napotovi napotki za pot v prago

praga je – zavoljo številnih od leta 1992 naprej opravljenih izletov, na katerih so nastale številne mitološke anekdote ateja napotnika in njegovih sopotnikov – najnatančeneje popisano mesto na kruhu in vinu … kot fakultativno čtivo tako priporočam naslednje bolj ali manj izčrpne zapise iz bolj ali manj oddaljene preteklosti: pražky poznamkydiscovery clubčtyřicet sedmpraga: update 12/2015 … kot boš opazil, bo v tej izdaji napotkov veliko fokusa na praškem becirku vinohrady, to pa zato, ker je to napotnikov by far najljubši, najbolj frajerski, najbolj praktičen in sploh naj del česke metropole … ampak do tja moramo še najprej prit … gremo torej: navigacije ti bodo iz ljubljane ponudile tri poti: via linz/česke budjejovice, via dunaj/mikulov/brno in via dunaj/znojmo/jihlava … če bi bil v pragi karseda hitro in rad voziš po avtocesti, brez pomisleka izberi varianto via brno … če si švejkofil in veš, da se je dobri vojak s svojim regimentom kar dolgo časa zadrževal v českih budjejovicah, potem izberi pot prek linza, za bonus pa budjejovicam dodaj še ogled super kjuti (in z mojim rodnim slovenj gradcem pobrateni) česky krumlov … poti preko znjoma in jihlave ne izberi v nobenem primeru … razen če se odločiš ogledati še eno ljubko češko mestece, telč, v katerega gradu imajo v eni od dvoran na stropu takole lepo zadebeljenega bachusa:

praha02

ne po pomoti – moravska je vinorodni kos češke republike in v znojmu, kjer je naša družinska ekspedicija tokrat prenočila po prvi, popoldansko večerni etapi poti, imajo kar nekaj zanimivih, po zgledu naših bizeljskih repnic v mivko vkopanih vinskih kevdrčkov, ki jim tam rečejo vinski sklep in so v bistvu neki taki mikro kmečki turizemčki … našemu je bilo ime vaš sklep in klet v njem je sicer showoffovska  in gazdati vino prešajo in delajo na drugi lokaciji, je pa (ob podatku, da v tem kevdru deluje tudi vinska banka, v kateri svojo zbirko vin hrani tudi svetska golmanska hokejova legenda dominik hašek – dominator) res impozantna:

praha01

o vinih pa kdaj drugič, ker jih (po fruštku je bilo tole) raje nisem degustiral (sem pa s sabo vzel en chardonnay in neko pozno trgatev) … se nam je namreč mudilo v prago! … za postavitev baznega tabora za prago predlagam okrožje vinohrady – ima super prometno pokritost (dve cesti s tram špuro in metro), je fletna cona s približno 100 let starimi meščanskimi bajtami in že sam po sebi ponuja dovolj turistične spektakularnosti – plečnikova cerkev srdce pane, tv stolp in židovsko pokopališče so čisto blizu vkup … če si v bojzovsko pivski druščini je verjetno najpameteje, če se za tistih nekaj ur počitka dnevno zatečete v penzion domov mladeže (čisto, poceni, 24 urni receptor, zajtrk), s familijo pa se splača obvladati kakšen airbnbjev flat – naš doumek na kolinski ulici je bil velik 130 kvadratov, prenovljen pred par leti, na novo opremljen, s privat liftom v peti štuk in razgledno teraso, za cel komplet pa smo plačevali po 60 evrov na dan … krasno! … glavne turistične punkte (hradčane, petrin, staromestske in vaclavske namesti, karlov most …) ti bodo že povedali ostali vodiči, napotnik te  – poleg omenjenih vinohradskih obveznic) samo dodatno napoti pred lennonov zid (sploh če si vzgojil mlado fenico beatlov, tako kot mi), na vyšehrad (predvsem na britof k smetani, dvoržaku in muchi), v lutkovni teater spejbl a hurvinek (če si z deco) … zdaj pa končno k jedači in pijači, ane? takole je: pirčki so še vedno krasni, večinoma (z izjemo masovk tipa gambrinus, zlatopramen, radegast ipd. ki jim ozaveščena frakcija čeških pivopij zmrdljivo pravi europivo) lepo narejeni in lepo natočeni … izbira je velika, regionalci uletavajo big time in lokalov z veliko pipami (30+) je veliko, preveč, da bi jih bil vse našteval … pri hrani pa takole: aboslutno glasnega odobravanja vredno je dejstvo, da so se čehi malo bolj resno začeli ukvarjati tudi s tem, kaj in s čim si kuhajo doma, ne le po birtijah … z drugimi besedami: v pragi so se začele pojavljati tržnice s kmetijskimi pridelki … praga namreč nima neke centralne maloprodajne tržnice, je pa po novem tako, da obstajata vsaj dva placa, ki opravljata to rolo … in glej ga vraga, eden je ravno na vinohradyh, poleg plečnikove cerkve in dela od srede do petka  od 8. do 18. ure, ob sobotah pa do 14. (drugi je ob vltavi, je večji in dela samo ob sobotah) …  poleg zelenjave, svežega mesa in mesnin, sirov, mikro-pirov (poišči štant pivovarnice kounice), sokov, kruhov, zelenjave in sadja se najde tudi kakšen štantek, ki sproti pripravlja prigrizke … no, ki je chefket uzrl, da dva češka poba sestavljata pastrami,  je bilo jasno, da ga mora probat:

praha03

superb je bil – tanke rezine na hitro segrete na vroči plošči, le kumarice in zemf dazu … omnomnom! … čisto zraven, takorekoč na istem trgu je še ena izjemna špelunka, ki pride prav, ko se po ene dveh ali treh dneh naveličaš češkega kulinaričnega repetitivnega železnega repertoarja … plac je vietnamski (vietnamcev je v pragi ful, imajo celo svojo tržnico, ki se imenuje little hanoi, a je za accidental tourista malo od rok), imenuje se pho tuan lan  in da tukaj ni zajebancije dokazuje – po moji oceni – vsaj 100 litrski pisker, v katerem vseskozi brbota fond:

praha07

ki nato daje kick številnim krasnim jedem … cela familija je znorela od dobrotnije, majkemi … bodi pripravljen, da boš pri čehih (in njih vietnamcih) navdušen tudi nad cenami jedače in pijače – velike pire se v normalnih ne-turist-pasteh še vedno daje v razponu od evra do dveh, familijo pa boš zlahka nafutral za trideset evrov ali manj … pri oštarijah je opazen še en trend – franšizekolkovna je verjetno najbolj znana in najbolj razširjena:

praha06

gre za velike, lepo urejene oštarije, v katerih je večina ponudbe poenotena (točijo svetlega plzenčana in temnega kozla), jedilnik je posodobljeno češki, izvedba pa – vsaj po naši preverki odlična … poglej, svinjski hrbet celo pripravljajo sous-vide, da potem v druščini konfitiranih šalotk, gob, pretlačenega krompirja in močne mesne omake ostane sočen in mehak:

praha05

druga, še bolj atraktivna franšiza, ki pa je ostala samo opazovana in nekonzumirana se imenuje lokal in je tako po dizajnu kot po ponudbi zelo sodobna in fresh, predvsem pa velja omeniti, da vse meso sourcajo od še enega zanimivega in novega češkega pogona, naše maso imenovanega … ferajn združuje številne izbrane češke živonorejce, predvsem pa – tega se pri nas manjka! – kakovostno in sodobno mesarsko obdelavo, s suhim zorenjem in razkosavanjem vred … frajersko! … sicer pa velja, da je prehranski zicer še vedno (vinohradski, kaj pa drugega) pivnica u sadu – ne le, da kuhinja tam obratuje do ranih jutranjih, tudi njihov vrtek je simpatičen, na žaru opečene jagnječje klobasice (tri evre, prosim vas) so nadhude:

