škoti, ko se z njimi meniš, so zelo prijazni in ti velikokrat rečejo sir … malo težje pa je potem – vsem kravam in ovcam navkljub – priti do kakšnega njihovega maloserijskega, obrtniško narejenega sira … no, chedarjev se kar nekaj najde, ampak za kaj bolj raritetnega pa je treba imeti oči vedno na preži … načeloma velja, da so škoti tradicionalno sir delali predvsem poleti, zatorej so ga starali, da je zdržal zimo – mehkih, mladih sirov ter navadnih in albuminskih skut pač niso rihtali … ampak včerajšnj in današnji napotnikov izplen je vseeno pokazal kar hudo sirarsko mojstrstvo … najprej s selekcijo štirih škotskih sirov v gastro pubu tower v crieffu, kjer se je ob dveh različno starih chedarjih in highlandski različici brieja še posebej izkazal močan, sladkast sir z modro plesnijo, ki nosi strašno ime blue murder, njegov avtor pa je – pazi ti to! – bivši basist blurov, alex james, ki se je po dekadentnih letih z bandom prekvalificiral v družinskega fotra, kmetovalca, sirarja in gastro pisca; potem pa še danes veselje v zadružni štacuni, odkoder sem privlekel še dva škotska sira:

zgoraj je auld reekie iz sirarne cambus o’may: gre za trd sir iz nepasteriziranega kravjega mleka, ki je nato hladno dimljen na sekancih iz whiskyjevih sodov (kot oni dunkeldski losos iz prvega dejlija), spodaj pa caboc … ta je sladkast, mehak, zelo masten (67% maščobe) in povaljan v ovsenem zdrobu … ima pa kar hudo zgodbo, ki se začne v petnajstem stoletju: ko je bila hčerka šefa klana macdonald mariota de ile stara 12 let, se je pred nevarnostjo, da bi jo ugrabili člani klana campbell, jo poročili z enim njihovim in tako prišli do macdonaldove zemlje, umaknila na irsko … tam se je naučila delati caboc, to znanje je potem prenesla na svojo hčerko, ta na svojo in tako naprej, do gospe suzannah stone, ki ga zdaj dela v tainu na severu škotskega mainlanda … če je res, je to huda štorija, če pa ne, pa je to še vseeno en dober, posebno bogat, svilnato kremast sir, oni posip pa mu da še fin hrkajoč kontrast …