medtem ko mi ši-fowrnamo, je nova številka revije dolce vita posvečena prav tej tematiki – namreč uspešni jodlarski nadgradnji klasične smučarske ponudbe z vedno bolj atraktivno gastronomijo … na nek način je s tem povezana tudi napotnikova štorija v tej izdaji revije – vstopamo namreč v kuhinjo magnusa nilssona, ki tam nekje (relativno) blizu ciljne črte tekem za svetovni pokal v švedskem areju ušpiči marsikatero spektakularno reč … beri (razen če omedliš ob besedah kot so surovo srce in kostni mozeg) …

Vse iz nič.

Najprej se je sever v naša življenja ušunjal skozi popkulturni fenomen devetdestih, ki se mu je reklo Severna obzorja. Takrat ni nihče niti v snu pomislil, da bi se na severne konce planeta oziral kot na inspirativen vir vrhunske kulinarike. Zdaj se. Tudi k Magnusu Nilssonu, še enemu samosvojemu nordijskemu chefu.

Magnus Nilsson namreč dobiva približno sto prošenj za pripravništvo na teden. Vsak teden si sto novega znanja željnih mladih kuharjev zaželi delati v restavraciji, ki obratuje na lokaciji, za katero bi težko uporabil kakšno drugo oznako, kot bogu za hrbet postavljena vukojebina. Zdajle (nedelja, 1. februar 2015, 14.55) ko tole pišem in naša krajina vsaj približno izgleda, kot se za ta letni čas spodobi, je v Järpnu -12 stopinj, sonce pa bo zašlo čez manj kot eno uro (vzšlo je uro in tričetrt kasneje, kot v Ljubljani). Če bi hotel priti do tja, bi najprej letel v Stockholm in se nato odločal med eno od naslednjih možnosti: enourni let do Ostersunda (in nato še dobra ure vožnje z avtom ali taksijem); celonočna vožnja z vlakom do Åreja in nato še fura z (enim in edinim) lokalnim taksistom ali pa 617 kilometrov (od tega le 197 po avtocesti) za volanom izposojenga avta. Za vtis o tem, da restavracija Fäviken ni ravno blizu, bo itinerarnih podatkov verjetno dovolj. Za vtis o tem, da se tam komajda kaj dogaja, dodajam še podatek, da v Järpnu (z vsemi pripadajočimi vasmi in zaselki) živi 1.408 ljudi. Malo več jih je pozimi, ko pridejo smučarji in se spuščajo po nekaj bližnjih, ne preveč spektakularnih in zaradi dolge teme osvetljenih progah. Še malo več jih je jeseni, ko se odpre sezona lova na lose. In veliko več jih je takih, ki bi vse one neudobne kilometre premagali ne zaradi smučanja in ne zaradi jage, ampak zato, da bi sedli na enega od šestnajstih stolov v Nilssonovi restavraciji Fäviken. Ti so zasedeni, rezervacije sprejemajo za tri mesece vnaprej, vrsta je pa taka, kot da gre za kakšnen mikro Masov ali Changov plac na Manhattnu ali vsaj za kopenhagensko Nomo. Je pa v vsem tem obleganju Fävikna – tako s strani gostov kot potencialnega osebja – neke vrste ironija: Magnus Nilsson, človek, ki s svojim delom privablja ene in druge, namreč še pred sedmimi leti sploh ni hotel biti chef restavracije Fäviken. Še več, Magnus Nilsson sploh ni več hotel biti chef! Ko se je po dobrih treh letih dela v kuhinjah pariškega ozvezdja (najdlje je bil pri Pascalu Barbotu v L’Astrance, začel pa je pri Alainu Passardu v L’Arpege, odkoder je letel po le nekaj tednih; predvsem zato, ker mu sploh ni bilo jasno, kaj hočejo od njega – njegova francoščina je bila preslaba, v kuhinji pa nihče ni znal angleško) vrnil na Švedsko, je kmalu začutil, da visoka kuharija po francoskem špeglu tam gor na severu nima smisla, saj kuharji nimajo dostopa do takega mnoštva tako vrhunskih sestavin, kot njihovi kolegi v Franciji in zato so njihove jedi lahko le bolj ali manj bedni približki prave stvari. Kuhariji je tako pomahal v slovo in se oprijel vinoznanstva – želel je postati vinski pisec, zato je opravil enološko šolanje. Leta 2008 je tako dobil ponudbo za trimesečno službico, med katero naj bi kot izšolani sommelier opremil vinsko klet restavracije Fäviken, ki je ravno takrat dobila novega lastnika. Plac sicer ni bil čisto beden, slovel je predvsem po fondijih, nad katerimi so se navduševali smučarji in jagri. Novi šef je bil z Nilssonovim delom zadovoljen, zato ga je začel kibicati, naj začne še kuhati – in pri tem mu je bil pripravljen dati popolnoma proste roke. Magnusa niti to ni prepričalo, je pa bil pripravljen ostati še nekaj časa – toliko, da postavi rahlo osvežen koncept restavracije (nič kaj tako radikalnega, da bi prestrašilo smučarko-lovsko