če si se v zadnjih dneh kaj sprehodil mimo katere od prominentnih knjigarn mladinske knjige (pa i šire), se ti je iz izložbe mogoče že režal tale na po damaščansko skovan japonski nož naslanjajoč se rahlo prekomerno obtežen sivolasi plešec:

in če si ob tem pomislil “odbest, napotnik ma novo knjigo!”, sem lahko samo dvojno srečen, kajti prav imaš! … po (ne)nadejanem uspehu kuhinje za prave moške sem – with a big help of my friends – vkup spravil še eno kuharsko buklo … ime ji je kuhinja za prave moške – orodjarna, to pa zato, ker so zapisi in recepture v njej zloženi v 25 poglavij, vsako pa je posvečeno enemu kuhinjskemu orodju; ta so zložena po abecedi, začnemo s časom in končamo z žarom, vmes pa v roke primemo navadne in rebraste ponve, palimo šporherte in pečice, vežemo vrvice, skladamo skledice, rolamo folije, filamo pekače, merimo s termometri, tehtamo, vokamo – skratka počnemo vse, kar počnemo na tem blogu … le da je vse skupaj bolj koncizno, lepše oblikovano, ilustrirano in pofotkano – hvala, čast in slava za omenjene atribute gre prvi legendi žaretu kerinu, za oblike, drugi, tomotu jeseničniku, za fotke, tretji, dr. horowitzu, za hardcore ilustracije, četrti, marjanu božiču, za to, da je vse skupaj postavljeno, kot se šika, brez priganjanja in iskrene (ter velikokrat nadvse upravičene) zaskrbljenosti urednice nine žitko bi pa ta veseli dan vsi skupaj čakali še kar nekaj časa … ampak nam ni treba: knjiga je tu, za dva para stotinov manj kot 28 evrov boš dobil kar hud paketič napo-tkov za sproščeno kuharijo in resno dozico zajebancije – je namreč tako, da je ful stvari, ki so v življenju prepomembne, da bi jih prepuščali dolgocajtni obravnavi – in kuharija je na prvem mestu med njimi! orodjarna je orodje, vzemi jo v roke!

tako velik je en pdf fajl, ki se je danes zgodaj popoldne znašel na ftp strežniku neke tiskarne … ime fajla je “kuhinja za prave moške” … tako bo namreč tudi ime knjigi, ki bo čez dober mesec začela delati gužvo na policah slovenskih knjigarn … če ti povem še nekaj drugih številk, da boš malo vedel za kaj gre: bukla bo imela 240 strani, na katerih bo priobčenih (a veš, da ne vem čisto natačno) okrog 140 receptov, od teh jih bo nekaj čez 50 opremljenih s celostranskimi fotkami … notranji prelom izgleda takole:

tista plava barva ni plava po celi knjigi, ampak se spreminja gleda na razdelek knjige, v katerem se nahajaš … razdelkov je devet, vsakega pa odpre besedo-slična predstavitev enega pravega dedca, ki se po muški (se reče strastno in na polno) ukvarja s kakšno prehransko pridelovalsko/predelovalsko rečjo … z nami bodo pek, ribogojec, nabiralničar, kmetovalec, sirar, mesar, gostilničar, vinar (in njegov gostinsko-pršutarski brat) ter piškotar … vsi so pravi dedci, tako kot andraž, tomo, nina, mitja, blaž, tina, matjaž in mirjam, ki so se – nekateri prej, drugi pa predvsem v zadnjih dneh – še posebej intenzivno ukvarjali s tem, da bi bila knjiga kot se šika … in tudi bo, no doubt!

da se nekje drugje pripravlja prevod brezkompromisne, iskrene in ostre bukve zvezdniškega tv lika anthonyja bourdaina, sem iz prve roke izvedel že kar nekaj mesecev nazaj … sicer že tadejevo lastno sočno pisanje ni puščalo nikakršnega dvoma v kompetenco njegovih prevajalskih skillzov, a končni rezultat je vendarle presegel moja pričakovanja … domnevam, da je bilo treba že na slovarskem nivoju sprejeti par kočljivih odločitev, recimo že to, kako bomo slovenili mednarodni pro-kuharski džibriš chefov, sous-chefov, comisov, maitre d’-jev, line cookov … všeč mi je da chef ni postal šef kuhinje (kar se sliši nekako 80’s menzasto), ampak kuharski mojster, kar se sliši ravno prav obrtniško in ravno prav hoh, da veš, da ne gre kar za enega kobajagija s kuhalnico v roki … no, ampak bolj kot na prevodi kuharskih izrazov sem navdušem na sočnostjo jezika …

bourdainov original sem bral kakšni dve leti nazaj in moram reči, da se mi ni zdel tako šarf in provokativen, kot je slovenski prevod … mogoče gre to pripisati dejstvu, da smo v filmih, serialkah in muzikah, predvsem pa na netu, tako pogosto v stiku z raznimi fucki, dicki, cunti, mutherfuckerji, stinky-assi itd-ji, da jih že ne zaznamo več kot posebno žestoke … slovenščina je po drugi strani v javni rabi še vedno precej zadržana, zato pričujoč brezkomprimisen prevod deluje res iskreno surovo in depilirano do poslednje dlake na jeziku … bravo! … vsebina bourdanove življenjske s švicom, krvjo, koko, horsom in seksom prepredene pripovedi, se zato po slovensko bere zlahka in z velikimi, sočnimi goltljali … iskreno priporočam, tudi kot plažno branje za slehernega, ki ga vsaj malo zanima, kakšen je svet na drugi strani nihajnih kuhinjskih vrat, ljubiteljski kuharji pa boste ob tem dobili še marsikakšen uporaben nasvet in trik … no, seveda pa vam kruh in vino v zvezi z bourdainom ponujata več kot ostali: strogo zaupno in prvič javno objavljata resnično zgodbo iz bourdainove newyorške birtije les halles:

lani poleti je chefico službena pot ponesla tudi preko luže, na vzhodno ameriško obalo … po nekaj dneh strokovnosti in bojevanja z menzo v biddefordskem kampusu je sledil še zasebni oddih v novi joriki, ki je, jasnoda, vključeval tudi gastro podvige … med drugim sta se, ker je chefica zavoljo knjige in serijalke no reservations neke sorte bourdova fenica, z mojco odpravili na večerjo v les halles … les halles ni neka pretenciozna restavracija, ampek je ene take sorte bistro, ki streže klasično, pošteno, dobro fransosko bistrojsko košto … gospe sta sedli k obedu, naročili vsaka svoje krožnike in vino in klepetali … chefica si je bila zaželela sočno pito z račko in jo je tudi dobila … z nenaročenim dodatkom: pri drugem grižljaju je nekaj škrtnilo, in ne, to ni bila kost, ampak za noht velik kos stekla!!! … red alert @ les halles!!! … k chefici so ponižno priromali nižji natakar, višji natakar in še malo višji natakar, vsi so bili šokirani in vsi so imeli usta polna ponižnih opravičil, še posebej, ko jim je razložila (in malo naložila), da je prav zaradi les halles naredila to dolgo pot iz slovenije v nyc … za premostitev prvega šoka so ji takoj prinesli še en kozarec vina in se potem z njo dogovorili kako naprej – seveda ji ni bilo do ponovitve kaskaderske točke z račko, zato je za drugi poskus izbrala lososa … no, od tu naprej šokov ni bilo več, računa pa tudi ne … namesto tega sta, ko sta pojedli in popili svoje, doživeli le še obisk vrhovnega natakarja, ki se jima je še enkrat opravičil in jima zaželel lep dan še naprej …

pred parimi leti sem med brskanjem po kuharskih bukvah nabasal tudi na povsem neugledno, s kovinsko špiralo zvezano komaj petdeset strani rumenskastega paprija obsegajočo bolj beležnico kot knjigo … nobenih fotk, razen karikature na naslovki, nikakav papir, češka vezava, skratka – pravi primerek kontriranja kuharskim knjigam, ki večinoma zapeljujejo s slino proizvajajočimi visoko estetiziranimi podobami … edino, kar je opravičevalo prisotnost opisane beležke med dvokilskimi glossy in v trde platnice vezanimi kuharskimi izdajami je bil naslov: zapiski starega samskega gurmana … aha, kakšen memoar bo tole, sem si rekel in jo odprl za hitro skeniranje … zabavno je bil že obvestilo o nosilcu avtorskih pravic: © by murder inc., deadbone county, 92, pa tudi sklepna misel v uvodni avtorjevi besedi: po nemarnosti je marsikje pozabljena sol, morda poper. kdor nima domišljije, naj je neslano … dobolj za dodatno brskanje po kompkatnih, preprostih, zabavno napisanih receptih z vseh koncev sveta, za vse sorte jedi (razen sladkih in cvrtih reči, ker jih ne maram), klasika, eksotika, župe, kmečke hrane, razne hladne zanimivosti in zajebki … sočen štof, res … odštetih 2.600 tolarjev mi nikoli ni bilo žal, ker me knjiga vsakič znova spravi v dobro voljo in vsakič znova ponudi tudi kakšno fino idejo za šporhert … avtor zabevnega zvezčiča, dr. marjan erjavec, je bil menda hud model: improvizatorski jazz trombonist, prevajalec angleških krimičev za zbirko nn, profesor na medicinski fakulteti, primarij in strokovnjak svetovne zdravstvene organizacije, ki je v afriških in južnoazijskih državah vzpostavljal centre za nuklearno medicinsko diagnostiko … kadar ni imel časa za predavanje na fakulteti, je štof študentom posnel kar na magnetofon, v obliki radijske igre … vmes je pa tudi veliko kuhal in svoje recepte beležil v zvežčič, ki je nato v rokopisni obliki krožil med njegovimi prijatelji in se fotokopirsko razmnoževal, dokler ni posthumno, leta 2002 izšel v kvazi knjižni obliki … and guess what, you lucky bastards? … še vedno jo prodajajo in to za manj denarjev, kot takrat, ko sem jo kupil jaz … poleg osebnega jamstva, da gre za slogovno in kulinarično vrhunsko čtivo (kljub grozečemu lastniku copyrighta, hehe) priobčujem še en primarijev zapis:

Jojolgičin zajebek sta mi izdala Olgica in Jojo. Kaj to je, doslej še nihče ni uganil: Od mesarja izsili kvader povsem čistega govejega stegna, kake pol kilce. Zdaj naredi godljo iz 1,5 vž sladkorja, 2 vž soli, 0,5 vž črnega mletega popra, 0,5 vž žajblja, 1 mž majarona, 1 mž timijana. “Sada sve to stavi u plastični kesicu, dodaj peršuna i list zelene salate. Drži to dva dana i frižideru pa provremeno prodrmaj. Izsjeci to na jako tanke šntitce i goste zajebi.” Večina misli, da je to kengurujev pršut.

carsko, preizkusim enkrat kmalu …