ne, ni napaka in ni vinotoč – čeprav smo, ko smo bili tam, točili tudi vino … vintič je v resnici vintage in je označevalec, ki ga je andreja pripela k besedi vila, potem ko je hišo (in vrt in garažo in lopo in delavnico in vrt in vse) svoje šiviljske babice in mizarskega dedka frajersko in z občutkom ustavila v nostalgičnem, otroško nedolžnem času … vintage vila je nekakšen časovni stroj, v katerega se ze prettymuch simboličen znesek lahko prestaviš tudi ti – sam ali s familijo ali z druščino do desetih ljudi … kruhovinski šefket je tja na svoj zakasneli rojstnodnevni festen zvabil razširjeno družino in jo (s šefkičino pomočjo) futral v ruskem stilu in pojil s konitnentalnimi vini …
vmes smo brali (in poslušali) vojno in mir, nalagali polena v kamin, na tranzistorčku v kuhinji nabijali radio 101, špilali domine, brskali po špajzi, občudovali češki pozlačen kristal in starošolske kose porcelana in keramike, čebljali, se režali, pokali vice in se vobče vedli, kot da se imamo silno fajn … ker smo se res imeli, juhej še kedej!