večji dlje, to je menda jasno) … še najbolje je, če se tukaj ravnaš po vbodnem termometru, če ga imaš: prsi naj se na najdebelejšem delu segrejejo najmanj do 65 stopinj, bedra pa na najmanj 74 …
nato lose mesa poberi z zelenjave, jo deni na krožnik, zelenjavo premešaj in jo brez piščanca peci še deset minut … par minut preden je zelenajva fertik, nanjo še enkrat naloži pišče in ppripali pečični žar; le za minutko, ne več!
segrej zreducirano župco/omako ter vanjo deni žlico gorčice ter malo sesekljanega pehtrana … v omako nato po kockah vmešavaj maslo ter stepaj z metlico, da nastane emulzija omačne konsistence, ki jo na koncu še začini (sol & poper) …
zdaj si skoraj že: robo vzemi iz pečice in jo postavi na sredo mize; prinesi še omako, kakšnega močnega belca ali nedolžnega rdečkota in … hrsk & tops!

soundtrack je seveda od kože, kako da ne: skin – faithfulness