hitri povzetek dogajanja

ko se pojavi frekvenčna luknja na blogu, pponavadi z njo prideju tudi vrpašanja: kje sem bil, kaj sem delal, sem kaj skuhal, kaj dobrega popil in snedel? … hitri odgovori so: marsikje, marsikaj, itak, ja in ja … ker vsaj o tem zadnjem po službeni dolžnosti tedensko raportiram tukaj, se lahko v temle povzetku dogajanja osredotočimo na kakšno drugo reč … recimo na to, da sem ondan za revijo vino intervjuval bineta volčiča in da je on – pred pogovorom sem bil malo ktitišno distanciran, priznam – fejst dedc in da preberi intervju, ko bo revija zunaj (kad tad!) … pa tudi, da bo moja mladinska  domicilna časopisna hiša vsem svojim edicijam ta mesec priložila posebno edicijo, namenjeno pivu, v kateri bo objavljena transkribirana debata, ki sva jo v pragi peljala s pivnim filosofom … zanimivo čtivo, for sure … zdaj pa ostalo! kje sem bil? v bolonji, recimo! kjer je imel jaro v lokalni kafetariji tri štenge poleg super paninov, zmagovalne fotrovske čebljajoče klientele, hudih flaš v vitrinah tudi čisto novo hudo šminkersko pa poteg narejeno makino za espresso delat; mislim, lej jo, bakrenko:

bologna1

šmeki, res … in jasno, da sta si tako operater te mašine kot njegov buddy, ki je pobiral naročila že prvi dan zapomnila, da mi štirje vzamemo latte liscio, latte machiatto, latte con cacao, ristretto, tre acque liscie e una gassata in sta to hudi gužvi navkljub brez napake ponovila drugi in tretji dan … in da je na sosednjih vratih šopala huda sladoledarna, kamor smo se hoteli kar preseliti, če že ne zaradi vseh unih norih doma zmešanih gelatov pa vsaj zaradi pogleda na tole vitrino s sladodednimi specialkami:

bologna3

v bologni se, jasno, dobro je in to ne le mortadele in nudlov z ragujem ampak še kaj drugega … pri ljudskem zvezdniku cesareju marettiju se za orng zmeren denaro v fankijaško razštelano opremljeni e cucina leopardi dobro zabavaš, še bolje naješ in tudi malo načakaš kelnarjev, ampak to spada zraven … tale krožnik, recimo je bil super: spodaj krema iz buče ki je vsemu vkup dala extraordinarno dimenzijo, na sredi polenta in povrh res dober ragu … in parmezan :

bologna2

fino … kaj sem delal? o, marsikaj … med drugimi rečmi sem tudi delal dež na snemanju tv spota za promocijo lokalno pridelane hrane:

nasa-super-hrana

delal sem tudi čisto ta prave maslene rogljičke iz kvašenega listnatega testa:

krwason

lepi, ha? … in mehki, okusni, njami … moram posnet še en video, kako se jih rola in potem pride recept na kruh in vino … enkrat ko/če, itak 🙂 … no, ni vsak dan nedelja; še huje –  včasih kaj ne rata po planu, pa četudi je nedelja …  prejšnjo nedeljo, recimo, sem naredil ful premalo zmehčano govejo kračo (sori, nana, dedo, tina, iza in jon) … ampak sem pa to nedeljo, ker je jurij v soboto od zobčevih prinesel frišnega lososa, slednjega po na prvi pogled nenavadni francoski šegi naredil s kislim zeljem (pražena čebula, oprano kislo zelje, brinove jagode, lovor, sol, poper – vse to se peče/duši v gininki 40 minut @ 200 stopinj, nato se za deset minut (ali malo več, če so fileji debelejši) na vrh postavi še posoljen, popopran in s koščkom masla opremljen losos) … preprosto, ma dobro …

losos-zelje

in ondan sem naredil še najjajči v pečici pečen krompir:

pecen-krompir

delim postopek, ob prvi ponovitveni priliki boš čutil potrebo, da se mi zahvališ, obljubim!