klientelo) in vanj uvede novo osebje. No, s tem novim osebjem je bil pa hudič – ni ga bilo resnega kuharskega ali kelnerskega kerlca, ki bi šel šihtat tja gor. Bivša sošolka Jenny Fredriksson mu je svetovala, naj zaposli njenega brata Johnnyja. Težava je bila samo v tem, da je Johnny v Magnusovi glavi ostal star enajst let – toliko, kot je bil star nazadnje, ko ga je videl. Magnus je tako prvo sezono delal sam. Čisto sam. Bil je kuhar, natakar, snažilec, pomivalec, ekonom, računovodja, sommelier, hostesar, kurjač, administrator. Jenny se je naslednje leto spet oglasila, češ da bi se Johnny res rad vrnil nazaj domov in začel delati z njim. Vrnil domov? Ja, kje pa je? Aja, že pet let dela v Wolfsburgu v Elverfeldovi Aqui s tremi zvezdicami? A ni star enajst let?! Je bil star že kar precej več. In ravno prav izkušen in ravno prav zagret, da je padel v Magnusovo novo kuharsko filozofijo – če ne moreš do vrhunskih sestavin za visoko francosko kuharijo, začni delati resno kuharijo iz lokalno razpoložljive vrhunske robe. Pri raziskovanju se je opiral predvsem na tradicionalne postopke in tehnike, ki so jih bili ljudje na nepriljudnem severu prisiljeni osvojiti za preživetje. Ena od ključnih stvari je obvladovanje konzerviranja živil, ki jih ponuja kratka, a plodna nordijska poletna sezona. Sušenje, soljenje, dimljenje, fermentiranje, kisanje, zakopavanje v zemljo – vse to je ljudem omogočalo, da so v dolgih in s pridelki ter lovno živadjo praznih sezonah imeli kaj postaviti na mizo. Magnus Nilsson tako nenehno poudarja, da prava nova nordijska kuhinja ni v ekstremnih kreacijah, ki jih furajo Rene Redzepi, Björn Frantzén in ostali mladi, zdaj že globalni zvezdniki severnjaške kuharije, ampak v bogastvu jedi vsakodnevne kuhinje ljudi s severa. Ta je po njegovem prepričanju precej oddaljena od gravlaksasto-herinškega dolgcajta. Učenje tradicionalnih metod in njihova ustvarjalna implementacija je Nilssona v le nekaj letih pripeljala do označevalca restavarcija, ki si največ upa, s katerim so Fäviken opisali v ugledni reviji Bon Appetit. In korajžnih potez je v Nilssonovi kuhariji res kar nekaj. Začnimo z govedino: Magnus se je dolgo spraševal, zakaj krave za meso ubijajo tako mlade – že po dveh, največ treh letih starosti. In zakaj nihče za meso noče uporabljati starih krav mlekaric? Zdaj sam odkupuje odslužene mlekarice, ki na posestvu Fäviken pred zakolom odmulijo še leto ali dve. Govedina, postrežena v Fävikenu je večinoma stara skoraj deset let. Še bolj šokantno je dejstvo, da meso teh krav zori od šest do sedem mesecev. Ne, nisem se zmotil in ne, nisi prebral narobe: Nilsson na četrtine razsekano govedo premaže z mastjo, ki jo zrenderira iz okoli ledvic nabranega loja, nato pa kosi mesa na hladnem visijo tudi do 30 tednov. Naslednja Magnusova obsesija je živi ogenj: nobenih folij, sous-vide mašin, cmarjenja pri nizkih tempraturah in podobnih modernističnih trikov. Živi ogenj in pali! Litoželezne in jeklene ponve najraje vtakne naravnost na žerjavico; jagnječja stegna peče tako, da se palijo nad živim plamenom, nato jih za nekaj časa umakne, da se površina pohladi, nakar jih spet vrne na ogenj. Postopek ponavlja (prosto po Ivačiču), dokler meso ni rožnato pečeno. Posebna štorija so ozimnični zvarki, s katerimi kuha od konca oktobra do aprila. Korenje, repo in ostalo gomoljno zelenjavo zakopava v mivko v svoji kleti, zraven čemijo cele zeljne glave, s stropa visijo kosi sušene svinjine; jagodičevje in številne vrste zelenjav so vložene, za dimljenje pa uporablja seno ali pa bukovo listje, ki je pod snegom odležalo eno zimo in je nato posušeno. Suši tudi mah, dela in zamrzuje zeliščne soli. Upa si tudi ekstremizirati v prezentacijskih umetnostih: skupaj s še enim pomočnikom sredi restavracije prežaga celo (jasno da na odprtem ognju pečeno) losovo mozgovo kost, mozeg iz nje zmeša z nakockanim surovim govejim srcem in postreže na popečenem temnem kruhu. In vse to se dogaja samo zato, ker je vrhunske sestavine za mednarodno visoko kuharijo visoko na Švedskem tako težko dobiti. No, kakšna punca tja verjetno odrine tudi zaradi kulskosti enaintridesetletnega blontnega dolgolasca, ki je iz in sredi ničesar ustvaril sebi lastno, a globalno prepoznavno kulinarično zgodbo.

