da se nekje drugje pripravlja prevod brezkompromisne, iskrene in ostre bukve zvezdniškega tv lika anthonyja bourdaina, sem iz prve roke izvedel že kar nekaj mesecev nazaj … sicer že tadejevo lastno sočno pisanje ni puščalo nikakršnega dvoma v kompetenco njegovih prevajalskih skillzov, a končni rezultat je vendarle presegel moja pričakovanja … domnevam, da je bilo treba že na slovarskem nivoju sprejeti par kočljivih odločitev, recimo že to, kako bomo slovenili mednarodni pro-kuharski džibriš chefov, sous-chefov, comisov, maitre d’-jev, line cookov … všeč mi je da chef ni postal šef kuhinje (kar se sliši nekako 80’s menzasto), ampak kuharski mojster, kar se sliši ravno prav obrtniško in ravno prav hoh, da veš, da ne gre kar za enega kobajagija s kuhalnico v roki … no, ampak bolj kot na prevodi kuharskih izrazov sem navdušem na sočnostjo jezika …

bourdainov original sem bral kakšni dve leti nazaj in moram reči, da se mi ni zdel tako šarf in provokativen, kot je slovenski prevod … mogoče gre to pripisati dejstvu, da smo v filmih, serialkah in muzikah, predvsem pa na netu, tako pogosto v stiku z raznimi fucki, dicki, cunti, mutherfuckerji, stinky-assi itd-ji, da jih že ne zaznamo več kot posebno žestoke … slovenščina je po drugi strani v javni rabi še vedno precej zadržana, zato pričujoč brezkomprimisen prevod deluje res iskreno surovo in depilirano do poslednje dlake na jeziku … bravo! … vsebina bourdanove življenjske s švicom, krvjo, koko, horsom in seksom prepredene pripovedi, se zato po slovensko bere zlahka in z velikimi, sočnimi goltljali … iskreno priporočam, tudi kot plažno branje za slehernega, ki ga vsaj malo zanima, kakšen je svet na drugi strani nihajnih kuhinjskih vrat, ljubiteljski kuharji pa boste ob tem dobili še marsikakšen uporaben nasvet in trik … no, seveda pa vam kruh in vino v zvezi z bourdainom ponujata več kot ostali: strogo zaupno in prvič javno objavljata resnično zgodbo iz bourdainove newyorške birtije les halles:

lani poleti je chefico službena pot ponesla tudi preko luže, na vzhodno ameriško obalo … po nekaj dneh strokovnosti in bojevanja z menzo v biddefordskem kampusu je sledil še zasebni oddih v novi joriki, ki je, jasnoda, vključeval tudi gastro podvige … med drugim sta se, ker je chefica zavoljo knjige in serijalke no reservations neke sorte bourdova fenica, z mojco odpravili na večerjo v les halles … les halles ni neka pretenciozna restavracija, ampek je ene take sorte bistro, ki streže klasično, pošteno, dobro fransosko bistrojsko košto … gospe sta sedli k obedu, naročili vsaka svoje krožnike in vino in klepetali … chefica si je bila zaželela sočno pito z račko in jo je tudi dobila … z nenaročenim dodatkom: pri drugem grižljaju je nekaj škrtnilo, in ne, to ni bila kost, ampak za noht velik kos stekla!!! … red alert @ les halles!!! … k chefici so ponižno priromali nižji natakar, višji natakar in še malo višji natakar, vsi so bili šokirani in vsi so imeli usta polna ponižnih opravičil, še posebej, ko jim je razložila (in malo naložila), da je prav zaradi les halles naredila to dolgo pot iz slovenije v nyc … za premostitev prvega šoka so ji takoj prinesli še en kozarec vina in se potem z njo dogovorili kako naprej – seveda ji ni bilo do ponovitve kaskaderske točke z račko, zato je za drugi poskus izbrala lososa … no, od tu naprej šokov ni bilo več, računa pa tudi ne … namesto tega sta, ko sta pojedli in popili svoje, doživeli le še obisk vrhovnega natakarja, ki se jima je še enkrat opravičil in jima zaželel lep dan še naprej …