  • 1 kg krompirja
  • žlička soli
  • četrt žličke sode bikarbone
  • maščoba po izbiri (račja, svinjska ali kurja mast, olivc, maslo ali kombo)

krompir olupi in nareži na takele kose, kot jih vidiš – en srednje velik patat gre na šest kosov stat, recimo … operi jih in odlij prvo, škrobnato vodo … v kastroli zavri od oka liter vode in ko zavre jo posoli, vanjo stresi še sodo bikarbono, dodaj krompir, zavri in nežno kuhaj do mehkega – kakšnih deset minut bo to, odvisno od velikosti kosov … mehkovo ščekiraš tako, da en krompir zaštihaš z ostrim nožičem in če se ti ne upira, je mehak …
krompir nato odcedi in ga vrni v kastrolo, ki naj naj na čisto majhnem ognju odkrita ždi še minuto ali dve, da se krompir čimbolj osuši … krompir prelij z izbrano maščobo (ne šparaj preveč, kakšen švohcan deci olja (ali ekvivalent maščobe) naj kar bo … pretresi, da se maščoba razporedi, nato pa krompir stresi na s peki papirjem obložen pekač in ga razporedi tako, da je v eni sami plasti … šibni v na 220 stopinj shajcano peč … tam naj nedotaknjen čepi 20 minut, nato ga z lopatko obrni in naj se peče še približno pol ure; po petnajstih minutah ga malo pretresi in premešaj … in to je to – kontrast zunaj hrustljavega, znotraj mehkega, res okusno …
naredi tole, da si si boš lahko rekel:  ouje, matr mam hud krompir u lajfu!

zvočimo pa … hmmmm, kva pa vem, no … po mojem moramo kar našponano užgat, da nam pred novim letom (in zlatim silvejem!!!) vse ne pade čist dol: the ramones (video via the simpsons) – blitzkrieg bop … če to ne bo dost, pa klikni za še hitrejšo in hardcorovskejšo verzijo via nomeansno a.k.a. the hanson brotherz – blitzkrieg hops itak sta ob skupaj dolgi ravno za en resen komad 🙂

dk: noma

vrhunec danskega kulinaričnega potepanja je bil – jasna stvar – obisk restavracije noma, ki je pravzaprav zanetila severnjaško kulinarično revolucijo in iz københavna, danske in cele nordijske regije naredila gasdtro destinacijo broj jedan … za prezentacijo tega, kar se je v nomi jedlo avgusta, sta kruh pa vin sklenila kar en komentirani video posnetek sestavit – pa ako si pri volji in cajtu, kar stisni play tu spodaj:

sicer pa je tu še obljubljeni link na recenzijo restavracije, ki sem jo napisal za rubriko konzum v mladini: http://www.mladina.si/176046/kulski-novi-svet/ … zapisov o danski pa še ni čisto konec, zatorej bliv hos os for at fortsætte oz. ostanite z nami še naprej 🙂

dk: restauranter

danci sicer več jedo doma, kot zunaj – eden od razlogov je zagotovo cena, saj se cene južine, ali večerje, še posebej, ako sta pospremljeni s flašo vina, hitro zasučejo v smeri petdesetih evrov … je pa res, da se navade spreminjajo – odkar je pred nekaj več kot desetimi leti redzepijeva noma resno poharala po globalni kuharski interesni sferi, se je samo v københavnu odprlo več kot 10.000 novih delovnih mest v gostinstvu … ki seveda niso namenjena samo novo-nordijskim kuharskim romarjem, ampak tudi domačinom … glavna napotnikova gostinska postojanka je bila – o-o-kakva-sreća – že gori omenjena noma, o kateri se obeta poseben, bogato ilustriran zapis na kruhu in vinu; a mimo doživetja v (trenutno) kao peti najboljši restavraciji na svetu smo v kraljevini ujagali kar nekaj prav nič gnilih oštarijskih doživetij …
v hans-christian-andersenovem odenseju, smo recimo v trendovski tapas-like prehranjevalnici snik snak  nabasali na zanimivo vajo v slogu nam tako dragih ocvirkov:

