zlati silvo je … rado!

ena boljših stvari pri biti jaz je postnovoletno obdobje, ko se nabiralnik zlatega silvota zapolni s poročili žurajočega kruhovinskega občestva z vseh koncev in krajev … prebiranje prijav, gledanje fotk, hihitanje ob zapisanih vicepokih, učenje ob receptih – vse to kaže na trud, ki ste ga nekateri pripravljeni vložiti v ta tradicionalni hec na kruhu in vinu, za kar sem vam vsem, ki ste letos, pa tudi kdaj prej, prijavili svoje silvestrovalne masterpiece, res hvaležen! … tako nimam prav nobenega razloga, da bi svojo zvesto publiko ozmerjal s kakšnim prešernovskim verzom o dihurjih, ki žive v lublan in noč in dan bero kruh pa vin od sebe na dado nobene fige … zlati ste vsi, ne le silvoti!… letos je čas, voljo in korajžo za udeležbo na tekmi zbralo deset kruhovinarjev, med njimi so bili trije taki, ki so naslov zlati silvo že osvojili, zatorej je bilo pričakovati ostro in izenačeno tekmo … po vrsti so v kaselc prileteli (levo je ime prijavitelja, desno pa ime in link do njegove prijave) :

matej živič: top lista

barbara kvas: pojedina za frende

alan orlič: sadno zelenjavni piščanec in zvita mortadela

anuška linc: dine hard

jana jovanovska: tale je zate, silvo

uroš ručigaj: rojen 30. decembra

pureki: zaloški zlati silvo

špela j, planinšek: očeva želja

grega e. voglar: rokodelstvo po domache

iztok mrak: zima zima bela

 

žirija je letos dobila noveg člana; klasičnemu triu se je namreč pridužil g. marjan božič, ki je kljub temu (ali pa ravno zaradi tega), da nosi ime po silvotovem konkurenčnem prazniku, izkazal veliko poznavanje silvestrske tematike in dal procesu žiriranja novo dimenzijo … preliminarna ugotovitev žirije je bila, če citiram nekaj ugotovitev, ki sem jih od žirantov prejel po smsih: silweji so vsak let hujšejši / o šit, teli se pa ne hecajo / pa tle bi moral vsi zmagat / ne morem vseh naenkrat žirirat, slina preveč teče … skratka, kot radi rečejo ob olimpijadah, pa tam to velja bolj za floskulo, pri silvotu pa mislimo resno: to je bil najboljši natečaj zlati silvo do sedaj …

ob podrobnejši analizi prijav je tudi meni postalo jasno, da moram nekako razširiti nagradni sklad tekme … tu v špil vstopi gašper, prvi someljesko organoleptičen aparat slovenije in vinski negociant, ki je v sklad za prijavitelje naravnost iz dolomitov širokogrudno prispeval devet steklenic penine gašper – po eno za vsakega, ki ne bo prejel glavne, zlatemu silvotu namenjene pikol-gašparinove majstorije:

silveri-brut

ampak, jebi ga, v kompetitivnem svetu živimo in en mora bit najboljši … po imenskem abecednem redu na virtualni oder vabim tekmovalce da prevzamejo sledeče nematerialne nagrade:

 

zbirko prestižno luksuznih mišk klikavic
in pinky častni znak mortadelskega konzorcija bologna
prejme alan orlič
(za razkritje clickbaitovske strategije in univerzalno party rabo mortadele)

*   *   *

krematorijski dim braće topalović s črno kokardo karlmayeve stare smrti
prejme anuška linc
(za konceptualno mrtvaško dovršeno slovo od ne tako divne crne godine) 

*   *   *

blagnejunkerjev red permanentega prijateljstva
z vintage emo komadom slovenskega okteta
prejme barbara kvas
(za krasno demonstracijo, da gresta tudi na silvestrovo ljubezen in prijateljstvo skozi želodec)

*   *   *

bronasti oktet zgornjih shivovih ekstremitet
sizi paketom ročnega orodja handy andy
prejme grega e. voglar
(za v od zore do zore implementirani rokodelski state of mind)

