chillout

stric tinč nikoli ni kaj prida govoril, v bistvu je vedno bolj kot ne brundal samemu sebi tje v rdečkast, košat brk, ki se mu je spuščal vsaj centi čez zgornjo ustnico … kdor je bil na najini ohceti in se je z njim pogovarjal (okej, skušal pogovarjati) ve o čem govorim … kljub temu sem od njega uspel razumeti dve vremenski opombi … kadar je bilo sibirsko mrzlo – in to je tam, v senčnatem šmelcu pod peco, kamor sonce ne posije od 1. novembra do 8. februarja, precej pogosto – je siknil, da je na sončni upravi spet stalin dežuren … poleti, ko je brnalo kot v krematoriju pa je uporabil isto sikancijo, le da je stalina zamenjal s hitlerjem … ki je dežuren tudi danes … pa naj kar bo, saj imamo ultimativno orožje za blokado njegovih temperaturnih ekscesov: s sadjem nafilano ledeno limonado:

takale kibla se pri nas kar redno valja v hladilniku, val svežine pa je v bistvu sprožil dedo, ko je zadnjič enkrat pred nas postavil pitcher z bezgovim sokom odišavljene limonade in v njej plavajoče borovnice, koščke breskve in vejico mete … ovekovečena je narejena z breskvami, malinami in borovnicami, ampak v bostvu lahko v njej plava karkoli, fino je le, da je sadje, ki ga priložiš sočno in aromatično … s kakšnimi jabolki, hruškami, bananami in marelicami tukaj nimaš kaj počet … osnovna metoda gre pa takole: Nadaljujte z branjem

originau

kakšne tri tedne nazaj se je chef opremil s šestimi kutinami, malo kot hommage štirim metrom grmičevja za bajto, ki ga je spomladi tako razveselilo s svojimi rožnatimi cvetovi, malo kot reminder na naskrivaj mrmran mulcovski komad (… prišli so turci z velikimi ku … ku ku ku ku-tine so dozorele, jablane pa odcvetele, heja, heja!), malo pa za firbec, ker s kutinami v kuhinji še nikoli ni nič počel … početi pa je menda nujno treba, ker kar tak, surov, ta grintav sadež ni za nobeno rabo … če direktnega zasadiš zobe vanj, ti taninska kisloba zalepi jezik na nebo in obe ličnici vkup, kot da si si vbrizgal celo tubo super limagary rhodes kutine recimo nareže na polovičke,posuje s sladkorjem in potem z vanilijevo palčko vred vse skupaj kuri v pečici kar slabi dve uri … na srečo imajo kutine tudi vgrajen barvni indikator kuhanosti – takrat, ko ratajo rožnato oranžne so načeloma že primerne za v usta … in zdaj seveda še pojasnilo naslova tegale zapisa: kutini se po portugalsko reče marmelo in odtod torej pride ime za ozimnične sadne zvarke ki te dni dišijo naokrog … alzo je originalna marmelada narejena prav iz kutin, chef pa je ta teden tistih šest zreduciral v pikantno kutinovo marmelado z oreščkiNadaljujte z branjem

za hude čase

odpri tale glaž pa palačinko namažminichef in njegovi sovrtičkarji (ali kako se reče deci, s katero družno guliš vrtčevske stolčke, mizice in ležalnike?) so že prejšnji teden iz plodov narave sestavili tetko jesen in jo postavili v preddverje vzgojnovarstvene inštitucije, tako da smo starši lepo opozorjeni, da so jasno nebo in prijetno sonce časovno izredno kratkoročni pojavi, ki jim v rit (poleg jutranjih meglic) že skačejo slana, dež in siv lepljiv asfalt … da z jesenjo ni heca smo se navadili v časih milke planinc, ko nikoli nisi vedel, kdaj bodo v štacuno pripeljali olje, sladkor in moko iz zveznih rezerv in kdaj bo na televiziji namesto arabele v redukcijsko noč zasvetila parafinska sveča … tem časom in seveda močnemu sindikalnemu gibanju, ki je poleg prikolic v istrskih kempih znalo ugodno zrihtati svinjske polovice in različne pakete vložene zelenjave gre pripisati tudi navezanost našega naroda na ozimnico … tako se tudi chefu podatek o tem, da kdo v kleti hrani nekajdeset teglov vložene paprike ne zdi tako zelo neverjetno dejstvo (okej, to da so vložene paprike prva stvar, ki jo hitiš reševat pred požarom je pač stvar osebnega okusa – sam bi pred papriko uvrstil vsaj kakšno s stropa visečo mesnino) … no, ker torej tetka jesen streže z obiljem plodov je vseeno fino, da vsega ne požremo takoj (ali, nedajbože, zmečemo preč) ampak vsaj del darov prihranimo za praznovanje dneva jna in ostalih zimskih praznikov … polona in peter sta tako v nedeljo zvečer v marmeladno vrsto postavila gajbico do konca zrelih, sladkih in dišečih bloških sliv (hvala!), ki so se tako uvrstile za rabarbaro in pred kutine … jam session se je torej začel z rabarbarino marmelado … Nadaljujte z branjem

osmerokraka zvezda

zločesta piovra je dobila, kar je zaslužilahobotnica je prav gotovo ena od najbolj fascinantnih živali, drugače po njej ne bi poimenovali toliko in tako različnih stvari, kot so na primer disketa s seznamom domnevnih udbomafijskih carjev in botrov, 9 serij epskega boja inšpektorja cattanija proti italijanski mafiji, ena bednejših moorovih bondiad in rezervni regulator pri kompletu avtonomne potapljaške opreme … ampak ta ima vsaj še nekaj veze s pravo hobotnico, ostale pa so zgolj v negativni kontekst prestavljene fascinantne lastnosti teh weird vanzemaljskih podvodnikov, h katerih pozitivnejšemu imidžu gotovo ne pripomore najnovejša hollywoodarska aplikacija v piratih s karibov … ampak so tele hobote tudi v resnici precej hude … chef se (poleg novejših potapljaških spominov na v majhne luknje tlačeče se ter formo & barvo rapidno spreminjajoče primerke iz severnega jadrana) spomni, kako je že več kot deset let nazaj z vladimirjevim potomcem tonkotom nazorjem z ostmi hodil na nočne hobotolovne veslaške maratone po uvalah v bližini bobovišća na braču … še bolj si je zapomnil okus, ki so ga ulovljenke z dodatkom čebule, krompirja in olivnega olja razvile pod peko (in kasneje kot memoar v domači pečici) … osmerokraka žival sicer največkrat pristane v takšni ali drugačni, ponavadi kar klasični- krompir-čebula/česen-olivc solati, ampak darko rodica je enkrat mehkužnico postregel z jagodami in zelenim poprom … osvežiti okus hobotnice s sadjem je zelo chefuvšečna ideja, zato je za inavguracijo domačega malinovega kisa pripravil hobotnico z breskvami in malinovim kisomNadaljujte z branjem