dk-birtije1

danski princip namesto rezanja sala na bolj ali manj velike kocke implementira rezanje na rezine, ki nato s termično obdelavo mutirajo v nekakšne dolge, hrustljave in omnomnom dobre ocvirke (kot se pač spodobi  za veliko svinjerejsko nacijo) … silno simpatičen je bil tudi krožnik hladnih prigrizkov, ki sta ga ata in mama praznila v stajliš restavraciji stare pivovarne bie’s bryghus v hobrotu:

dk-birtije2

medtem ko sta deca napadala hamburger, ob katerem bi zavolj sira in melancanov in hrsk-hrsk slanine medlel še tako zakrknjen hipster in krasne, bolj gospodičenske fiskefrikadelerje z remulado … tastara medtem opozarjata, da poleg krasnega hladnega rožnatega stejka in v ribji file zavitih špargljev ne spreglej superduper z ječmenovim sladnim sirupom obarvanega kruhovja v ozadju …
fino je bilo tudi ob približevanju københavenskim krčmam … v hudem nacionalnem akvariju den bla planet imajo tudi fajn bistro, ki ga fura grupacija clausa meyerya (več o njem v novi številki revije dolce vita, ki je tik pred izidom) in v katerem sem urno pospravil tele kozice z avokadovim pirejem, krompirjevo solato, redkvicami in šavjem … in hudim rugbrodom! (update: napotnik je že blizu optimalne domače verzije, stay tuned):

dk-birtije3

tudi na ulici zna bit hec (in to cenovno zelo ugoden hec) … s polcilindri pokriti  in v črne srajce in firtohe odeti pobje iz tradicionalne, bio-eko, artisanal in sploh fajn mesarije slagteren ved kultorvet na trgu pred mesnico postavijo žar, na njem cimprajo sočne kose govedine, ki jo nato režejo na koščke in v škatlici postrežejo s krompirjevo solato in to le za kakšen cent več, kot za 6 evrov, kar je tam gori res bagatela:

dk-birtije4

v iskanju cenovno ugodnih, a zanimih obedovalniških opcij kruh in vino morebitnim v cph namenjene bralce seznanjat s projektom madklubben, ki združuje restavracije, ki so zavezale prav k temu – ponujanju zanimivih jedi po dostopnih cenah … v enem od placev, madklubben bistro de luxe, sta kruh pa vin glupemu imenu navkljub jedla silno dobro in zanimivi košto – ob hudem, zanimivo začinjenem tatarcu, super fino kapesanti in popečeno glavo solate s školjkami v kremni omaki je tutulo najboljšega skinilo hrustljavo in sočno piščančje bedro s koruzo in lisičkami in nad-dobro omako… simpl, ma vrhunsko!

dk-birtije6

to velja še za en zelo kulerski in zdaj že dodobra razvpit (večerne rezervacije skoraj nujne) plac, ki sodi pod patronat bivšega glavnega kuharja v nomi, siciljansko danskega christiana puglisija … manfreds je polkletni plac, (ki se je napotniku takoj priljubil zato, ker so na zvočnike ravno prav na glas dajali plato gangstarrjev hard to earn), v katerem je ena glavna reč zgolj z organskimi, oranžnimi, eko in podobnimi pridevniki opremljenih vin opremljena vinska karta (radikon, dario prinčič in  damijan podveršič inkluziv), druga pa zalogaji hrane, ki so pretežno vegetarijanski – ampak ne si zdej predstavljat nekih za silo scimpranih talarjev brez mesa; manfredsovke so namreč okusne, zanimive, duhovite, natančno skuhane kreacije (okej, stročji fižol bi lahko kar orng bolj skuhali), med katerimi pa ima svoje posebno mesto spet tatarski … ki je, to je zdaj jasno tudi že tebi, trenutno kar benchmark, po katere se primerjajo københavnske restavracije … skupaj s fajnim sourdoughom in rokenrolerskim vinom babbasa dervieuxa, ki je – to smo se naučili na licu mesta – nekakšna legenda spontanih fermentalcev in vinskih naturalistov, je na sd kartico ostal ujet takole:

dk-birtije5

fajn je bilo … in v bistvu je fajn tudi takole počasi spomine pisat … se ti zdi, da vse vkup dlje traja … 🙂

