mastdžarska – borok

priznam, da so me huni daleč najbolj prijetno presenetili na vinskem področju … je bila v moji sicer z le rekreativno-ljubiteljskim vinoznanjem opremljeni glavi, vinska madžarska postavljena v nek kotek, na katerem je pisalo tokaji … in to je bilo to, nič drugega … iz furminta (a.k.a. šipona) pridelana vrhunska sladka vina iz tokajske regije so pač svetovno znana marka, zaradi katere se je moral v ilegalo (in kovanje kreativnih imenskih domislic – trenutni močkotov števec je na številki 33) umakniti italijansko-slovenski furlanski tokaj … za kaj drugega madžarskega dosedaj v ustih pač še ni bilo časa, kakšne resne prilike pa tudi ne … in tako sem potem tam gori blizu gradu, natančneje na ulici fortuna v bistroju pest-buda dvakrat debelo pozijal: prvič, ko se mi je po jeziku razlil požirek suhega furminta 2012 iz majhne, a (kar sem ugotovil šele kasneje) zelo ugledne tokajske kleti szepsy … tale furmintek (ne vem, morebiti mu lahko rečemo kar šipon) je bil res krasno zbalansiran, frišen in ravno prav povaljan v hrastovih sodih, da si je nadel še malo tople lesene šminke … drugi pozijavček je bil namenjen eni bolj hrani prijazni črnini, kar sem jih srebnil v zadnjem letu: na cabernet francu osnovan cuvee birtokbor 2011 iz kleti heimman je s frišnostjo tako lepo skrival 14,5% alkohola, da je napotnik na obvezni spisek budimpeštanskih destinacij dal še eno tako vinoteko, da se bo dalo birtokbora (in še koga) odpeljati v domačo klet (katere pomemben del je, lej, lej, madžarska vinska vitrina) … tale madžarski oktet hungary bor sem potem našel v bližnji izpostavi največjega madžarskega vinskega distributerja, firme bortarsasag, ki ima tudi po svetu lifrajočo spletno štacuno (a bi za dostavo takšnega osmerčka v slovenijo plačal skoraj 50 evrov, kar je občutno preveč) … v kolekcijo sem skušal zbasati vsakega po malo – začne se s törleyevo naturel-klasik penino, konča pa z dvema tokajema, szepsyjevim szamorodnim in 3 puttunyoškim aszujem grofa degenfelda … priznam, da sem tistile napbor vzel zaradi imena (in kasneje od hugha johnsona izvedel da je st. andrea ena najbolj zanimivih vinarij za bele zvrsti) bolykijevi dve flaši pa zaradi dizajna etiket (kasneje pa prebral, da je bolyki janos eden najzanesljivejših mešalcev ergi bikaverja) … heimann je tu zaradi zgoraj opisane izkušnje, suhi furmint zoltana demetra pa zato, da probamo še kakšno drugo vrhunsko šiponsko suhobo … zdaj mi ne preostane kaj drugega, kot da jih začnem odpirati … sirotek jaz! 🙂

Advertisements

marijan o vipavski

kdor je v zadnjih letih prijel v roke revijo vino, so mu zagotovo v oči padle atraktivne fotke, ki si sledijo iz strani v stran … večino jih je pofotkal marijan močivnik … ki pa ni le fotograf, ampak tudi pronicljiv in artikuliran vinoznalec, oblikovalec in mentor, kot vse kaže pa tudi vztrajen organizacijski motor za furo na dolge proge … če ne bi bil vse od naštetega (predvsem to zadnje) namreč vipavska dolina ne bi dobila izjemne predstavitvene in promocijske publikacije, trojezične monografije vipavska – barve, vonji, okusi … izšla je nekaj mesecev nazaj in ob številnih fotkah v njej si boste najprej napasli oči in dušo, v izčrpnem predstavitvenem delu pa boste napoteni k številnim vipavskim vinarjem, pridelovalcem in gostincem … kruh pa vin sta dolgoletna fena marijanovih fotk  in tale monografija se jima je zdela pravšen razlog, da ga pocukata za rokav, posedeta na vroč stol in temeljito izprašata:

Knjiga je res impozantna, zato predlagam, da začneva s številkami: Koliko las manj je na tvoji glavi zaradi te knjige in koliko od tistih, ki so ostali, je posivelo?

