nič ni večno, dragi bralec, čisto nič … celo – tako se je zdelo – že dolga desetletja enak hamburger na centralni praški ploščadi narodni třida, je no more … ker je tudi tista divja, prvinskočeška ploščad no more … oziroma je  pretvorjena v grozljiv, dubajsko sterilen pisarniško-šopingerski konglomerat … tu smo praški vizitatorji po petih letih odsotnosti s terena onidan potočili prvo nostalgično solzo žalosti … druga – resda manjša in ne tako grenka – se je iz očesa utrnila ob pogledu na kompleks študentskih domov ob spartakijadnem stadionu strahov, odkoder so čistunski urbanisti popucali vse od zgodnjih devetdesetih let naprej rastoče skvotersko-prostopodejtniške dogradnje, vključno z ultrabizarno, le nekaj let staro brunarico ob bloku pet … tretja grenkljata solza je kanila na krožnik v dolga leta ziheraški prehranski točki, pivnici u medvidku, ki je s ponudbo košte (in celo za praške razmere zoprno sitnega in freh kelneraja) dokončno podlegla pritisku turističnih busov, se pravi da je zmanjšala porcije, navila cene in začela zose podaljševati z umetnimi pripravki … a ker olvejs lukamo on dbrajt sajt of lajf, morebitnim potnikom v češko metropolo z veseljem sporočamo, da:

• je budvarka na kafkovi ulici v dejvicah še vedno zicer tako po kakovosti točenega pira iz budjejovic kot po ponudbi hrane … vidi kraču, model:

• birtija u sadu zraven tv stolpa na vinhradih ne popušča: delajo (in to dobro; tudi kuhinja!) do štirih zjutraj, na špini pa imajo zmeraj več regionalnih pivakov
• cene pirov držijo za naše razmere trajno in strašno nizke cene … naš praktično izmerjeni razpon cen regularnih točenih zvarkov v lokalih je segal od 19 kron (0.7 eur) za točeno desitko svijany v novi, svetli študentski menzi na strahovu, do 38 kron za bernarda na betlemskih namestih … je pa res, da se cena plzenskega prazdroja ali kakšne druge domače specialke lahko začne celo približevati dvema evroma … outrageous!
• regionalni in lokalni piri iz majhnih pivovarn razturavajo in se jih da dobiti na številnih pipah v prestolnici … svijany (unisono izbran za načega najljubšega), ferdinand, herold, rohozec, černa hora in še in še je čeških pivovarn z dobrimi, krasnimi, super češkimi piri … prague beer museum (ki v resnici, jasno, ni muzej, ampak pivnica) ima impozantno rajdo pip – 30 komadov – in iz vsake teče drug češki zvarek:

zdaj se pa ti idi probat vsakega malo …

• podoben izbirniški stres te napade v cukrarni na kubelikovi ulici, kjer se za neuglednimi vrati in izložbico iz sedemdesetih skriva slaščičarnica iz sedemdesetih, skupaj z gospov zgodnjih sedemdesetih, ki vse cukrovinke napeče in prodaja sama … kakšen hud časovni trip! … in kako huda konjakova jajčna krema v osrčju tistele falične čokoladne špičke (tretji pladenj z desne):

• zato pa z izbiro ne bo težav v žižkovski (kot krajevna oznaka, ne kot filozofski termin) pivnici u pižducha, ki se je poleg najbolj smešnega imena drži tudi sloves najbolj zenovske lokacije za poznodopoldansko srebanje pirčka ali dveh …

tale prizor …

… se namreč v uri in pol našega sedenja za eno od štirih miz ni bistveno spreminjal – tipčka sta samo vsake pol ure dobila nov pir …

skratka: praga mogoče izgublja nekaj starega šarma, a dobiva nove vabljive atribute: za fene propisno narejenih ležakov in ostalih iz srednjeevropskih tradicij izvirajočih hmeljnih napitkov je to še hujši wunderland, kot je bil, tudi piva velikih pivovarn so – natočena po relativno novi tehnolgiji (tankove pivo) iz velikih cistern – frišna, lepa, dišeča …

in, ja: najem sobe za štiri dedce (z zajtrkom in parkingom) v čistem in lepo urejenem penzionu domov mladeže na vinohradih v tem letnem času stane 144 evrov – za tri dni … oziroma 12 evrov na noč za moža … nazdravi!