 

dk: øl

hja, počasni smo s tole spominsko dansko knjigo, ampak jo bomo že nekako spravili skupaj, če ne drugače s pomočjo požirka ali dveh tam gori zvarjenega ječmenovo hmeljnega zvarka … danci so seveda kar resna pivovarska nacija in to tako na volumskem, kot na kakovostnem spektru posla … na volumskem je tu seveda skupina carlsberg, ki z nekaj več kot 45.000 zaposlenimi po vsem svetu zaseda globalno 4. mesto med pivovarskimi konglomerati; na velikost so se navadili že leta 1970, ko sta se združili z drugo največjo dansko pivovarno tuborg, združena firma pa je bila takrat največji izvoznik piva na svetu, v izvozu kompletnega danskega gospodarstva pa je skupina imela večinski delež … dandanes so v naši bližini na hrvaškem, kjer so lastniki panonske pivovarne in v srbiji, kjer je njihov lav … na drugi, recimo ji kreativni ali pač craftovski strani danskega pivovarstva je nedvomno ime mikkeller; pred desetimi leti sta ga iz svojih imen in priimkov sestavila gimnazijski prfoks mikkel borg bjergsø in novinar kristian klarup keller … poba sta poharala s konceptom kukavičjega ali ciganskega brewanja, kar pomeni, da nista imela svoje pivovarna,  ampak sta pirčke varila po drugih pivovarnah … no, dvojina varila velja samo za prvo leto, saj je keller leta 2007 varjenje opustil in se posvetil svoji novinarski karieri; bjergsø pa je seveda haral naprej in postal ena od ikon globalnega brbotanja crafotvske scene – če se kdo ima za beer geeka in ne zna nič kaj povedat o mikkelerju ali o katerem izmed več kot 800 različnih piv, ki jih je zvaril v desetih letih, mu ne verjet, da je geek … no, seveda pa to še zdaleč ni vse, kar varijo danci:

P1510840

takole kolekcijo zanimivih piv človek mimogrede ujaga med običajnimi dnevnimi nakupi v špecerijah – opozarjam predvsem na onile trojček lars kruse – anna ancher – drachmann iz najsevernejše danske pivovarne v skagnu, pa oni drugi trojček starošolskega dizajna iz minipivovarne v mestu hobro je tudi omembem vreden … za razliko od naših minipovovarčkov, ki se vsi ženejo po pale aletih in ipah, so danci malo bolj navezani na srednjeevropski lagerski bazen, seveda z zanimivivmi modifikacijami pri hmeljenju, pa tudi pri sladu – rž, ki jo dajejo v svoj vsakdanji kruh, dajejo tudi v kakšen nevsakdanji pirček in odkloni v smer temačnejših dvojnih bokov, stoutov in porterjev … bottom line je, da je kljub korporativnemu sedežu svetske megapivovarne dobro pivo številnih majhnih pivovarn relativno lahko dostopno v splošni maloporodaji …kar ne more bit slabo! … kot niso slabe danske oštarije … o čemer pa več v naslednji ediciji dk zapiskov …

 

 

dk: fisk

danska nadaljevanka je torej štartala, s namazano-obloženim ržencem smo se podprli in zdaj lahko iz doka v morje potisnemo ribiško barkačo in se podamo v severna morja po ribe … ker je danska obkrožena z morjem (pravzaprav je sestavljena iz (pol)otokov), je jasno, da so ribe precej resno navzoče v njihovih prehranskih navadah … na cenejšem in množičneješem koncu so to skuše in sledi, potem na toplo ali hladno rauhnjeni ali pač samo marinirani lososi in trske s kompanijo, na dražjem koncu pa čepijo jastogi in ostalo rakovje, mediterancem, ki smo za ploščete rombe in robce in liste navajeni plačevati precejšnje novce pa se slina pocedi, ko v lokalnem fiskehusetu

