madona, res so novi zapisi na kruhu pa vinu skoraj redkejši kot pametna beseda v slovenski politiki ali kot letošnji pomladni dnevi brez nevarnosti nevihte – malo jih je, v glavnem … kar pa ne pomeni, da se v zakulisju ne pali in ne žge dobre domače košte, zatorej se mi zdi, da je zdajle, ko sem si že ravno vzel nekaj časa za prstni ples po tipkovnici, najpametneje, da v en zapis uvrstim kar tri reči, ki so v minulih tednih pred konzumacijo odležale po nekaj minut na webrovih rešetkah …
trio fantastikus odpira vsaj blago nenavadna grill epizoda: na žaru osmojen bok choy … to azijsko kapusnico je zdaj mogoče najti na že kar nekaj stojnicah ljubljanske tržnice, domnevam pa, da primerke držijo tudi v kakšni bolje založeni hipermarket hali, pa tudi to, da komu odganja na domačem vrtu … kakorkoli že: mlade kuštrave glavice bok choya sem najprej pet minut kuhal v slanem kropu, ampak to tako, da je bil v vodo položen samo spodnji del z zadebeljenimi listi, mehki zgornji deli pa se gledali ven … iz kropa je reč takoj romala v mrzlo mrzlo vodo, nato na cedilo, nato na vzdolžni prerez, nato pa na nežno naoljene rešteke srednje vročega žara … na krožniku sem jih samo še polil z ad-hoc salsico, v katero sem v ad-lib medsebojnih razmerjih zamešal v malo vroče vode raztopljeno miso pasto, sojino omako, tamarind, med, sezamovo olje, brizg limoninega soka ter centimeter paradižnikove mezge ter vse vkup prevrel in ohladil … final touch je bilo potresanje s prepraženimi sezamovimi semeni, takole pa je reč izgledala, preden smo jo napadli:
otem pa sem ugotovil, da bi bilo mogoče bolje, če bi jo še malo bolj zabrnal, pa tudi, da bi podobno tehniko lahko ubral s kakšno tisto že v šop zraslo blitvo z debelejšimi beti – poskusim in mogoče celo (ob)javim …
tudi za drugo reč bi težko rekel, da je ravno top-of-mind, ko se menimo o tem, kaj bi vrgli na rešetke … ideja je prišla z novo številko cucine italiane in se ji v originalu reče pasta brûlée … procedure se nikar ne loti, če nimaš dodatne žar mrežice, skozi običajne rešetke bodo namreč makaroni veselo leteli v kurišče in namesto blage ožganosti doživeli nepovratno kremacijo … sicer pa reč poteka takole: nič hudega sluteče makarone skuhaš kot ponavadi – v slanem kropu, na zob … nato jih ocediš, preliješ z malo olivca in premešaš … na eno stran mreže, položene čez žar rešetke deni kakšen ducat in pol češnjevih paradižnikov, na drugo pa stresi makarone … grilaj kakšnih pet ali sedem minut (seveda tega ne vzemi zdravo za gotovo, ampak malo poglej, kaj se z robo dogaja – makaroni naj bodo malo ožgani, ne pa na črno prekurjeni) nato paradižnike in makarone premešaj in obrni, po nekaj minutah pa oboje zmešaj na mreži in peci še par minut … zdaj vse stresi v kastrolo, potresi s sesekljano baziliko, posolpopraj, dobro pretresi, premešaj oz. naredi kakor veš in znaš, da bo rezultat približno podoben tej podobi:
če ža potrebuješ kaj za zraven, naj bo to kakšen plain stejk in/ali glaž chiantija …
in potem je tu še tretja fina žarna reč: kofte … zamrzovalnik je bil nahajališče obrezkov od mesarjenja belokranjskega jagenjčka, ki sem ga izvajal ne tako dolgo nazaj … na vrečki je pisalo jahnje-melji in prav to sem tudi naredil: tričetrt kile koščkov jagnjetine sem poslal skozi srednjo grobo šajbo mesoreznice in reč spravil v hladilnik … medtem sem na olivcu prepražil eno drobno sesekljano rdečo čebulo in dva stroka sesekljanega česna, čemur sem dodal drobne kockice dveh olupljenih in razsemenjenih paradižnikov … vse skupaj sem pokuhaval ene četrt ure, da je nastala gostljata zmes … ko se je ohladila, sem jo skupaj z malo žličko dimljene sladke paprike, pol žličke mletega kumina, nekaj sesekljanimi lističi mete ter soljo in poprom vmešal v jagnjetino … maso sem dobro premešal in ročno zdizajniral dvanajst velikih čevapov, ki sem jih nataknil na namočene lesene palčke … kofte so nato odbrnale svoje na vročem roštilju – približno toliko časa, da se je termometer, ko sem jim izmeril notranjo vročino, ustavil blizu številke 60 … zraven je šibal bulgur s peteršiljem in paradajzom in olivcem in limoninim sokom in še tzatziki … in je bilo takole lepo:
… in je bilo še bolj dobro, kot pa je videti!
soundtrack tele trojke je zelo sugestiven; ker namreč računam, da boš approval vsako od treh popisanih reči, ti (in si) sučem germansko eighties bizarko: trio – da da da
kruh & vino 