pred parimi leti sem med brskanjem po kuharskih bukvah nabasal tudi na povsem neugledno, s kovinsko špiralo zvezano komaj petdeset strani rumenskastega paprija obsegajočo bolj beležnico kot knjigo … nobenih fotk, razen karikature na naslovki, nikakav papir, češka vezava, skratka – pravi primerek kontriranja kuharskim knjigam, ki večinoma zapeljujejo s slino proizvajajočimi visoko estetiziranimi podobami … edino, kar je opravičevalo prisotnost opisane beležke med dvokilskimi glossy in v trde platnice vezanimi kuharskimi izdajami je bil naslov: zapiski starega samskega gurmana … aha, kakšen memoar bo tole, sem si rekel in jo odprl za hitro skeniranje … zabavno je bil že obvestilo o nosilcu avtorskih pravic: © by murder inc., deadbone county, 92, pa tudi sklepna misel v uvodni avtorjevi besedi: po nemarnosti je marsikje pozabljena sol, morda poper. kdor nima domišljije, naj je neslano … dobolj za dodatno brskanje po kompkatnih, preprostih, zabavno napisanih receptih z vseh koncev sveta, za vse sorte jedi (razen sladkih in cvrtih reči, ker jih ne maram), klasika, eksotika, župe, kmečke hrane, razne hladne zanimivosti in zajebki … sočen štof, res … odštetih 2.600 tolarjev mi nikoli ni bilo žal, ker me knjiga vsakič znova spravi v dobro voljo in vsakič znova ponudi tudi kakšno fino idejo za šporhert … avtor zabevnega zvezčiča, dr. marjan erjavec, je bil menda hud model: improvizatorski jazz trombonist, prevajalec angleških krimičev za zbirko nn, profesor na medicinski fakulteti, primarij in strokovnjak svetovne zdravstvene organizacije, ki je v afriških in južnoazijskih državah vzpostavljal centre za nuklearno medicinsko diagnostiko … kadar ni imel časa za predavanje na fakulteti, je štof študentom posnel kar na magnetofon, v obliki radijske igre … vmes je pa tudi veliko kuhal in svoje recepte beležil v zvežčič, ki je nato v rokopisni obliki krožil med njegovimi prijatelji in se fotokopirsko razmnoževal, dokler ni posthumno, leta 2002 izšel v kvazi knjižni obliki … and guess what, you lucky bastards? … še vedno jo prodajajo in to za manj denarjev, kot takrat, ko sem jo kupil jaz … poleg osebnega jamstva, da gre za slogovno in kulinarično vrhunsko čtivo (kljub grozečemu lastniku copyrighta, hehe) priobčujem še en primarijev zapis:

Jojolgičin zajebek sta mi izdala Olgica in Jojo. Kaj to je, doslej še nihče ni uganil: Od mesarja izsili kvader povsem čistega govejega stegna, kake pol kilce. Zdaj naredi godljo iz 1,5 vž sladkorja, 2 vž soli, 0,5 vž črnega mletega popra, 0,5 vž žajblja, 1 mž majarona, 1 mž timijana. “Sada sve to stavi u plastični kesicu, dodaj peršuna i list zelene salate. Drži to dva dana i frižideru pa provremeno prodrmaj. Izsjeci to na jako tanke šntitce i goste zajebi.” Večina misli, da je to kengurujev pršut.

carsko, preizkusim enkrat kmalu …