P1510707

ugotovi, da lahko ploščatarja za na ono ljubko hiško postavljeni žar upleni že za menj kot 3 evre na komad (glej slika levo)

P1510705

kar je bil by far najugodnejši nakup celotnega tripa po sicer precej dragotinski danski kraljevini … no, z ribjimi cenami je nujno omeniti še en spektakel, za katerega pa si mora človek, ko je kje v bližini skrajno severnega danskega punkta, skagna, nastaviti budilko tako, da je ob sedmih zjutraj že lahko v pristanišču, kjer nato s pomočjo lokalcev najde hladilnico, v kateri se dogaja dražba ponoči ulovljenih rib … to je resna, profi dražba, kamor ne moreš uletet po eno ribco al pa dve, ampak lahko pa, recimo, nabaviš ene sedemnajst kaset še migajočih ogromnjaških škampov, grdobin, skuš in ostalega, pa še to samo, če se boš znal po dansko betlat z ostalimi dražitelji in licitirajočim gazdom … je pa fino, da turistarji-amaterji lahko uletimo na tole dražbo in v njej posnamemo takele male dokumentarne posnetke:

takole potem fantje postopajo od batcha do batcha, ti pa samo gledaš in se čudiš, kako to laufa in kakšne imajo sploh načine medsebojnega komuniciranja, ker videt in slišat ni kaj veliko, razen unga modela s palco, k recitira cene in pol tolče po kištah, ko neki proda … tisti, ki kupujejo, so pa večinoma na telefonih, na oni strani linije so pa, si predstavljam, tapravi kupci … fin experience, priporočam, če boš kdaj tam gori!
priporočam pa seveda tudi konzumacijo ribovja, predvsem kakšnega takega, ki ga pri nas ni za dobit … tole je bil kar hec:

_1510863

v tisti zgoraj pokazani ribarnici so namreč prodajali tudi na razne načine predelame ribe – tale sled je bil najprej obglavljen, očiščen drobovine in koščic, paniran in ocvrt, nato pa vložen v sladkast kis, odišavljen z brinovimi jagodami in klinčki … mnogo prtegnjen in mnogo dobar! … skratka – danske ribe so kul! … naslednjič pa enega srebnemo; prijaja dansk øl!

