opazujoč kuharske navade kuhajočih adeptov okoli sebe (kontestanti za zlatega silveja inkluziv), je bolj ali manj jasno, da se potopni vodni grelci vedno bolj intenzivno naseljujejo v naše kuharske orodjarne … kako pač ne – cene so padle, konkurenca je vedno hujša in cajti, ko je bil edina za amaterje primerna grelna palica polyscience s svojimi 700 dolarji, se zdijo daljna preteklost, čeprav v resnici niso kaj dlje kot šest ali sedem let nazaj … nomiku, anova, joule in še kakšen razvijalec, proizvajalec in prodajalec preciznih potopnih grelcev so po tem, ko so ceno pripeljali v cono stotaka ali dveh začelo tekmovati v natančnosti, zanesljivosti, uporabniški enostavnosti, receptarijih, speltnih skupnostih, uporabniški pomoči in ostalih mehkih kategorijah privabljanja in ohranjanja kupcev/uporabnikov … sousvide kuharija gre zaradi tega v dve smeri: gospodinjci, ki tehnologijo šele odkrivamo in z njo povezane tehnike počasi vključujemo v svoje kuharske rutine smo večinoma še na visokem novotarijsko-gedžetnem hajpu, v vrstah vrhunskih kuharjev pa se že pojavljajo majstri (magnus nilsson, david kinch; tudi bine volčič), ki prisegajo na ogenj, šporhert in klasično pečico … sam sem nekje vmes in reči kdaj kuham po starem, kdaj pa po novem … je pa res, da sem v zadnjem letu osvojil in izpopolnil sousvidno produkcijo domačega jogurta … vsake štirinajst dni zdaj iz kmetije odems naročim dva litra surovega senenega (means da krave ne prežvekujejo silaže, ampak le extra virgin dišeče gorenjsko seno) mleka, ki se potem v jogurt spreminja v meni tako ljubem okolju podvodnega sveta:

reč je zelo simpl in se je lotevam po sledeči proceduri:

mleko zlijem v kastrolo in ga med občasnim mešanjem na zmernem ognju segrejem na 81 stopinj; takoj ko doseže to temperaturo, ga odstavim in ohladim na 43 stopinj – najhitreje gre tako, da kastrolo postavim v korito z mrzlo vodo …
vmes v velik lonec nalijem vodo in jo segrejem na približno 40 stopinj … nato v mleko vmešam žlico ali dve jogurta (čimbolj navaden; ne kakšen tak z ultra mega mescov dolgim rokom trajanja; ko enkrat proizvodnja steče, so seme za novi jogurt ostanki prejšnje runde) in vse skupaj prelijem v tri 700 mililitrske kozarce za vlaganje (slika je stara, na njej so raznoliki kozarci, ampak zdaj sem ugotovil, da mi najbolj ustrezajo večji – tako pri pripravi, ker vedno vem, da si trije za dva litra mleka kot pri konzumaciji) …
privijem pokrov in kozarce postavim v pisker s toplo vodo, v katero potunkam še potopni grelec nomiku prve generacije (oldskul hipstr mudelček sem, ni druge), prilijem toliko vode, da so kozarci ravno prekriti ž njo in mašino nastavim na 43 stopinj …
čez šest ur mašino ugasnem, jogurte vzamem iz vode, jih obrišem in denem v hladilnik … pa imam zalogo jogurta za dva tedna …
šest (lahko tudi sedem, nič narobe, če pozabim; je pa res, da v manj kot petih jogurt še ne nastane) ur na 43 stopinj zgenerira točno tak jogurt, kot ga hočem imet: ravno prav kisel in dovolj čvrst, da je čvrst in se ga da v par urah lepo odcedit do grške teksture; ter ne toliko čvrst, da se ga ne bi dalo na hitro pretrest v kremast tekoči jogurt (ki poleti z dodatkom ščepca soli in šprica mrzle mineralke postane krasen ayran) … seveda pa se da s temperaturno-časovnimi spremembami natauhat tudi drugačen jogurt – nižje temperature za bolj tekočo reč, višje za še bolj čvrsto (ampak ne kaj veliko čez 45 stopinj, da kultur ne pobiješ)… tukaj je pa zdaj plac za cenjene uporabnike potopnih grelcev, da malo poeksperimentirate in javite, kako ste kaj zadovoljni z rezultati … več kot nas bo, prej bomo prišli do cilja 🙂

soundtrack je jogurten, jasno … enemu od članov de la soul je ime trugoy, kar je v rikverc od yogurt in v temle komadu gostuje pri fajn uličarjih: camp lo feat. trugoy the dove – b-side to hollywood