Nepreštevno mnogo manj jih je. Natančna evidenca bi verjetno Vipavski kot razlogu pripisala pol od celotnega razlike med prej in zdaj. Nedvomno precej več kot mojemu vzporednemu staranju. Ampak razmeroma malo samemu fotkanju ali oblikovanju knjige. Bolj marsičemu drugemu, vzporednemu. Posivenje dlakavega preostanka pa se bolj pozna na bradi. Kar menda prispeva k večji šarmantnosti. Čeprav osebno tega domnevno pozitivnega učinka v praksi nikakor ne zaznavam. Očitno znam to dobro kompenzirati s svojimi ostalimi dovolj zoprnimi lastnostmi.

Še številke: koliko fotk si (preko palca) poškljocal za monografijo? In koliko časa je minilo od ideje do lepotice v rokah?

Okoli pet let nosečnosti beleži tale naš bajsi. Recimo, da sta v knjigi uporabljena dva odstotka posnetega materiala. Čeprav je en odstotek je verjetno precej bližje resnici. Štel pa nisem. Ker zdaj seveda nedvomno izpadem kot slepa kura, ki vseeno vsake toliko časa zrno najde, v mojo obrambo vseeno dodajam nekaj konteksta:
– Nismo uporabili čisto vseh dobrih fotografij (glej tudi odgovor na zadnje zastavljeno vprašanje).
– Pejsaž ali ovekovečenje enostavnega in razmeroma predvidljivega tihožrtja v studiu ni povsem isto kot beleženje hitro bežečih motivov iz letala ali sledenje nekega drugega razmeroma nepredvidljivega in neponovljivega dogajanja. Pri slednjem sem namreč nabral kar precej neuporabnega slikovnega materiala. Za nekaj uporabnega. Čeprav je marsikdaj možno nekoliko bolj predvidljivo uokviriti tudi kaj manj ponovljivega – a slednje žal neredko na račun spontanosti in v končni varianti na račun feelinga fotografije. Poleg tega se rad igram. Kar spet prinese precej neuporabnega materiala. Za nekaj uporabnega. Sem se pa tudi za nekaj pejsažev vračal po primerno svetlobo. In včasih še vračal. In potem spet vračal. Kar je tudi prineslo nekaj neuporabnega materiala. Za nekaj uporabnega.

Koliko različnih objektivov, flešev in bodijev si uporabil za tole monografijo. In seveda – če bi lahko na samotni (vinorodni) otok vzel samo en objektiv, kateri bi bil to?

Če upoštevam nekaj uporabljenih fotk še iz časov iz moje dia fotopubertete, za tole knjigo približno pet do sedem bodyjev. A dejansko sem škljocal v nekem obdobju hkrati pretežno z enim do dvema aparatoma. Nekajkrat sem se v svoji fotografski zgodovini oskrbel tudi z novejšim modelom, če (mi) je ta prinesel res bistven napredek in kadar sem si ga hkrati lahko tudi privoščil. Vmes pa sem si katerega od novih modelov tudi izposodil in testiral, kar povečuje bilanco uporabljenih bodyjev. A če bi me vprašal, koliko bi jih dejansko potreboval, je odgovor bolj enostaven: en body zadostuje. Po drugi strani za bicikliranje, ko uspem včasih razsuti tudi čelado, v nahrbtnik namesto glavnega delovnega konja raje vtaknem nekaj rezervnega, lažjega, cenejšega. Pa tudi par sto metrov nad tlemi pri sto in več kilometrih na uro včasih ni prav enostavno menjati spominske kartice ali objektiva, lažje in ceneje je kar prijeti drug aparat, in po tej logiki pridemo do približno dveh bodyjev, s kolikor njih bi se danes povsem brez strahu lotil take knjige.
Pri objektivih gre za drugo zgodbo. Redko namreč delam z zoomi. Stvar navade. In fotopubertete. Za eno od pomembnih šteng v razvoju svojega fotkanja štejem zamenjavo prvega zooma za objektive fiksnimi goriščnicami. Zasačil sem se namreč, da večinoma uporabljam skrajne pozicije zooma, ki je bil optično opazno slabši od fiksnih objektivov. Posledično je bilo od takrat treba sliki, kompoziciji, motivu, zaradi fiksnih goriščnic vnaprej posvetiti precej več pozornosti kot prej. Kar se je na fotkah hitro poznalo.
Edini kasnejši zum se mi je potem zgodil ob prehodu na digitalca s senzorjem, manjšim od diapozotiva leica formata. Stare objektive sem sicer lahko še vedno uporabljal, a njihov efektivni kot je bil opazno ožji kot prej, pri teleobjektivih je to izpadlo fino, na širokokotnem koncu mi je nekaj zmanjkalo, primernih fiksnežev ni bilo in sem si pomagal z enim od razpoložljivih in dosegljivih zoomov. Ki, kot je bilo moč pričakovati, optično spet ne dosega primerljivih fiksnih objektivov. A da ne bo zdaj pomote: nisem proti zumom. Le s fiksnimi objektivi sem si po vseh teh letih bolj na ti. Rezultat: če ne detajliramo preveč, za knjigo okoli 10 objektivov z nominalnimi goriščnicami med 10,5 mm in 300 mm. Od katerih bi se težko odločil za enega spremljevalca na samotnem vinorodnem otoku. Morda širokokokotnik z možnostjo šiftanja in tiltanja.
Fleši? Štirje studijski in štirje prenosni. Seveda ne vsi hkrati v uporabi. Pogosto nobeden, včasih eden ali dva, tudi trije, štirje pa res redko.