dk: smørrebrød

plan je bil – kot vedno – zastavljen optimistično: napotnik bo za bralstvo kruha in vina svoje (in svoje familije) kruzanje po kraljevini danski spremljal z dnevnimi, jedilno-pivskimi reporti – prav tako, kot je to počel pred enim letom v priljubljeni seriji skotland dejli … pa se je zataknilo že na prvi postaji: poleg tega, da je imela najeta bivanjska enota skozi ogromna okna tako impozanten razgled na po zelenem travniku lenobno tekoč potoček, ki se nato kmalu izlije v rahlo valujoče morje pod zlatim sončnim zahodom, da bi bil greh namesto tega buljiti v ekrane, je bila hiša tudi sploh brez internetov … kar je pomenilo, da dnevne reportaže odpadejo in da bo napotnik danske ogranoleptične vtise beležil v svoje pod malo sivih las spravljene male sive celice in zainteresirani publiki o njih poročal retrogradno, začenši tukaj in zdaj …
in razprave o danskih prigrizkih absolutno ne moremo začeti nikjer drugje, kot pri smørrebrødih … gugl ti bo to prevedel v sendvič, če besedo pred prevajanjem razstaviš na njena osnovna tvorna dela, boš izvedel pa prvi pomeni maslo, drugi pa kruh – obe prevajalski strategiji pa smørrebrødu naredita krivico, saj je stvar precej več kot sendvič (čeprav gre tehnično gledano za 0,667 sendviča) in precej, precej več kot kruh s putrom …
smørrebrødska baza je rezina temnega, gostega, z obiljem semen napolnjenega rženega kruha (rugbrød), na katero bi lahko v najbolj protestantsko-konzervativni različici namazal samo malo putra, v resnici pa danci (tako v domačih, kot v oštarijskih kuhinjah) nanj nizajo vse sorte robe – prednjačijo seveda marinirane in/ali toplo ali hladno dimljene ribe (sledi, lososi, skuše, postrvi … ), ki so bodisi gole bodisi oblečene v razne majonezne omake; sledijo repki rakcov, trdo kuhana jajca, na tanke rezine narezani rostbifi, šnite svinsjke pečenke, kosi piščet ali njih vlakna v kremastih solatah, na rezine narezani pečeni ribji ali mesni polpeti (frikadeller); pa vložene zelenjave, hrustljavo popečena slanina ali čebula, narezana sveža zelišča, redkvice, sirni namazi, spirirane stročnice, skratka ni da ni … bistro ida davidsen, družinski biznis, ki laufa že od leta 1888, ima na jedilniku več kot 250 različic … napotniku zavoljo nepokrivajočih se urnikov ni bilo dano preizkusiti nobene, pa nič ne de … med ogledovanjem moderne umetnosti v muzeju louisiana  je v usta basal tegale s pečeno gomoljno zeleno, kremo iz čičerike, solat0 in hrustljavo pocvrto čebulo:

smorrebrod2

nato je za fruštik v eni štacuni na hitro nabral robe (dimljena albuminska skuta z otoka fyn, repki kozic, toplo dimljena postrv, kuhan pršut, sir in kumara) za takole impromtu zajtrkovalno smørrebrød seanso,

smorrebrod1

na dan odhoda pa je v trendovskem tržničnem kompleksu torvehallerne pred tole izložbo

smorrebrod3

nekaj minut spuščal sline, na koncu pa izbral tale parček:

smorrebrod4

ne vem že točno s čim vsem sta bila (osnova levega je piščančja solata, desnega pa fiskfrikadelle), a bila sta silno dobra in okusna in bi še in še … pa tudi bom: trenutno poteka zaključna faza intenzivnih raziskav s področja receptur za domačo proizvodnjo rugbrøda, danes začnem intenzivno futrati (zdaj že dobra tri leta starega) rastkota, jutri namakati semena, v četrtek zvečer bo peka, v petek in še nekaj dni (če ne tednov) za tem pa vaje v smørrebrødskem slogu … tukaj pa lahko že kaj kmalu pričakujete poročilo o naslednji danski epizodi – ribah … bliv hængende!

 

napotovi napotki za pot v prago

praga je – zavoljo številnih od leta 1992 naprej opravljenih izletov, na katerih so nastale številne mitološke anekdote ateja napotnika in njegovih sopotnikov – najnatančeneje popisano mesto na kruhu in vinu … kot fakultativno čtivo tako priporočam naslednje bolj ali manj izčrpne zapise iz bolj ali manj oddaljene preteklosti: pražky poznamkydiscovery clubčtyřicet sedmpraga: update 12/2015 … kot boš opazil, bo v tej izdaji napotkov veliko fokusa na praškem becirku vinohrady, to pa zato, ker je to napotnikov by far najljubši, najbolj frajerski, najbolj praktičen in sploh naj del česke metropole … ampak do tja moramo še najprej prit … gremo torej: navigacije ti bodo iz ljubljane ponudile tri poti: via linz/česke budjejovice, via dunaj/mikulov/brno in via dunaj/znojmo/jihlava … če bi bil v pragi karseda hitro in rad voziš po avtocesti, brez pomisleka izberi varianto via brno … če si švejkofil in veš, da se je dobri vojak s svojim regimentom kar dolgo časa zadrževal v českih budjejovicah, potem izberi pot prek linza, za bonus pa budjejovicam dodaj še ogled super kjuti (in z mojim rodnim slovenj gradcem pobrateni) česky krumlov … poti preko znjoma in jihlave ne izberi v nobenem primeru … razen če se odločiš ogledati še eno ljubko češko mestece, telč, v katerega gradu imajo v eni od dvoran na stropu takole lepo zadebeljenega bachusa:

