če veš, kako se kruhinvino pišeta v uradnem, nebložnem svetu, potem naj le razložim, da etimologijo priimka raje razumem skozi različico, ki govori, da smo na poti, kot skozi tisto, da smo v napoto … in smo tu – pri okiltanih pobih, ki ostajajo znotraj združenega kraljestva velike britanije in severne irske, a so vendarle rezani precej po svoje … kruhovinski vtisi s kruzanja po levih cestah bodo prihajali sproti, v utrinkih, če se bo le dalo po eden na dan … tale je prvi:

 
dunkeld je mini krajček na levem bregu reke tey, skorajda na meji med low- in highlandom; ima eno (dobesedno) napol podrto srednjeveško katedralo, a bolj kot ta nas zanima frajerska prekajevalnica lososov, oddaljena kakšnih šestdeset jardov od glavne ulice v hrib … mali, takorekoč družinski pogon, ki za prekajevanje uporablja izključno sekance iz odsluženih sodov za staranje viskija, je skasiral že marsikatero priznanje, vrhunec svetske slave pa so doživeli danes dopoldne, ko jih je obiskala kruhovinska ekspedicija … ta se je promptno navdušila nad toplo dimljenim lososom, ki ga pred rauhuro 18 ur namakajo v z dišavnicami opremljenem razsolu, za s seboj – in za jutranje guštiranje v kučici na samem ob z backijoni poseljenem travniku – pa pobasala še dva paketka hladno dimljenih rezin: v enem je v šotastem islayskem viskaču lagavulinu marinirana oranžna riburda (ideja vredna domače rekreacije, a seveda na toplo dimljenje, hladnega z obstoječimi gedžeti namreč še nismo absolvirali) , v drugem pa divji losos (tle se je blo treba stegnt, nosi namreč duplo ceno gojenca – a ipak gre za redko in posebno priliko, divjakov namreč ni ravno na odmet), domneveno kakšen od onih, ki po reki tey spomladi šibajo navzgor na razmnoževalno akcijo … naj se plode in množe – dobri so oni!