mati napotnik (po mojem vedenju pa tudi številne ostale zgornjesavinjske matere) so svojo finalno dižem-ruke-od-tebe jezo in nemoč nad podivjano mulčadjo radi izrazili s politično korektnim eh, kura te gleda! … težko bi rekel, da je ta obzervacijski stavek kaj prida zalegel – nenazadnje to, da te glede ena relativno glupa prizemljena ptičetina pač ni neka hudo grozna reč, v svetu dvoriščne perjadi je bilo recimo veliko huje doživeti zahrbno naskakujoče kljuvanje ultra zoprnega in nervoznega mini petelina, ki je vsak drugi dan potuhnjeno čakal, da je mali napotnik s kanglico za mleko prečil mlinarjev most in ga nato z napadalnim šprint-skok kombotom spravljal do tesnobnosti woodyallenovskih dimenzij … kurc ga gleda, tistega mlinarjevega cviterskega petelina, res! … kar se pa tiče spogledovanja s kurami: zgornja enačba je nastala minuli vikend, ko sem iz para na placu kupljenih dvokilčkov uspel načarati 8 (z besedo osem (s klicajem osem!)) različnih prehranskih produktov:
ena: maslo, šalotka, dva kompleta piščančjih iznutric, konjak (+ šibica), sol, sladka smetana palično mletje, tlačenje skozi fino cedilce, žlička tartufate = pašteta
dve & tri: obrezana maščoba z dveh razkosanih kur, višek kože s stegen, koža s hrbtov, sol = kurji ocvirki + mastkurja
štiri: čiknvings (so v zamrzovalniku, čakajo na realizacijo)
pet: dva kurja hrbta, korenje, zelena, koleraba, por, česen, cvetača, poper v zrnu, voda, lagano parurno brbotanje, precejanje, nudli = kurja župa
šest: obrano & ohlajeno & sesekljano meso s kuhanih kurjih hrbtov, jajce, nariban korenček, nariban sir, drobtine, plitvi cvrtje v ponvi = piščančji polpeti (v ponedeljek ob polšestih, hehe)
sedem: cele noge in fileji z dveh kur, pehtran, limonin sok, paprika v prahu, olivc, sekanci orehovega lesa v alu foliji, na 110 stopinj segret webrov plinski žar, digi termometer, dve uri in pol = najjače hrustljavo zapečeno & sočno dimljeno pile e-v-a-h!:
osem: ohlajen file najjačega hrustljavo zapečenega & sočnega dimljenega pileta e-v-a-h! narezan na rezine, radič, paradižnik, trdokuhano jajce, olivc, kis, gorčica, sol = solata z dimljenim piščančjim filejem …
skratka: naj me koklja brcne ali kura gleda, če to ni osem top produktov!
p.s. natančen ogled fotografije priporočam predvsem vernikom trdogorivnih žarov, ki radi javskajo, češ kako plinski žar ne more sproducirati tiste specifične arome po lesu – well, it can …
kruh & vino 
ha ha, voham, ližem, pa ima okus po monitorju… naj te koklja brcne, saj si skor še džipa sestavil iz teh dveh mrtvih kur…
Zakon! Zahakljala sem se že pri pašteti. 🙂
Prilika o st.Napotniku ji je z dvema kurama nahranil ljudstvo 🙂
Kjub moji trdni veri v enega in edinega (žar na oglje) pa priznavam da se mi malo slina nabira ob zgornji fotki. Menjam buteljko za eno bedro 😀
Ok. Tole pa je malo preveč. Poskusil (ampak res samo poskusil) plinski žar. Noben, ampak res noben žar se ne more primerjat z žarom na oglje ali pa še bolje neškropljenim trtinim lesom in dodatkom rožmarina. Sploh pa ne, če je na žaru perutnina v takšni ali drugačni obliki.
Ampak kot je že nekdo rekel: O okusih se ne razpravlja. In tega se poskušam držati.
PS.
Ali pa je mogoče plinski žar opcija, ker se nekomu ni dalo pripravit žara na oglje. Dopuščam tudi to možnost. Je kar postopek
LP
lenča, kaj džipa, tole je bolj kompletno kot patrie, hehe … maja, poskusi naprej 🙂 … miha, tehle ni več, obvestim o kakšni naslednji ibungi … tečen: ne bit zdej nekaj užaljeno hud, no … kar pravim je, da se da tudi na plinskem žaru napedenati hudo slastnega dimljenega low&slow piščeta … plinc in ogljar sta sicer res dve različni zgodbi, vsaka s svojimi plusi in minusi … ampak nikakor nista tako različni kot marsikdo misli … dejavnikov za dober končni rezultat je veliko: surovina, predpriprava, marinada, aromatično lesovje, vir toplota, predvsem pa izkušnje in natančnost majstra pri obladovanju vsega naštetega … naj se kadi! 😀
Uf! Tole je pa skor mkgajversko. Sam še knoflco in ribiški laks nekam vpleteš, pa maš iz tega še vabo za mečarico.
A ti dam še potencialno devetko? Poule à la presse. Mal bi blo sicer okleščeno in primerno le za kakšno
(300 kosmatih in debel prst!)
… omačno osnovo, sam mogoče je pa še kaj življenja v tistih prekuhanih kosteh.
V štirih mesecih na barki smo (no ja, sem) brez odrekanj zgubili 7 kil! Zdaj zgleda, da jih dobimo nazaj že samo pregledujoč K&V. Kar se tiče ogljencev in plincev, v naši hiši pridno uporabljava Staubovo (na zacetku nesramno drago-vsake lire trikrat vredno) ploščo, ki jo namestiva na podolgovat plin za peschiero. Kdor ne verjame, da je žarjenje lahko dobro tudi brez lesa, naj se povabi na pokušnjo.
Že vem kaj bo jutri za kosilo 🙂