Koliko odstotkov dobre fotke nastane v glavi, koliko na lokaciji in koliko v računalniški temnici?

Dobra fotografija je zame bolj ali manj realizacija tega, kar se mi je prej zgodilo v glavi. Ni nujno, da se je tam zgoraj pod lasiščem nekaj dogajalo celo noč. Včasih gre za sekundo, za trenutek. Fotoaparat je potem orodje, s katerim skušam realizirati tisto, kar se mi mota po glavi.
Kadar lokacija ni danost, kadar jo lahko izbiraš ali si jo prilagajaš, tako ali tako to delaš z glavo. Recimo. Kadar je lokacija danost, se ji pač prilagajaš. Z glavo. Recimo. Kar lahko pomeni, da pejsaža običajno ne greš opoldne zabeležit, če ni ravno treba. In tudi če je treba, veš, da fotka verjetno samo bo. Ne bo pa dobra. Kar zajame senzor fotoaparata, še ni slika, je niz podatkov, ki jih je pač potrebno interpretirati, obdelati. To marsikdo prepusti programski opremi v fotoaparatu. Torej nekomu drugemu. In potem lahko reče, da slike ni obdelal. Ker je res ni. Mu jo je nekdo drug. Jaz se tega posla raje lotim sam. Ker verjamem in upam, da se še ne motim :-), da tisti Indijec ali Kitajec, ki je programiral fotoaparat, ne more vedeti, kaj se meni dogaja v glavi, ko vidim, pripravim in posnamem motiv. In potem v temnici sledim lastni ideji o končnem rezultatu. Sam se odločim, ali naj bo slika bolj ali manj kontrastna, ali bodo barve nekoliko bolj ali nekoliko manj intenzivne ali kako se bo barvna slika pretvorila v črno belo – danes pač ne navijem več rdečega filtra na objektiv fotoaparata s črno-belim negativom za temnejše nebo na sliki, to določim z ustreznim parametrom v računalniškem programu. In imam za to v digitalnem negativu na voljo vse podatke, ki jih je zajel aparat – ne le tistih, ki bi mi jih v jpg zapakiral oni Kitajec.

Marco Pierre White pravi, da je esenca kuharije obvladovanje temperature (heat management). Kaj je esenca fotografije?

Po analogiji z Whiteom je to verjetno upravljanje s svetlobo. Fotografija pač to je. Svetloba. In njen čas. Fotografija ima časovno dimenzijo. Ki včasih ni izražena. A je. Drugič je izražena. Ker pač je. Tisočinka sekunde ni trenutek brez trajanja, sekunda je to še manj.

Po listanju Vipavske je jasno, da si se izmojstril v številnih tipih fotografije, od krajine prek portretov do hrane na krožnikih. V kateri foto disciplini najbolj uživaš?

V vsem, kar smem, pa mi ni treba :-). Naročilo je obveznost. Takrat moraš. V užitek mi je, ko smeš, a ti ni treba. Ali ko sicer moraš, a vseeno o sliki odločaš sam.

In še podobno vprašanje iz vinskega sveta: kakšna vina ti najbolj dogajajo vobče? Plus namig za kakšno konkretno polnitev? (Piana ne velja :-))

Čeprav sem kar izbirčen in morda tudi zahteven, nimam splošnega najljubšega vina, še najljubšega sloga ne. Se lahko sklicujem na svoie prazne flaše? Vse tam so zelo konkretne. Čeprav ne uspem moriti bralstva svojega bloga čisto z vsemi. Če bi na hitro pogledal, mi tam manjka že nekaj Slovencev. Zanesljivo recimo kateri od Dveri-paxov, Verusov, Marofov. In še kdo. Marsikdo.

Če razpolagam s točnimi podatki, potem Močivniki ne prihajate iz vinorodnih krajev. Kdaj (in kdo in kaj) te je potegnilo v vinski svet?