praha08

če smo že vinohradsky, potem je nujen tudi obisko obnovljene nekdaj silno ugledne vinohradske pivovarne, kjer varijo točijo lepo enajstko,

vinohradsky

močnejšo dvajastko in še bolj karakterno jantarno trinajstko, predvsem pa res, res dobro (in zanimivo) kuhajo – celo solata z ultrahrustljavim piletom jim je bila nadcarska:

praha10

seveda pa ni treba, da ostaneš ves čas na vinohradyh (čeprav lahko, oldbojz ekspedicija je za naslednjič predlagala prav to!) … če greš v mesto, se s tramvajem zapelji do ujezda, se odpravi proti malostranskim namestym in poišči starošilsko radnjo s kruhki, sendvički, solatkami (tudi iz ajde, ki ji mojstri simpatičnega žlobudarnja, kar čehi brez dvoma so, pravijo pohanka) in raznimi ocvrtki, tudi s tole iz kuhanega mesa iz sira zamešano bombo, ki jo je in no time zmogel najstnik:

praha04

poeg tega ne pozabi, da se silno zanimiva praga dogaja tudi drugje, recimo na končni postaji enajstke, v soseski sporilov, kjer se najdejo takele fine trgovine:

praha09

skratka, z besedami naših zahodnoslovanskih bratov: praha, do toho!

 

vintič

ne, ni napaka in ni vinotoč – čeprav smo, ko smo bili tam, točili tudi vino … vintič je v resnici vintage in je označevalec, ki ga je andreja pripela k besedi vila, potem ko je hišo (in vrt in garažo in lopo in delavnico in vrt in vse) svoje šiviljske babice in mizarskega dedka frajersko in z občutkom ustavila v nostalgičnem,  otroško nedolžnem  času … vintage vila je nekakšen časovni stroj, v katerega se ze prettymuch simboličen znesek lahko prestaviš tudi  ti – sam ali s familijo ali z druščino do desetih ljudi … kruhovinski šefket je tja na svoj zakasneli rojstnodnevni festen zvabil razširjeno družino in jo (s šefkičino pomočjo) futral v ruskem stilu in pojil s konitnentalnimi vini …

This slideshow requires JavaScript.

vmes smo brali (in poslušali) vojno in mir, nalagali polena v kamin, na tranzistorčku v kuhinji nabijali radio 101, špilali domine, brskali po špajzi, občudovali češki pozlačen kristal in starošolske kose porcelana in keramike, čebljali, se režali, pokali vice in se vobče vedli, kot da se imamo silno fajn … ker smo se res imeli, juhej še kedej!

praga: update 12/2015

nič ni večno, dragi bralec, čisto nič … celo – tako se je zdelo – že dolga desetletja enak hamburger na centralni praški ploščadi narodni třida, je no more … ker je tudi tista divja, prvinskočeška ploščad no more … oziroma je  pretvorjena v grozljiv, dubajsko sterilen pisarniško-šopingerski konglomerat … tu smo praški vizitatorji po petih letih odsotnosti s terena onidan potočili prvo nostalgično solzo žalosti … druga – resda manjša in ne tako grenka – se je iz očesa utrnila ob pogledu na kompleks študentskih domov ob spartakijadnem stadionu strahov, odkoder so čistunski urbanisti popucali vse od zgodnjih devetdesetih let naprej rastoče skvotersko-prostopodejtniške dogradnje, vključno z ultrabizarno, le nekaj let staro brunarico ob bloku pet … tretja grenkljata solza je kanila na krožnik v dolga leta ziheraški prehranski točki, pivnici u medvidku, ki je s ponudbo košte (in celo za praške razmere zoprno sitnega in freh kelneraja) dokončno podlegla pritisku turističnih busov, se pravi da je zmanjšala porcije, navila cene in začela zose podaljševati z umetnimi pripravki … a ker olvejs lukamo on dbrajt sajt of lajf, morebitnim potnikom v češko metropolo z veseljem sporočamo, da:

  • je budvarka na kafkovi ulici v dejvicah še vedno zicer tako po kakovosti točenega pira iz budjejovic kot po ponudbi hrane … vidi kraču, model:

23580613026_1491d8e167_k

  • birtija u sadu zraven tv stolpa na vinhradih ne popušča: delajo (in to dobro; tudi kuhinja!) do štirih zjutraj, na špini pa imajo zmeraj več regionalnih pivakov
  • cene pirov držijo za naše razmere trajno in strašno nizke cene … naš praktično izmerjeni razpon cen regularnih točenih zvarkov v lokalih je segal od 19 kron (0.7 eur) za točeno desitko svijany v novi, svetli študentski menzi na strahovu, do 38 kron za bernarda na betlemskih namestih … je pa res, da se cena plzenskega prazdroja ali kakšne druge domače specialke lahko začne celo približevati dvema evroma … outrageous!
  • regionalni in lokalni piri iz majhnih pivovarn razturavajo in se jih da dobiti na številnih pipah v prestolnici … svijany (unisono izbran za načega najljubšega), ferdinand, herold, rohozec, černa hora in še in še je čeških pivovarn z dobrimi, krasnimi, super češkimi piri … prague beer museum (ki v resnici, jasno, ni muzej, ampak pivnica) ima impozantno rajdo pip – 30 komadov – in iz vsake teče drug češki zvarek:

22978529474_6906aab363_k

zdaj se pa ti idi probat vsakega malo …

  • podoben izbirniški stres te napade v cukrarni na kubelikovi ulici, kjer se za neuglednimi vrati in izložbico iz sedemdesetih skriva slaščičarnica iz sedemdesetih, skupaj z gospov zgodnjih sedemdesetih, ki vse cukrovinke napeče in prodaja sama … kakšen hud časovni trip! … in kako huda konjakova jajčna krema v osrčju tistele falične čokoladne špičke (tretji pladenj z desne):

23606596885_df38c97991_k.jpg

  • zato pa z izbiro ne bo težav v žižkovski (kot krajevna oznaka, ne kot filozofski termin) pivnici u pižducha, ki se je poleg najbolj smešnega imena drži tudi sloves najbolj zenovske lokacije za poznodopoldansko srebanje pirčka ali dveh …

tale prizor …

23606599955_d0a5348810_k.jpg

… se namreč v uri in pol našega sedenja za eno od štirih miz ni bistveno spreminjal – tipčka sta samo vsake pol ure dobila nov pir …

skratka: praga mogoče izgublja nekaj starega šarma, a dobiva nove vabljive atribute: za fene propisno narejenih ležakov in ostalih iz srednjeevropskih tradicij izvirajočih hmeljnih napitkov je to še hujši wunderland, kot je bil, tudi piva velikih pivovarn so – natočena po relativno novi tehnolgiji (tankove pivo) iz velikih cistern – frišna, lepa, dišeča …

in, ja: najem sobe za štiri dedce (z zajtrkom in parkingom) v čistem in lepo urejenem penzionu domov mladeže na vinohradih v tem letnem času stane 144 evrov – za tri dni … oziroma 12 evrov na noč za moža … nazdravi!