Ne re-kreacija, temveč inspiracija

V svoji knjigi, izdani leta 2012 pri ugledni založbi Phaidon, Magnus Nilsson bralcu odsvetuje poustvarjanje jedi iz nje. Vse jedi so namreč tako močno povezane z okoljem, v katerem so nastale, da njihovo kuhanje kjerkoli drugje ne bi imelo smisla. Magnus bralca namesto v slepo sledenje recepturam nagovarja k ponotranjanju svoje kuharske filozofije: iskanju in pripravljanju najboljšega, kar v danem času ponuja tvoja okolica, tvoj terroir. Pri tem pa seveda nima nič proti, ako se človek posluži kakšne njegove tehnike ali kakšno frajersko reč uporabi za navdih. Napotnikov je naredil kar oboje – spoznajte Nilssonovo tehniko pečenja govejih steakov in recepturo za srce z mozgom.

Goveji steak sestavine:

• 1 dobro in dolgo zorjen, 2.5 centimetra debel goveji steak
• 75 g zmehčanega masla
• strok česna
• grobo mleta morska sol
• črni poper

postopek: Steak najmanj dve uri pred pečenjem vzemi iz hladilnika in ga na obeh straneh posoli z grobo soljo. Maslo zmehčaj – pusti ga na sobni temperaturi toliko časa, da boš vanj zlahka umešal fino pretlačen česen. To naredi z dvema tretjinama masla, tretjino pa pusti nezačesnano. Na srednje močnem ognju deset minut segrevaj litoželezno ponev. Vanjo deni žlico masla in takoj nato še steak. Steak nato v krogih rolaj po dnu ponve, tako da ni na enem mestu – s tem preprečiš, da bi se maslo in česen prekurila. Med peko steak obračaj in sproti dodajaj sveže česnovo maslo. Po nekaj minutah, ko bo steak na obeh straneh že lepo rjav, ga vzemi iz ponve in pokrij z alu folijo, maslo pa precedi skozi fino cedilce. Ponev obriši. Počakaj kakšnih petnajst minut, da se steak ohlaja. Nato ponovno podkuri pod ponvijo, tokrat malo bolj močno. V ponev daj sveže, nezačesnano maslo in steak. Spet ga malo podrajsaj naokrog, pri obračanju pa ga prelivaj s precejenim česnovim maslom. Peci toliko časa, da steak dobi krasno temno rjavo barvo. Preden ga razrežeš, naj na deski počiva vsaj pet minut. Razreži ga na polcentimetrske rezine. Še to: Magnus ni pristaš putrasto mehke govedine. Takole pravi: Meso je treba žvečiti. To je obvezno, to spada zraven.

Srce z mozgom sestavine:

• goveje ali jelenovo srce
• mozgova kost
• črna redkev
• sol, poper
• rezine rženega kruha z janežem in kumino

postopek: Mozgovo kost pol ure peci na žerjavici (najboljša opcija, a mora biti kost cela in jo boš pred serviranjem moral spektakularno razžagati) ali na ne prevročem žaru (kost naj ti mesar razžaga na pol, kosa peci postavljena pokonci, pod širši del deni alufolijo) ali v pečici. Lahko pa uporabiš tudi mozeg iz kosti, ki si jo kuhal v goveji juhi. Srce očisti maščobe in vezivnega tkiva, tako da ostane samo mišica. Nareži jo na polcentimetrske kocke. Koščke srca deni v skledo, dodaj vroč mozeg, sol in poper ter hitro premešaj. Dodaj še grobo naribano črno redkev in postrezi na popečenem rženem (ali kakšnem drugem temnem) kruhu.