praha02

ne po pomoti – moravska je vinorodni kos češke republike in v znojmu, kjer je naša družinska ekspedicija tokrat prenočila po prvi, popoldansko večerni etapi poti, imajo kar nekaj zanimivih, po zgledu naših bizeljskih repnic v mivko vkopanih vinskih kevdrčkov, ki jim tam rečejo vinski sklep in so v bistvu neki taki mikro kmečki turizemčki … našemu je bilo ime vaš sklep in klet v njem je sicer showoffovska  in gazdati vino prešajo in delajo na drugi lokaciji, je pa (ob podatku, da v tem kevdru deluje tudi vinska banka, v kateri svojo zbirko vin hrani tudi svetska golmanska hokejova legenda dominik hašek – dominator) res impozantna:

praha01

o vinih pa kdaj drugič, ker jih (po fruštku je bilo tole) raje nisem degustiral (sem pa s sabo vzel en chardonnay in neko pozno trgatev) … se nam je namreč mudilo v prago! … za postavitev baznega tabora za prago predlagam okrožje vinohrady – ima super prometno pokritost (dve cesti s tram špuro in metro), je fletna cona s približno 100 let starimi meščanskimi bajtami in že sam po sebi ponuja dovolj turistične spektakularnosti – plečnikova cerkev srdce pane, tv stolp in židovsko pokopališče so čisto blizu vkup … če si v bojzovsko pivski druščini je verjetno najpameteje, če se za tistih nekaj ur počitka dnevno zatečete v penzion domov mladeže (čisto, poceni, 24 urni receptor, zajtrk), s familijo pa se splača obvladati kakšen airbnbjev flat – naš doumek na kolinski ulici je bil velik 130 kvadratov, prenovljen pred par leti, na novo opremljen, s privat liftom v peti štuk in razgledno teraso, za cel komplet pa smo plačevali po 60 evrov na dan … krasno! … glavne turistične punkte (hradčane, petrin, staromestske in vaclavske namesti, karlov most …) ti bodo že povedali ostali vodiči, napotnik te  – poleg omenjenih vinohradskih obveznic) samo dodatno napoti pred lennonov zid (sploh če si vzgojil mlado fenico beatlov, tako kot mi), na vyšehrad (predvsem na britof k smetani, dvoržaku in muchi), v lutkovni teater spejbl a hurvinek (če si z deco) … zdaj pa končno k jedači in pijači, ane? takole je: pirčki so še vedno krasni, večinoma (z izjemo masovk tipa gambrinus, zlatopramen, radegast ipd. ki jim ozaveščena frakcija čeških pivopij zmrdljivo pravi europivo) lepo narejeni in lepo natočeni … izbira je velika, regionalci uletavajo big time in lokalov z veliko pipami (30+) je veliko, preveč, da bi jih bil vse našteval … pri hrani pa takole: aboslutno glasnega odobravanja vredno je dejstvo, da so se čehi malo bolj resno začeli ukvarjati tudi s tem, kaj in s čim si kuhajo doma, ne le po birtijah … z drugimi besedami: v pragi so se začele pojavljati tržnice s kmetijskimi pridelki … praga namreč nima neke centralne maloprodajne tržnice, je pa po novem tako, da obstajata vsaj dva placa, ki opravljata to rolo … in glej ga vraga, eden je ravno na vinohradyh, poleg plečnikove cerkve in dela od srede do petka  od 8. do 18. ure, ob sobotah pa do 14. (drugi je ob vltavi, je večji in dela samo ob sobotah) …  poleg zelenjave, svežega mesa in mesnin, sirov, mikro-pirov (poišči štant pivovarnice kounice), sokov, kruhov, zelenjave in sadja se najde tudi kakšen štantek, ki sproti pripravlja prigrizke … no, ki je chefket uzrl, da dva češka poba sestavljata pastrami,  je bilo jasno, da ga mora probat:

praha03

superb je bil – tanke rezine na hitro segrete na vroči plošči, le kumarice in zemf dazu … omnomnom! … čisto zraven, takorekoč na istem trgu je še ena izjemna špelunka, ki pride prav, ko se po ene dveh ali treh dneh naveličaš češkega kulinaričnega repetitivnega železnega repertoarja … plac je vietnamski (vietnamcev je v pragi ful, imajo celo svojo tržnico, ki se imenuje little hanoi, a je za accidental tourista malo od rok), imenuje se pho tuan lan  in da tukaj ni zajebancije dokazuje – po moji oceni – vsaj 100 litrski pisker, v katerem vseskozi brbota fond:

praha07

ki nato daje kick številnim krasnim jedem … cela familija je znorela od dobrotnije, majkemi … bodi pripravljen, da boš pri čehih (in njih vietnamcih) navdušen tudi nad cenami jedače in pijače – velike pire se v normalnih ne-turist-pasteh še vedno daje v razponu od evra do dveh, familijo pa boš zlahka nafutral za trideset evrov ali manj … pri oštarijah je opazen še en trend – franšizekolkovna je verjetno najbolj znana in najbolj razširjena:

praha06

gre za velike, lepo urejene oštarije, v katerih je večina ponudbe poenotena (točijo svetlega plzenčana in temnega kozla), jedilnik je posodobljeno češki, izvedba pa – vsaj po naši preverki odlična … poglej, svinjski hrbet celo pripravljajo sous-vide, da potem v druščini konfitiranih šalotk, gob, pretlačenega krompirja in močne mesne omake ostane sočen in mehak:

praha05

druga, še bolj atraktivna franšiza, ki pa je ostala samo opazovana in nekonzumirana se imenuje lokal in je tako po dizajnu kot po ponudbi zelo sodobna in fresh, predvsem pa velja omeniti, da vse meso sourcajo od še enega zanimivega in novega češkega pogona, naše maso imenovanega … ferajn združuje številne izbrane češke živonorejce, predvsem pa – tega se pri nas manjka! – kakovostno in sodobno mesarsko obdelavo, s suhim zorenjem in razkosavanjem vred … frajersko! … sicer pa velja, da je prehranski zicer še vedno (vinohradski, kaj pa drugega) pivnica u sadu – ne le, da kuhinja tam obratuje do ranih jutranjih, tudi njihov vrtek je simpatičen, na žaru opečene jagnječje klobasice (tri evre, prosim vas) so nadhude:

praha08

če smo že vinohradsky, potem je nujen tudi obisko obnovljene nekdaj silno ugledne vinohradske pivovarne, kjer varijo točijo lepo enajstko,

vinohradsky

močnejšo dvajastko in še bolj karakterno jantarno trinajstko, predvsem pa res, res dobro (in zanimivo) kuhajo – celo solata z ultrahrustljavim piletom jim je bila nadcarska:

praha10

seveda pa ni treba, da ostaneš ves čas na vinohradyh (čeprav lahko, oldbojz ekspedicija je za naslednjič predlagala prav to!) … če greš v mesto, se s tramvajem zapelji do ujezda, se odpravi proti malostranskim namestym in poišči starošilsko radnjo s kruhki, sendvički, solatkami (tudi iz ajde, ki ji mojstri simpatičnega žlobudarnja, kar čehi brez dvoma so, pravijo pohanka) in raznimi ocvrtki, tudi s tole iz kuhanega mesa iz sira zamešano bombo, ki jo je in no time zmogel najstnik:

praha04

poeg tega ne pozabi, da se silno zanimiva praga dogaja tudi drugje, recimo na končni postaji enajstke, v soseski sporilov, kjer se najdejo takele fine trgovine:

praha09

skratka, z besedami naših zahodnoslovanskih bratov: praha, do toho!