tole se je odvilo bliskovito in popolnoma na smooth – praznovanje enajstletke kruha pa vina z izžrebanim silvotom in njegovo frendico vido, namreč … kot da bi silvo imel izkušnje iz turizma in strežbe in bi vedel, da se je treba pri takih rečeh hitro obrnit … aja, saj res, sej jih ima … no, takole je bilo: nastavljen datum je bil 20. avgust, chef in chefica pa sva za konceptualno špuro izbrala sicilijo … zakaj? zato:

• ker je prvomajski izlet na sicilijo odpadel zaradi akumulacije finančnih sredstev in časovnih kapacitet za predvideno (in zdaj že izvedeno) selitev
• ker velikokrat po žrebu skasiramo pripombo, da gre za kuhno, namještalko in vobče mafijska posla, pa naj potem res taka bodo, hehe
• ker smo s fešto otvorili novo lokacijo in ker je siciljanska otvoritev pri velemojstrih prva in najboljša izbira (vir)
• ker je chefica že dolgo hotela narediti kasato, jaz pa arančine
• ker imamo v knjižni bazi kar dve knjigi siciljanskih receptur, eno v italijanščini in eno v angleščini
• ker imamo radi siciljansko pico, kaponato, peperonato in branzinuta mpanatuta

ker je takle koncept malo preveč enkanalen, sva s chefico rekla še, da bova kuhala reči, ki jih do zdaj še nisva (treba je it naprej, ne nazaj, ane) … pa tudi to, da siciljanski  koncept vzameva na mehko in da si dovoliva tudi odklone in odmike …
in tako je v nedeljo zatulil domofon, silvo in vida sta v drugi štuk prirožljala z dvema krasnima flašama (pol roger & joško renčel!; tnx-a-lot!), napotnika pa sva na mizo dala krvave pacman meets macaron sendviče z rdečimi soparjenimi kruhki, mocarelo, češnjevci in baziliko:

v redu štart, sem zadovoljen 😉 … tudi z drugo rečjo, iz paradajzov, lubenice, zelene in čebule zmleto hladno juho z mladim ovčjim sirom (ki mu šičiljani rečejo primosale) in iz rastkota (rastko se takole uturi na vsako žurko, že štiri leta, hehe) in polnozrnate moke narolani grisini.

potem je na sceno udarila chefica in to z najboljšo jedjo večera – casarece z artičokami, jajčevcem, lisičkami in pistacijami so bile sočne, okusne, hrustljave, kremaste … špic, uglavnem:

na tem mestu bi se morala nahajati slika treh arancinov (to so pomarančam – zato tako ime – podobni ocvrtki iz riža, polnjeni z mesnim ragujem), postreženih na kremasti, kao posh verziji peperonate … slike ni, ker sem stvar pozabil slikat, resnici na ljubo pa je treba povedat, da napotnikove arancine potrebujejo še malo tehnične dodelave – bile so preveč zbite, riž premalo kuhan, polnila – bila so tri različna: iz na domačem balkonu hladno rauhnjene skuše, iz pečenih melancanov in oliv ter iz primosaleta – pa premalo sočna … ampak gosta sta se korajžno odrezala in pojedla vse do kraja, tako da jima po tej poti še enkrat čestitam tudi za ta podvig (pa tudi zato, da sta brez kinkanja preživela poslušanje napotnikovega pripovedovanja ta dolge verzije pravljice o bolnem kralju in figah, hehe) … finale siciljanske pojedine ne more miniti brez kasate – takale je bila, z malo premalo načoftano spužvo torto (kot spodnji plasti pravi gugltranslet), drugače pa finodobra!

pred, med in potem smo čvekali, se hihitali in seveda tu in tam nagnili kozarec s kakšno siciljansko kapljico … skrajno desna in skrajno leva flaša sta od drugje (veneto/sardinia), osrednja ponudba pa siciljanska, pri čemer za zmagovalca persnonalno razglašam cuvee nero d’avola – syrah (utti) majuri iz kleti terreliade …

pod črto zaključujem, da je za nami (ali pač vsaj za mano, ostali se sicer tudi (še) niso kaj zelo pritožili) še en zelo prijeten večer, zaradi katerega se je splačalo enajst let pisat tale blog … hvala za družbo in do naslednjega snidenja, draga naša silvo in vida!