okej: bile so počitnice in blaznenje po, ob in pod dolomitskim skalovjem (fun trivia ena: če je človek lažji za cca dvajset kil, ima malo kondicije in si na desno hipersenzibilno golen nalima protektivni želejski obliž dobi smučarija popolnoma nove dimenzije (ja, klasični slovenski karto-smo-plačal-bomo-pa-ja-smučal od zore do mraka pa to); fun trivia dve: sodeč po odlični večerji v ladinskem agriturizmu smo slovenci ne veneti, ampak ladinci (ješprenj-žlikrofi-krača-pohanejapke press), bil je povratek in bila je huda borba z virusi (v nosu in na požiralniku), tako da mraza skorajda nisem opazil … zdaj se stvari vračajo v normalo in ko pregledujem fotografije v čakalnici tegale bloga (moraš namreč, dragi bralec, vedeti, da je v nasprotju z umirjeno, zimskospalno zunanjo podobo kruha pa vina, njuna zadnja stran brbotajoče polna fotk, začetih zapisov, nameravanih zapisov in ostale bo-ko-bo-če-bo-cajt robe) opažam, da moram dokončati mesarsko trilogijo … poleg krškopoljca via bratinov, v našo domačijo via dado b. pot našlo tudi belokranjsko jahnje … v nasprotju s pujsom, kjer je šlo predvsem za sekundarne kolinske posle, pa je beeeee-lokranjček doživel primarno, razkosovalno operacijo … navdih zanjo je bil tale frajerski brada-klobuk-hozntregerji-znanje-imanje majster justin, mene pa je najbolj v good dala anatomska najdba, ko sem našel tankcan, mehak, sočen in mehek kos – tisto, čemur pri kravi rečemo pljučni file, pri pujsu sv. ribica, francozi pa pri jagenjčku canon d’agneau … ker je bilo naše jahnje majhno, je bil majhen tudi kanonček – ravno za eno malico za dva ga je bilo:

posoljen in popopran, na olivcu na hitro opečen kanon je počival toliko časa, da se je opekla še šnita kruha, nato sem ga narezal, zložil na kruh in čez naribal surovo rdečo peso in staran ovčji sir … mnogo dobro in čisto primerno za prvo javljanje po daljšem času … v nadaljevanju pričakuj kakšno reč o pečenju cvetače, eno o frajerski koksovo-mocarelni kremi, kakšno hitro o govejem repu itd. … back in biznis, mamo to! 🙂