omejevanje dostopnosti (ki ni nujno povezana z visoko ceno) je eden od konceptov, ki – sicer precej nenavadno, pa vendar drži – zvišuje vrednost stvari, do katere dostop je omejen … recimo: sredin hodok v lepi žogi ne bi bil nikoli tako fajn in tako frajerski in tako oblegan, če bi se dogajal vsak dan – to, da se dogaja samo ob sredah ga (jasno da poleg izbire kondimentov, omak, prilog, dobrega ambienta in druščine) dela ekstra posebnega … in če bi pirčke trapistov iz opatije westvleteren lahko kupil v vsaki pirovski štacuni, ne bi bili tako zaželeni, kot so zdaj, ko je treba izvajati silne logistične ibunge, da potem lahko od njih odpelješ gajbico ali max dve zvarka … takale škatla,

recimo, je bila v preteklih dneh eden najbolj zaželenih itemov v ljubljani … v njej se namreč skriva paneton iz pekarne osem (katere ime bi bilo pravzaprav pravilno izgovarjati kot awesome), ki ga je majster andrej spekel v precej limitirani izdaji, zatorej smo se zanj cufali in ruvali številni ljubitelji puhastega, sladkastega, mehkega, zračnega, dišečega krušnega testa … napotnik je po številnih neuspešnih poskusih (good cop/bad cop, duhovičenje, mežurkanje, jamranje, moledovanje, sklicevanje na šefa …) pregovarjanja ta glavne prodajne dekline, da bi vendarle enega lahko rezerviral, sklenil, da je andrej svoje osebje očitno treniral pri mossadu in si zato en izvod puhkota izgovoril pri avtorju samem … namesto patičke, ki je po angelcinem bulaznjenju letos definitivno izpadla iz špila, je letošnji babi/dedi memorial sklenil tale bjuti:

bil je awesome, ker prihaja iz istoimenske pekarne … in že zdaj najavljam, da grem naslednje leto spet v nemilosrden boj za enega (ti pa ne – ti pa kar lepo potičko speci in pojej – manj kot nas bo, lažje bo priti do njega :-)) … sicer pa naj velja: festen!