Študentski časi. Klapa v študentu. Barbi. Začelo in nadaljevalo se je precej spontano.

Za izvedbo in dokončanje knjige je bil potreben konsenz velikega števila različnih ljudi s kaj različnimi interesi, kar je precej neslovensko. Je Vipavska torej antiteza slovenske teze o španoviji, v kateri še pes crkne?

Niti ne :-). Kaže, da smo takrat, na začetku, pripravili in sodelujočim ustrezno predstavili dovolj sprejemljiv koncept. Če bi preveč njih odklonilo sodelovanje ali če bi med njimi manjkalo preveč težje pogrešljivih imen in bi to nakazovalo količinsko ali kakovostno premalo kredibilno vsebino bodoče knjige, bi mi preprosto dvignili roke. Bolj kot za nek formalni konsenz je šlo za osebne odločitve številnih posameznikov po načelu take it or leave it.

Kaj najbolj žlajfa slovensko vinsko sceno in kaj ji daje pospešek?

Pospeškov zaznavam trenutno bolj malo. Žlajfov je pa precej. Predvsem se ta scena moje preveč ukvarja z včeraj in danes, premalo z jutri. In hkrati preveč z JAZ, premalo z MI. In marsikdaj s precej več zgodbe, kot je vino potrebuje ali prenese.

Čigavo mnenje (razen svojega) se ti pri presojanju vina še zdi relevantno?

Sem se moral glede tega temeljito pogovoriti s sabo, da sem za tale odgovor izluščil nekaj konsistentnega. Je pa izpadlo enostavno: Če se pogovarjamo o vinih, ki so se mi nekoč intenzivno dogajala, pa sem jih potem pustil za sabo, se težko spomnim kogarkoli, ki bi me lahko vrnil v preteklost. Ko mi je jasno kaj in zakaj mi ni, potem mi to pač NI. Če pa gre za vina, ki se mi še ne dogajajo, sem pa odprt.

Ker smo kruh in vino (in ker vemo, da si z vinom zelo na ti) ne moremo mimo vprašanja, kako se kaj obneseš v kuhinji? Kuhaš kaj? In če da, kaj najraje in najbolje?

Če bi bilo ravno treba, pod mojo taktirko od lakote najbližji ne bi ravno pocrkali, resno nisem tudi še nikogar zagiftal, dol pa nad mojo (redko) kuharijo tudi nihče ne pada. Sem skratka količinsko in kakovostno precej bolj porabnik kot ustvarjalec.

Nasvet iz izkušenj: Domnevajva, da bom šel v Vipavsko petkrat, vsakič v različni kompaniji. Kam naj peljem jest:

  • ženo
  • ženo in otroke
  • tri frende iz srednje šole
  • fotra in mamo
  • avtobus romarjev

Skoraj kogarkoli skoraj kamorkoli. Razen morda omenjeni avtobus romarjev – zaradi potrebnih prostorskih kapacitet gostitelja. Trije frendi iz srednje šole lahko namreč še vedno obožujejo zgolj pomfri in vineršnicle in jih res nima smisla pri Tomiju na Zemonu mučit, mama pa morda ne mara rib in pač torej ne z njo raje ne na Pikol. In če so ribe edino, kar šteje, pač ne greš na Majerijo, ker Matej pač rib ne pripravlja. Pa žena in otroci gor ali dol. Za soboto zvečer z ženo ki obožuje karkoli že, in lahko razvajanju, že zakaj, nameniš manj ali več kot stotaka, sem lahko pa bolj konkreten.

Je pri izboru fotk za knjigo Vipavska izpadla kakšna, ki ti je še posebej ljuba, ki bi jo bil pripravljen deliti z bralstvom kruha & vina?

V navezavi z enim od zgornjih vprašanj oz. odgovorov: najprej sem izbral fotografije za predstavitve vipavskih vinarjev, gostincev, sirarjev in vinoteke. Fotografski del knjige (Vtisi / Impressions / Impresioni ) je potem sestavila kolegica Anita Lozar. Izmed 5 ali 6 tisoč slik jih je uporabila dobrih 200. Upam si trditi, da lahko že kar takoj izdamo še eno Vipavsko z drugačnimi oziroma drugimi Vtisi :-). Ker pa to trenutno res ni prioriteta, jih nekaj seveda lahko pokaževa tvojim bralcem. No, tudi sicer bi jih lahko.

Marijan, hvala za odgovore. In seveda za vse slike:

This slideshow requires JavaScript.