skotland dejli 14 (bonus!): porridge

hja, kdo bi si bil pred odhodom na severni del britanskega otočja mislil, da bo tamkajšnja kruhovinska (v najširšem pomenu besede) scena ponudila dovolj materiala za trinajst edicij  našega skotland dejlija … in, pazi ti zdaj klasično napotnikovo frazo: to pa še ni vse! … že zaradi imena bi lahko kaj napisal o cullen skinku, krasni smetanasti gosti čorbi iz dimljene vahnje, krompirja in čebule,  pa o kippersih in clootie dumplingu … in seveda o škotskih jajcih … vse to mogoče še kdaj pride na vrsto, ampak dejansko pa scotch-food-serijalka ne more biti relevantna, če ne vsebuje nič o porridgeu – ovseni kaši, ki jo škoti (ker to, da vsak dan žvakajo krvavice, fižol, slanino, gobe in jajca je vseeno kar en tak mit) radi pripravijo za zajtrk … in ker je napotnik zdaj že skoraj en tak chief klana macnap, je takoj po vrnitvi na svoj teritorij skuhal in pofruštkal bovlo porridgea:

2015-08-30 10-28-12 +0200

če pustimo zdaj ob strani dejstvo, da je ovsena kaša eno samo ljubo zdravje (polna vlaknin in beljakovin, znižuje holesterol, koristi kardiovaskularnemu sistemu – kar je za škote še posebej pomembno in koristno, saj veš), je treba povedati, da je tudi zelo dobra in da je danes po skepsi, ki je sledila pogledu na zgoraj prikazan fotrov krožnik dobila soglasno podporo vseh članov klana macnap za uvrstitev na regularni zajtrkovalni seznam … kuhanje porridgea ni neka huda kunšt, je pa – kot pri vsaki narodni jedi – celo morje nekih variacij, trikov, namigov, prepovedi in zapovedi, od katerih je glavna ta, da je treba kašo med kuhanjem mešati izključno v smeri urinega kazalca, drugače se ti lahko v bajto naseli sam hudič – tega pa nočemo, ane? … puristi nadalje zahtevajo, da je kaša skuhana le iz vode, ovsa in malo soli, nekateri ovseni zdrob pred kuho namakajo, drugi ne; kregajo se koliko naj bo razmerje med vodo in kašo; kako dolgo reč kuhati; kako grobo mleta naj kaša sploh bo; ali jo pred kuho na suho prepražiti ali ne; ali naj po kuhi malo počiva ali ne; ali naj se jo da kuhat v mrzlo tekočino ali se zdrob doda, ko voda zavre; kdaj dodati sol … in seveda o tem, s čim (če sploh s čim) naj se jo na koncu oplemeniti – s sladkorjem (belim, demeraro?), zlatim sirupom, medom, marmelado, sadjem, datlji, oreščki ali celo repki škampov … skratka, ful dilem! … macnap pa jo je danes skuhal takole:

  • 50 g ovsenega zdroba (uvoženo iz škotske)
  • 100 ml mleka
  • 200 ml vode
  • ščep soli

v ponvi je na suho kakšne tri minutke pražil oves, toliko, da je začelo lepo dišati … medtem je v kozici segreval vodo z mlekom; ko je zavrela je dodal oves, zmanjšal ogenj toliko, da je  kaša komajda brbotala in začel mešati – seveda v smeri urinega kazalca (originalno se meša z neko palico-specialko, ki se ji reče spurtle, izgleda pa kot silno … mešal ni ves čas neprekinjeno – je pa mešal kar pogosto … po približno petih minutah je dodal sol in kuhljal naprej, še ene pet minut … nato je pogasil ognje in kašo za nekaj minut pokril …
porridge je nato opremil še z žlico domačega pekmeza od šljive in ji prilil za dve žlici mrzlega mleka … superska je bila! … če jo še malo usavršim, jo mogoče lahko prijavim na svetovno prvenstvo, ki bo 15. oktobra, hehe …

in dajmo zdaj, za grand finale, še eno škotsko dedicated poemo, na katero sem nabasal med poškotskim izletom v internete (pozor, zaradi prvega kadra videa razglašamo rdeč cuteness alert) : dangerous the dog f. the ramo & jimi the piper – hip to the scots