*   *   *

betonski plesni čeveljc in skok s trimetrske deske v skopušnikov bazen
prejme iztok mrak
(za ekstenzivno (20 strani!) popisano pojedino za dva)

*   *   *

častni postroj s spominskim vencem in kralijico iz sabe za sabo
prejme jana jovanovski
(za špalir kot ga še nismo videli in organizacijski “vse že prej fertik” podvig)

*   *   *

kompendij najboljšega od najboljšega od top liste in še eno top listo za povrh
prejme matej živič
(za top topova svoje silvo kuharije (ki je top))

*   *   *

kratko in jedrnato avstralsko recenzijo ameriškega pira in vse potrebno za odganjanje lačnih ob naslednji prijavi
prejmejo  pureki 
(za transkontinentalno fešto in lagano sportsko sosledje zabave)

*   *   *

značko morske deklice cmas in vse hipi znake na netu
prejme špela j. planinšek
(za organizacijsko implementacijo božičnega družinskega miru še na silvestrovo)

*   *   *

zlato brazdo vzdržljivosti  in še enih 48 ur
prejme uroš ručigaj
(kot priznanje za to, da mora vsako leto ob koncu žurati dva dni skupaj)

*   *   *

 glavno titulo in njej pripadajočo slavo, hvalo, trepljanje, prestižno steklenico penine silveri cuvee brut (penina leta, silveri za silvota pa take fore!), ki jo je v nagradni sklad prispeval njen avtor, boris gašparin (hvala!!!) in vse ostalo, kar je še povezanega s poimenovanjem

zlati silvo 2017

pa izmed vseh zgoraj omenjenih prejme

iztok mrak
(za osebnoizpovedno noto, suveren kuharski pristop ter hintov in dovtipov poln projekt zima zima bela)
screen-shot-2017-01-13-at-3-48-08-pm

to je že tretji naslov za mladega mraka in skorajda bi mu lahko rekli michael schumacher, peter prevc in ingemar stenmark natečaja zlati silvo …v naslovi zapisa smo ga – zaradi tega, ker gre v tretje – preimenovali v radota, štiričlanska žirija pa je po tesnem boju zmago utemeljila takole:

vse naj stvari so tri in tretji zmagi iztoka mraka na natečaju zlati silvo ne gre gledati v zobe … oziroma! prav v zobe ji moramo pogledati, da bomo spoznali, da je zaslužena vsaj tako kot prvi dve … poleg izbire in izvedbe jedi pa žirija prepoznava izjemen talent za vpletanje detajlov in osebnih doživetij in stališč v pripoved o praznični večerji za dva … ki je na koncu prinesla zmago številka tri … bravo!

ne dvomim, da se bo čestitkam tu spodaj pridružilo tudi bralstvo kruha in vina … naj bo leto vsaj tako okusno, dišeče in zabavno, kot so priijave sodelujočih na našem natečaju! … ko se bo začelo iztekati, pa bo – ako bog da! – spet priložnost, da zlati silvo postaneš prav ti … dober tek!

geneza silvotove reinkarnacije

ježuščkovo rojstvo, rojstvo novega leta, post zimsko-solsticijska smrt teme in rojstvo svetlobe, kdaj se bo že stegnu hudič hudič žlehtn od 2016 – tale cajt v letu se vrti okrog smrti in rojevanja big time … tudi na kruhu in vinu je to čas, ko lastne aktualne kuharske dogodivščine za nekaj časa denemo na stranski tir in tole platformo namenimo svojemu bralstvu … zlati silvo se ponovno rojeva! … in res združuje ljudi … s kolegom groblerjem, recimo, sva med letom take mone, da se sploh ne vidiva in ne slišiva (no, vsake toliko nadaljujeva že zeeeeelo dolgoooooo verigo smsov, v katerih izmenično preobračava črke v imenih znanih oseb; nekaj primerov: pinta alenkarič, alfred nobel burek, vili kresnik, boštjan engine, muslimano ronaldo, tone forenzik tof, miami vice vukov, beti nipič & alfi jurkovič itd.), dokler ni treba narest logota za zlatega silvota … pa mu včeraj rečem, naj naredi kakor mu paše, pa v pogovoru omenim tudi motorhead in danes s pripisom navdihnil si me, ko si rekel Mötorhead …te pa najdem ta dva modela, pa si nisn mogo pomagat dobim tole:

zlatisilvo_2017.png

smešn, a ne? … ampak me je takoj pograbila tanaročniška izmišljija in sem odpisal: ko su ova dva metalurga? … mrbiti bi vseen raj sam logo iz majce; apetitlih mora pa vseen bit 🙂 … e, sad zvučim ko klijent neki, hehe … v odgovor dobim tole sliko:

02.png

in še preden utegnem odgovoriti zacinglja še en mail: za takega naročnika mi ni problem korekturc delat s tema dvema prilogama:

04.png

03.png

bottom line: grafično smo opremljeni kot še nikoli do zdaj, upam da ste tudi vi doma kuharsko, dokumentaristično in žurersko našpičeni in pripravljeni na nate-čaj leta in naskok na najprestižnejšo in najbolj frajersko možno gastro titulo … uradni razpis je v zadnjih korekturah, coming soon!

 

nosilec spomenice

ostra kosa ta koščene bledoličnice je leta 2016 poleg resnje košnje med nam ljubimi artisti, misleci in personami prav zlobno in pizdunsko zahrbtno poskrbela tudi za to, da sem postal edini dežurni ohranjevalec spomina na božične večerje svoje prve primarne celice, ki je – odkar pomnim – božične predvečere na mizo vedno postavljala pečeno svinjsko prato, ki jo je ata napotnik lagano sportski najprej zavijal v pečko/mreno, nato pa počasi in z andohtjo pekel v pečici, vsake toliko prelivajoč jo z belim vinom in lastnimi zafti … medtem so mati napotnik namešali francosko solato in uprizorili peko svojih legendarnih na hitro vkup zmetanih hlebčkov … včasih, če se je v cajtnge zavit radič štrucar (cukerhut smo mu, po napisu iz v avstriji uvoženega semena rekli) v blokovski kleti ohranil do božiča, je bila zraven še skleda njega samega, narezana čisto na tanko in pripravljena s krompirjem in bučnim oljem … potica je bila opcijske sorte, če so jo mati slučajno delali, je bila, če pa ne pa ne – hočem rečt, da okoli nje ni bili nekega kulta; mogoče zato, ker noben ni bil nek hud potični fen … za razliko od one svete trojice, ki je pač postala obvezna božična oprema: fotr je mel svojo pečenko, mat svoje hlebčke, tamau pa francosko solato … in prav nobenega razloga ne vidim, da ne bi s temi tremu ajnfoh rečmi vsako leto počastil spomina ne deške dni v bloku ob dreti in na tista dva, ki sta poskrbela, da so bili ti dnevi brezskrbni in lepi … letošnja prva spomenica je izgledala takole:

bozicka1

majoneza je malo zajebavčkala in se je delala, da bo ratala samo, če jo stolčem na roko; pa sem jo, kaj pa čem? … kruhki so bili fajn, mogoče z malo pretrdo skorjo, ampak imamo še vsi v redu zobe, tako da smo jih zmogli … in pečenka je bila dober približek fotrovi, mogoče zato, ker je to mangaličin hrbet, sočen, lepo omaščen in mehak … potice nismo pogrešali, predvsem zato, ker smo ušpičili nekaj veliko bolj sočnega, mehkega in vsem udeleženim všečnješega:

bozicka2

in takole lepo malo v spomine odeti in malo gor privzdignjeni smo nato planili po družabnih igrah in se fino in lepo skupaj imeli … festen, dragi moji, festen! … in po tem božičnjaškem družinskem vzdušju je čas, da vsi vkup – jaz z organizacijo, ti s prispevki – začnemo priprave na zadnjo veliko tekmo tega leta: zlati silvo namreč tudi letos bo! 🙂

 

 

1.10. – prva desetka

ko smo letos izvedli reprizo prvega obletniškega kruhovinskega žrebanja se je grega, ki se ga je dotaknil prst usode kaj hitro pofočkal, v emajl napišoč tale niz besed: Erm – lihkar sm pogledu tazadn poust na kruhinvinu in Napo, jebenti, a si ti (sepraw tvoj tamaw) to mene izžrebal slučajno?! … in ker mu nisem mogel odgovoriti drugače kot pritrdilno, sva se okvirno domenila, da se konkretneje domeniva enkrat po poljetju, ko bo več miru v eni in drugi hiši … in nato je prišel šolski september, ž njim pa prvo resnejše usklajevanje termina, ki je pukim slučajem izvedlo še kar ženijalen konceptualni manever: da smo prvega desetega praznovali prvo desetko kruha pa vina! … in kakšen je to bil žur! … ob prihodu povabljencev smo se namreč še hihitali, češ, kako pa zgodi, da človek u skaručni presedi osem ur in da to je pa res velik, ane … nu, potem smo ob pogledu na točen čas ob razhodu naše zabavke opazili, da bi morali samo še ene dve urci potegnt, pa bi bili desetletko praznovali deset ur! (kar gre jemati kot dokaz dvojega: da je bila druščina super fajn in da smo vsi štirje udeleženi z demonstriranim partyanimalizmom suvereno pokazali sredinec enotnim matičnim številkam občana: koji če ti kurac emšo!) …
v kruhovinski kuhinji smo v meni za celebracijo desetletke vpregli številna v minuli dekadi napaberkovana pradavna, klasična in modernistična znanja: smo po vikinško (in z ginom, rdečo peso in hrenom) marinirali lososa in v portovcu ter sladkih začimbah gosja jetra, hladno (v češnjevem dimu) rauhali (in nato na putru dušili) por, renderirali ocvirke, mesili (rženi danski in pšenični polnozrnati) kruh z divjim, belega maslenega pa z navadnim kvasom, fermentirali (in odcejali) jogurt, stepali (in počasi pekli) mega-meringo, kuhali jajce na 64 stopinjah celzija, iz albuminske skute in rumenjakov rolali njoke, na hitri in hrustlavo cvrli zelišča, počasi in nežno rjavili maslo, podkožno polnili (in pekli) piščanca, tlačili in rahljali pire, stepali majonezo, rezali špeh in salamo, lomili tri zidaričeve sire, odpirali kozarčke figove marmelade, trebili tri sorte jagodičevja …in  vse skupaj smo nekako spakirali v šest, z lagodnim kramljanjem in srebanjem iz kozarcev pospreljenih, odsekov … in to tako intenzivno, da je gazda bloga utegnil škljocniti le dva pix-ot-it-didn’t-happen posnetka … na prvem je gravlaksirani losos z rožnatim venčkom (in pod njim v senci remulada in rugbrød:

_1520110

na drugem pa torta pavlova:

p1520112

s katero se je prehransko žur končal, družabno pa štartal v svojo naj fazo … in recimo da se je s to točko končala prva desetletka in začela nova (naj?) faza! … hvala za pozornost vsem, še posebej pa v živo pričujočima gostoma! še kdaj!

tema(tski) brrrr(exit)

spet je bil tisti čas v letu, ko je po domovini pohajal naš najljubši dopisnik (zadnje šase je sicer bolj dovidnik) iz združenega kraljestva velike britanije in severne irske in ker je omenjena persona eden najbolj hvaležnih odjemalcev kuharskih eksperimentov kruhovinske baze, smo ga seveda tudi tokrat zvabili v svoj brlog … in celotno reč konceptualno-tematsko zašpičili kot kulinarični komentar najšokantejšega letošnjega (pa i šire) dogodka na relaciji uk-eu, tzv. brexita … za razliko od borisov džonsonov, najđlov ferađev in ostalih likov se pri snovanju rezultata nismo naslanjali na demagoška strašenja in laži, ampak smo v vsako rihto skušali vnesti komentar izida, s poudarkom na grenkobi in črnini … evo, takole je bilo (sori, luč je bila bolj slaba, nekam čudno rumena, kot da bi se bila ene evropska rumena šterna nanjo zalimala, ampak jebiga, bolš slaba luč, kot slaba košta, ane) …

