sicer je treba priznati, da je tu objavljajoči napotnik neke sorte gedžet frik in da se rad spopada s pastmi, prepadi in vzponi v katere človeka tera ekstenzivna raba sodobnih tehnologij, ampak je pa tudi res, da na njegovi lestvici fincanih opravil zelo zelo visoko kotira tudi sledeč prizor: stara hiša na podeželju, večer, interier … tišina; v prijetno ogreti sobi se sliši le ponavljajoč ritmičnen vzorec komaj slišnega šumenja, ki ga povzroča rahlo guganje starega masivnega gugalnika … v ritmu je tu in tam zaznati le še sreb, ki ga s pitjem iz kozarčka povzroča v gugalniku udobno nameščen brkat moški na pragu najboljših let … v rokah drži knjigo in se vsake toliko pritajeno zahihita, včasih pa tudi huronsko zahrza … no, v prav takšnem stanju me je bilo moč videvati med minulimi prazničnimi večeri, ko smo družinsko okupirali tole prelestno bajtico v mihovcih pri veliki nedelji pri ormožu … med številnimi drobnimi relikti preteklosti se je namreč nahajala tudi babja knjižica iz prve polovice 20. stoletja , ki je koj osvojila srce pravega moškega z začetka 21. stoletja:
mislim, bojz, 1400 nasvetov ustanoviteljice in častne predsednice osrednjega društva češkoslovaških gospodinj je pač čtivo, ki zahteva nedeljeno človekovo pozornost … sicer moram priznati, da si za nasvete o čiščenju cilindrov in o preprečevanju potnih madežev na moških klobukih nisem vzel toliko časa, kot bi bilo prav, sem pa zato precej natančno proučil kuhinjsko sekcijo, kjer je cel hec, saj je gospa ružena nasvete pisala v času, ko hladilniki še niso bili komoditeta slehernega doma … njen daleč najbolj kaskaderski nasvet gre takole:
huh, ne vem, če bi imel muda nekomu ponuditi zajca, ki bi se bil pred tem več mesecev valjal v kislem mleku … test časa pa so na češkoslovaškem, zakopane globoko v zemljo, dobro prestajale tudi črešnje:
poleg teh dveh je v zvezi s hlajenjem zapisanih še cela rajda čarovnij s salmiakovo soljo, pa s večtedenskim ždenjem mesa nad močnim kisom v zaprti posodi ipd. … skrarka ze cela dva hudo zabavna večera jih je bilo in med njimi so se našli tudi taki, ki bodo definitvno našli pot v testni laboratorij kruhovinske zajednice … spodnja receptura za gobjo esenco je že ena izmed njih, takoj ko pogruntam, kaj točno je beloprsteni lonec:
esence ne bom dajal ravno v flaške od arcnij, ampak fintica se mi zdi pa kar uporabna … no, in ko smo že pri starih kuharskim modrostih in ker naj bi bložna kombinacija vendarle bila dvosmerna, pozivam slehernega bralca, naj se skuša spomniti kakšnega materinskega, še bolje pa babičnega ali prababičnega kuharskega zrna modrosti, ki bi ga bilo vredno deliti z nami v komentarjih tu spodaj!
kruh & vino 
babici sem prinesel bilobil, ko bo začel delovati se oglasim…medtem pa me zanima ali je tale lenja v živo tud tko špasna kot v linku 😉
za beloprsteni lonecpa si najbrž že našel odgovor…bela keramika
Hm…zelo lepo in obsirno. Ceprav me je za peko navdusila babica pa se nikakor ne spomnim kake stare modrosti!!!!!!
Torte so dosti manj zakomplicirane 🙂
ako si že pocukal z rokav, pa se pejmo. tole priobčim le zategadelj, da se vam sive možganske celice prebude. vem, porečete to pa že vemo, ma morda se vam ob tem v spomin priplazi katera od starih ukan, ki so jih babice ‘durh troble’.
včasih ko frižiderjev ni blo in je blo v ledenici premalo prostora v vročih dneh, so pijačo shladil tako, da so pijačo v steklenici zavili v vlažen star časopis in postavili ob oknu na senčno polico na prepih. pijača je bila prijetno hladna.
Le Pomešaj
Nasvet moje babice pa se nanaša na izbiro hišne pomočnice. Imeti more čim bolj tanke prste, kajti le tako bo brezhibno obrisala prah. Drugi pa pravi da ne sme met bolj negovanih rok kot gazdarica… baje to pomeni da porabi več časa za svoje roke kot za nego gazdaričinega porcelana.
Bolj si razbijam glavo, bolj postaja jasno … Čeprav sem se kuhanja učila ravno pri babici, se ne spomnim kakšnih posebnih trikov (pa še zamrzovalno skrinjo je imela in mrzlo klet namesto hladilnika).
Najpomembnejše načelo, ki sem se ga naučila od nje in ki je bilo za časa njenega življenja pomembno, pozneje potem zasmehovano (ker je prevladovalo načelo “nek se vidi raskoš” in se je naslednja generacija velikokrat sramovala varčevanja in preudarnosti), zdaj pa spet prihaja v modo, je bilo … strogo varčevanje z resursi.
Spominjam se, da mi je nenehno pripovedovala, kako naj varčujem s tem in onim, pri vsem tem pa seveda nismo jedli kot reveži (v Prekmurju se je vedno preveč jedlo, to ni nobena skrivnost).
Ko sem prvič možu rekla: “Če se ne zadržuješ v nekem prostoru, ugasni luč!”, sem jo citirala. Mož se je smejal (po naravi nisem tečna, zato se pri nas veliko smejemo), potem pa se je navadil na to, da ga bom vedno spraševala, ali res rabi luč v tem in tem prostoru, če pa je tukaj.
Varčevanje z vodo, pomivalnim sredstvom, hrano … Vsega tega sem se ponovno naučila, ker vegetarijansko gospodinjstvo v 21. stoletju pač deluje drugače kot samomesojedno v socialističnem 20., vendar je osnova vsega nauk stare mame, da stvari ne gre zapravljati, temveč izkoristiti do konca, pri čemer pa rezultat (obilno kosilo, čista oblačila, zelo bogate sladice …) ne rabi biti tako skromen, da bi se ga bilo treba sramovati …