načeloma velja, naj starši po družabnih omrežjih (btw, medijski strokovnjaki: a takle samorastniški oldskul blog brez hype podpore na fbjih in resnih monetizacijsko-(mikro)-influencerskih perspektiv kot je kruhinvino, sploh sodi v to kategorijo?) ne bi pretiravali z objavami na račun svojega potomstva … ampak, hej! … modelček, ki ste ga njega dni (s)poznali kot minichefa, je v petek pridobil potrdilo o doseženi drugi stopnji izobrazbe, v soboto je dopolnil petnajst let, danes pa je odnesel spričevala zadnje triade na poljansko gimnazijo … poleg tega pa s svojo lucidnostjo in odprtostjo fotru iz dneva v dan (poleg kakšnega dodatnega (pa ljudi, jeli to moguće?) sivega lasu) ponuja dovolj razlogov za ugotovitev, da nama ga je uspelo vzgojiti v fejst dedca (to besedo si drznem uporabit kljub temu, da njegov prefrontalni korteks še ni do konca razvit (kar nam je s super-simpatico-power gangom razložil v res, res fajn predstavi vihar v glavi), saj tu in tam že zapelje britev po bradi) … njegova najljubša jed je okonomiyaki v satotu bentotu, najljubši bend laibach, menda rad bere distopične romane (+ cankarja, morš mislt) in zna precej hitro sestavit rubikove kocke z robovi od 2×2 do 6×6 (+ square one in piramido) … zatorej sem v nedeljo zavil izvijač v pluto flaše les fortes de latour 2003, za zbrano družbo pa sva s chefico na mizo znosila tole:

tanke rezine kumar so pokapane z limovim olivcem vanje dujca, tun je spajsi, mariniran s sezamovim in pokapan s čilijevim oljem, listič kapucinke pa je pridelan v domačem teglcu

tole je daddy’s okonomiyaki – debela japonska omleta z zeljem, premazana s sladkokislim umamijastim zosom in postresena z migotajočimi tankimi rezinami sušene in dimljene palamide ter mlado čebulo … daleč od tega, da bi bila tako dobra kot satotova, ampak še dlje od tega, da bi bila slaba …

do skorajda preveč mehkobe počasi napedenano jagnječje stegno z naturalnim jahnjezosom, pečenim krompirjem in sezamiziranim brokolijem …

torta s čokoladno bazo, malinovo nadgradnjo in osmojenimi kupčki meringe – lahko ji rečete tud omnomnom

festen je bil fest! dragi jon, ti samo piči dalje … it’s gonna be allright!

soundtrack bi lahko bil laibach, ampak ni … ker mora bit točno tale krasen kos koalinega glasu, narejen za viharniško predstavo: