ostra kosa ta koščene bledoličnice je leta 2016 poleg resnje košnje med nam ljubimi artisti, misleci in personami prav zlobno in pizdunsko zahrbtno poskrbela tudi za to, da sem postal edini dežurni ohranjevalec spomina na božične večerje svoje prve primarne celice, ki je – odkar pomnim – božične predvečere na mizo vedno postavljala pečeno svinjsko prato, ki jo je ata napotnik lagano sportski najprej zavijal v pečko/mreno, nato pa počasi in z andohtjo pekel v pečici, vsake toliko prelivajoč jo z belim vinom in lastnimi zafti … medtem so mati napotnik namešali francosko solato in uprizorili peko svojih legendarnih na hitro vkup zmetanih hlebčkov … včasih, če se je v cajtnge zavit radič štrucar (cukerhut smo mu, po napisu iz v avstriji uvoženega semena rekli) v blokovski kleti ohranil do božiča, je bila zraven še skleda njega samega, narezana čisto na tanko in pripravljena s krompirjem in bučnim oljem … potica je bila opcijske sorte, če so jo mati slučajno delali, je bila, če pa ne pa ne – hočem rečt, da okoli nje ni bili nekega kulta; mogoče zato, ker noben ni bil nek hud potični fen … za razliko od one svete trojice, ki je pač postala obvezna božična oprema: fotr je mel svojo pečenko, mat svoje hlebčke, tamau pa francosko solato … in prav nobenega razloga ne vidim, da ne bi s temi tremu ajnfoh rečmi vsako leto počastil spomina ne deške dni v bloku ob dreti in na tista dva, ki sta poskrbela, da so bili ti dnevi brezskrbni in lepi … letošnja prva spomenica je izgledala takole:

majoneza je malo zajebavčkala in se je delala, da bo ratala samo, če jo stolčem na roko; pa sem jo, kaj pa čem? … kruhki so bili fajn, mogoče z malo pretrdo skorjo, ampak imamo še vsi v redu zobe, tako da smo jih zmogli … in pečenka je bila dober približek fotrovi, mogoče zato, ker je to mangaličin hrbet, sočen, lepo omaščen in mehak … potice nismo pogrešali, predvsem zato, ker smo ušpičili nekaj veliko bolj sočnega, mehkega in vsem udeleženim všečnješega:

in takole lepo malo v spomine odeti in malo gor privzdignjeni smo nato planili po družabnih igrah in se fino in lepo skupaj imeli … festen, dragi moji, festen! … in po tem božičnjaškem družinskem vzdušju je čas, da vsi vkup – jaz z organizacijo, ti s prispevki – začnemo priprave na zadnjo veliko tekmo tega leta: zlati silvo namreč tudi letos bo! 🙂