brexit1

otvoritveni koktejl – bitter cock: london dry gin + z grenivko (in doma!) zvarjen ginger ale + meta + grenivkin in limonin sok + meta + led + rezina grejpa + česko-slovinski minerali

point koktejla je bil jasnoda v grenčini in kislobi, s katero pospremljavamo otoško spizdevanje iz toplega objema kontinentalnih bratskih narodov in narodnosti … ob tej priloki je sound system zašpilal ostanitveno muziko in kotički oči so se skorajda že lesketali od prvih grenkih solzic … spremljevalni prigrizek izhaja iz oskarvajldove drame the importance of being earnest, kjer vsaj v enem prizoru žvečijo cucumber sandwiches, zato smo jih (v opozorilo vsem onim, ki v pred-kampanji niso bili ravno earnest) tudi mi:

brexit2

mlečno masleni kruh, namazan z maslom in obložen s tanko-tankimi rezinami olupljenih in nasoljenih kumaric

grenčina nam kar še ni dala miru in v naslednjem krožniku smo jo z dodatkom nekaterih sladkastih elementov še poudarili … osnova je bil kakopak kultni britanski oh-so-seventies pogruntek, imenovan šrimp koktejl, ki pa je za to priliko sedel na grenko steljo in niz grlo potoval ob nominalno grenko-sladki simfoniji:

brexit3

grenki rdeči radič, segmenti rožnate grenivke, popečene kozice s kremo iz kečapa in (zavoljo dodatka olivca pri fruliranju) grenkljate majoneze

na tej točki je bil čez že za kakšen komentar iz evropske strani dogajanja in … evo ga: črne ofce so tile ubežniki naši, ane; kar prevedeno na evropsko simboliko pomeni črna zvezdica in evo jo, runaway star, kako jo je bila ucvrla iz mehke modrikaste stelje in družbe svojih zlatih podobnic … vinsko spremljavo in meta-temo za debato so tokrat prispevali temačni orbanofci in sprašujete, ako je glasbeni komentar tu sploh potreben? … oja, iz lublanskih grl vedno!

P1510661

runaway star: ravioli, polnjeni z osmojenim jajčevcem in dimljeno ovčjo skuto na kremi iz rdečega zelja in lisičk

kot je bralcu jasno, ni šlo za čisto lahkotno temo, je pa treba povedati, da smo se vsi pričujoči dobro držali in mrakobno vzdušje sekali z debatami, dovtipi, domislicami, hihotom, nazdravljanjem ipd; tako da smo v najčrnejšo dozo večera prinesli dovolj svetlega razpoloženja, da nam črnina in blood nista več mogla do živega, pa čeprav smo stvar formalno demolirali in razčefookali in je flašo črnine najprej prispevala klet vinakoper, dodaten ajmar črne farbe pa je s sabo prinesel še mladi džeger:

brexit4

bloody black pie (deconstructed): goveje pleče s čebulnim pepelom, pečena rdeče pesa, jagnječja jetra, mrtvaške trobente, trotter gear & črno masleno testo

skratka – cmizder, strava, užas, zgražanje – vse to je terjalo svoj davek na očeh in na jezikih … chefičin sladični komentar je bil:  jokamo v-si, (nikec in -mi!) in imamo že čisto vnete o-či, zato njih oteklost blažimo s kamilica-mi … okej, malo narodnozabavna rima je tole, ampak slatkiš je bil špic:

brexit5

tears for fears: s kamilicami odišavljen krem brule

 

 

zajebano perspektivo je poudaril za tole svilnato rožnato nežnost čisto preveč brutalen (a jebi ga, to tko je zdej v teh cajtih) cocoa psycho, rašan impirijl staut iz škotske …

bottom line plonkam iz sporočila, ki ga je udeleženec zgoraj prikazane komemorativne večerje poslal kmalu po odhodu domov: tale večerja je bila edina dobra stvar po/pri brexitu … s povratnim smsom sta kruh in vino za naslednjič obljubila sledenje lahkotnejšim konceptualnim izhodiščem; sploh ker smo pozabili zarolat tazadnjo zvočno sliko: skupi!