skotland dejli 13: chippy

čisto za konec škotskih utrinkov sta ti kruh in vino prihranila zapis o kamnu temeljcu škotske prehrane, inštituciji, ki jo najdeš v praktično vsakem selu (in v marsikakšnem ne najdeš nobene druge prehranske inštitucije) in verjetno ne bom naredil nič narobe, če zapišem, da gre v primeru cvrtnic za obrat narodne prehrane, v katerem svoje energetske potrebe na redni bazi zadovoljujejo vsi sloji in družbeni stanovi škotske družbe … chippy, kot se ljubkovalno imenujejo radnje, v katerih dobiš v pivsko testo pomočen (če da gazda kaj nase, je to popolnoma sveža riba – kar zagotavlja javno obešen certifikat dobavitalja – spečena po naročilu) file vahnje (haddock, na škotskem za razliko od angležev nikoli trske (cod)) in zraven na velike kose narezan ocvrt krompir (chips mu rečejo, zatorej je plac chippy, pa tudi boljše sliši kot fishy, hehe) … seveda pa je riba le osnovna disciplina chippyjev, kreativnost škotskih frigarjev namreč ne pozna meja in najprej v testo, nato pa v vroče olje dajejo svašta: klobasice, stejke, rezine krvavic in haggisa, rakove repke, ribje polpete, hamburgerje, pice (ja, točno tako: pečeno mini pico pomočijo v pivsko testo in ocvrejo) in, jasno, odkar so leta 1995 v chippyu haven v snotehavenu pri aberdeenu prvič ocvrli čokoladko mars, je to postala atrakcija marsikatere cvrtnice, čeprav izdelek ne izgleda ravno atraktivno:

image

ampak ni slab, res ne, tale pohan mars: med friganjem se lepo zmehča in segreje, a zaradi hrustljavega testa, ki ga obkroža, ne razpade … ker zna tole biti kar dober atentat na kardiovaskularni sistem (sploh na 14 dni škotske podlage), s količinami seveda ne gre pretiravati … sicer pa je menda tako, da pohane marse napadamo predvsem vanzemaljski turisti in da škoti v resnici ne marajo kaj preveč zanje … česar pa ne bi čisto verjel … tako, kot ne verjamem, da so škoti škrti – v zadnjih dveh tednih sem imel opravka predvsem z izredno prijaznimi in dobrodušnimi ljudmi – mogoče pa je to povezano z vremenom? v zadnjih štirinajstih dneh je bilo namreč le za dan in četrt dežja, vse ostalo pa čista milina z ravno prav toplim soncem, živahnimi belimi oblački in vsemi ostalimi, v edicijah skotland dejlija popisanimi radostmi … škotska ima novega fena … oziroma kar štiri …

skotland dejli 12: oink

edinburgh je zadnja postaja našega dvotedenskega kroženja po ozemljih višavskih klanov – in resnici na ljubo je treba priznati, da se z njim nismo kaj preveč ukvarjali – vzeli smo ga samo kot obvezni dodatek, s katerim bomo bližje letališča počakali na jekleno ptico za domov, svoje aktivnosti pa omejili na nočitev in špancir po rojalistični milji … seveda smo že pri rezervacijah vzdihovali nad hudo navitimi cenami za sobe, nakar je korenčičev luka vprašal, če gremo kaj na fringe in stvari so kmalu postale jasne, povzamem pa jih lahko v tale nasvet bodočim obiskovalcem: ako nisi fen standupa, teatra, muziklov, uličnega teatra, plesa in ostalih uprizoritvenih umetnosti, potem avgusta ne hodi v edinburgh … no, ko se boš vseeno kdaj znašel tu – in verjetnost, da se boš, je precejšnja, glede na to, da je edinburgh takoj za londonom drugo najbolj obiskano britansko mesto – si moraš zapomniti samo eno besedo: oink … če si bolj vizualec, ti priobčujem fotko:

image

ko je tamala tavzes cirmanova par mesecev nazaj na dnu royal milea, blizu parlamenta zagledala tole izložbo, je bojda rekla tale gostilna bi bla pa napotu všeč, mormo mu povedat … in poglej ti devetletne otroške pameti – pa še kako všeč mi je! … takole gre: andy marshall in sandy pate, kmetovalca iz južnih obronkov škotske, spečeta celega prašiča in ga postavita na toplo v izložbo enega od dveh svojih lokalov v edinburghu … hitri, okretni in prijetni strežniki si narihtajo tri velikosti belih in črnih štručk, pripravijo dva namaza (enega iz nežno pražene čebule in žajblja, drugega iz haggisove file) in tri omake (sladko dimasto bbq, rahlo pikantno čilijevko in bolj pikantno sirovo) … in nato se začne žurka – mali bombetki se reče piglet, srednji oink, veliki pa grunter … gost si najprej izbere velikost in farbo štručke, nato enega od namazov in eno omako, če hoče (in to hočeš,verjemi mi!), pa si sendvič lahko da ozaljšati še s kvadratom noro hrustljave kože, ki jo vidiš na fotki … čez nekaj sekund dobi v roke najboljši pulled pork sendvič vseh časov in prostorov: slasten, dišeč, sočen, mehak, po bradi se cedeč, oink! oink!! oink!!! … ultimativni ulični snek: preprost, hiter, okusen in poceni … ahm – zakaj točno gremo zdaj mi nazaj domov???

skotland dejli 11: cheese

škoti, ko se z njimi meniš, so zelo prijazni in ti velikokrat rečejo sir … malo težje pa je potem – vsem kravam in ovcam navkljub – priti do kakšnega njihovega maloserijskega, obrtniško narejenega sira … no, chedarjev se kar nekaj najde, ampak za kaj bolj raritetnega pa je treba imeti oči vedno na preži … načeloma velja, da so škoti tradicionalno sir delali predvsem poleti, zatorej so ga starali, da je zdržal zimo – mehkih, mladih sirov ter navadnih in albuminskih skut pač niso rihtali … ampak včerajšnj in današnji napotnikov izplen je vseeno pokazal kar hudo sirarsko mojstrstvo … najprej s selekcijo štirih škotskih sirov v gastro pubu tower v crieffu, kjer se je ob dveh različno starih chedarjih in highlandski različici brieja še posebej izkazal močan, sladkast sir z modro plesnijo, ki nosi strašno ime blue murder, njegov avtor pa je – pazi ti to! – bivši basist blurov, alex james, ki se je po dekadentnih letih z bandom prekvalificiral v družinskega fotra, kmetovalca, sirarja in gastro pisca; potem pa še danes veselje v zadružni štacuni, odkoder sem privlekel še dva škotska sira:

image

zgoraj je auld reekie iz sirarne cambus o’may: gre za trd sir iz nepasteriziranega kravjega mleka, ki je nato hladno dimljen na sekancih iz whiskyjevih sodov (kot oni dunkeldski losos iz prvega dejlija), spodaj pa caboc … ta je sladkast, mehak, zelo masten (67% maščobe) in povaljan v ovsenem zdrobu … ima pa kar hudo zgodbo, ki se začne v petnajstem stoletju: ko je bila hčerka šefa klana macdonald mariota de ile stara 12 let, se je pred nevarnostjo, da bi jo ugrabili člani klana campbell, jo poročili z enim njihovim in tako prišli do macdonaldove zemlje, umaknila na irsko … tam se je naučila delati caboc, to znanje je potem prenesla na svojo hčerko, ta na svojo in tako naprej, do gospe suzannah stone, ki ga zdaj dela v tainu na severu škotskega mainlanda … če je res, je to huda štorija, če pa ne, pa je to še vseeno en dober, posebno bogat, svilnato kremast sir, oni posip pa mu da še fin hrkajoč kontrast …