ker je osnova tegale zapisa hvalnica lenobi (za katero vemo, da je marsikdaj gonilo napredka), pisarija ne bo prav dolga … ampak kljub temu je za vzpostavitev konteksta pomembno omeniti moj spomin na teto majdo … na koroških kolinah, ko sta dedi martin in bica tončka pod nož poslala dva celo leto skrbno pitana prašiča, se je vsako leto, tam enkrat novembra v pasjem mrazu večno senčne grape ob meži  zbral dobršen del koroške veje mojega sorodstva … kolinska opravila so se bolj ali manj sproti in sporadično porazdeljevala, le dve stvari sta bili zacementirani: bica tončka je odmerjala začimbe tako za prtene kot za zelhane klobase, teta majda pa je spušala zabew … to slednje imam v spominu kot kar zajebano opravilo: teta majda je stala ob velikem na drva kurjenem šporhertu na katerem se je v ene treh ali štirih velikih kastrolah počasi talila zmleta maščoba – in robo v vseh štirih kastolah je bilo treba pogosto in vztrajno in dolge ure mešati … ko je bila ena runda pri koncu in so se temno zlati ocvirki (grumpi) odcedili od čiste masti, je prišla na vrsto naslednja pošiljka … no, ko je od bratinovega krškopoljca ondan prišlo za eno kastrolo zmletega špeha, sem se spomnil tete majde, pa tudi tega, da nisem tako priden kot ona in da se mi res ne bi dalo cele cajte postavat ob štedilniku in gonit kuhalnico sem ter tja … zatorej sem ubral lenivsko taktiko: pečico sem segrel na 130 stopinj, vanjo postavil z maščobnim zmlevkom napolnjeno emajlirano litoželezko in vsebino v njej na probližno vsake tričetrt ure premešal … dokler se čez nekaj (a veš, da res ne vem točno, koliko) ur niso tako rekoč sami od sabe naredili najprej rahlo, nato pa lepo temno zlati ocvirki … ohlajeni in v kozarec pospravljeni izgledajo takole:

… in kar hitro gredo v promet: trenutno za ocvrta jajca in žgance, kmalu pa – ako bog da da preživjeli ovu zimu – tudi na regratu … skratka: lenivsko spušen zabew je izi-pizi … teti majdi pa vseeno z moje strani velik respect!