10 y.o. XO

hja, tle smo: deset let že napotnik cimpra po kuhinji, pritiska sprožilce, nabija po tipkovnici in na wordpressovi platformi klika na gumb publish/objavi … po moji uri je prva desetletka minila hitro in vsaj na tej strani kruha in vina smo se imeli fajn; iskreno upam, da podobne občutke delite tudi na drugi strani … v desetih letih je 183.759 obiskovalcev doniralo oči za 1.464.529 ogledov 935-ih zapisov … te številke so sicer zame čista abstrakcija, veliko več mi pomenijo znanstva in prijateljstva, ki jih je sprožil tale blog, zanimive debate in nova kuharska znanja, ki jih zagotovo ne bi pridobil, če me ne bi drajvala kruh pa vin … zdaj, ko se lahko  ponašam z v naslovu zapisanimi konjaškimi oznakami, bi se mogoče  iz kruha in vina nadgradili v kakšno takole finočo:

logo.jpg

ne bi bilo slabo, za eno tako proper praznovanje, kenede? … no, in ker za praznovanje potrebujemo goste, je jasno, da tudi ob deseti obletnici na hudo praznovanje v našo hišo vabim koga izmed vas: v komentarjih tu spodaj (in samo tu spodaj, ne na fejsbukih in drugod) zapiši kakšno kruhovinsko besedo ali dve, ker je obletnica deseta, imaš časa za to deset dni; 15. julija ob 24.00 se bode reč (to je prijave na fešto, ne blog, hehe) zaprla, nato pa sledi žrebanje in ostale peripetije … kolkr kosov kruha, tolkr glažev vina, živijo na svet pa take fore!

irska literarna fešta

irci svoje fešte jemljejo zelo resno; tako resno, da, recimo, na steklena vrata svoje slovenske ambasade vsako leto tudi 18. marca izobesijo listek, da bo veleposlaništvo ta dan zaprto – ker so pač prejšnji dan praznovali svoj največji praznik, sv. patrika godovni dan … zato napotnikov ata in mama nisva kaj veliko premišljevala, ko sva dobila vabilo irskega veleposlanika na prav posebno obliko proslavljanja – za druženje v restavraciji druga violina je bil napovedan špancir po irski kulinariki (in, juhu, viskijih), za vmes pa naj bi gostitelji in gostje brali irsko poezijo … tako zaradi enega, kot zaradi drugega se je splačalo odzvati … v sproščenem vzdušju smo pojedli marsikateri fin zalogaj, o čemer priča tu spodaj priložen slikovni material …

This slideshow requires JavaScript.

smo se pa tudi naposlušali in narecitirali klasične in sodobnejše irske poezije (poleg klasičnih poetskih tem irske pesnike intrigirajo vprašanja jezikovne idenitete in – kako da ne – krompirja) in to v angleščini, irščini in slovenščini … pri nas doma smo med pripravami kar pridno prelistavali antologijo sodobne irske poezije z naslovom čudovita usta (prikladno za takle jedilno-govorni večer, ane?) in v njej našli  kar nekaj hudo finih pesmi, tudi tole z naslovom potreba po spoštovanju pesnice eithne strong:

O, krompir, ki te lupim,
dano mi je bilo spoznati
tvojo golo privlačnost,
zahrbtno, nenevadno,
ne topo, ne grobo,
kar bi
človek pričakoval od nečesa,
ki je zraslo tako preprosto;
nekako samosvoje,
tiho predstavljaš
svojo zahtevo po spoštovanju
ti križemgled, prsteno rjav
podpornik moje družine;
čutim, kako me nejasen namen
prečudno povezuje
s tabo, ki ti kožo
gulim, medtem ko taoiseach
modruje v svetu.

slainte!