steklar/alkimist

ondan ob sedmih zvečer nas je približno 120 sedlo za mize v prvem nadstropju hotela slon … pred vsakim od nas je bilo postavljenih pet kozarcev … eden je bil navaden plastični dva deci glaž, drugi štirje pa veliki kristalni pecljevci … plastikar je bil prazen, v pecljačih pa so lebdela štiri vina: chardonnay opoka 2006 marjana simčiča, renski rizling 2008 dveri pax, sutorjev modri pinot 2007 (natočen iz magnuma) in movijino veliko rdeče 2003 … no, ampak zbrali se nismo zato, da bi presojali in primerjali ta štiri zelo različna vina, ampak zato, da bi na lastnih nosovih in brbončicah preizkusili, kako se različna vina obnašajo v različnih kozarcih če pritečejo iz različnih kozarcev …

pri raziskovanju in alkimističnem pretakanju vin sem ter tja pa nismo bili prepuščeni samim sebi, ampak nas je usmerjal georg riedel, gazda in vobče glavni avstrijskega steklarskega koncerna riedel, ki precej suvereno drži primat v svetovni špici vinske steklovine … kako ga le ne bi, saj se zadnjih 50 let intenzivno ukvarjajo oblikovanjem specifičnih kozarcev za specifične sorte vina … gwažek ima namreč veliko parametrov, ki se lahko spreminjajo in s tem že čisto na fiziološkem nivoju vplivajo na pivčevo percepcijo vina – v mislih imam velikost, obliko, odprtost/zaprtost, premer roba, višina, brušenost roba; firma riedel pa te parametre prilagaja tako, da določena sorta/tip vina pokaže najboljše, kar ima …

naprimer: oni sveži, mineralni renski rizling je iz sebi primernega (precej majhen, ne zelo trebušast, odprt, z majhnim premerom roba) kozarca lepo dehtel po rožcah in ker je zavoljo majhnosti odprtine ob požirku pljusknil na sredo jezika je bil v ustih lepo svež … no, ko smo ga preselili v chardonnayski kozarec (okroglast, trebušast, velik, s precej večjim volumnom in premerom zgornjega roba) se je v usta razlil preko širokega jeza in s kislino kar neprijetno napadel obe strani jezika in zarezal tam v bližini modrostnega zobovja … vice versa je sicer  dojaja kremasti simčičev chardonnay v rizling kozarcu izpadel še kar povprečen enodimenzionalen napitek … podobno se je potem godilo še obema rdečima vinkotoma – elegantni sutorjev mordec pinojec se je, ko je pritekel iz litrskega cabernetsko-sauvignonskega balona delal, da je vinski kis, medtem ko je veliko rdeče iz pinojskega tulipana z majhno odprtino s tanini do suhega osušilo celotni zadnji del jezika in zgornji del grla …

nu, malce sem zdaj že pretiraval, ampak nedvomno je res, da vino pokaže veliko več, če je natočeno v kozarec prave oblike in velikosti … ker bi ti bil z besedami težko opisal v kakšne kelihe prelij svojo priljubljeno žlahtno tekočino, te usmerjam na še kar uporaben vodič za izbiro pecljate steklovine glede na sorto: klikni! … še bolj prav pa pride, če pokukaš v gašperjevo spletno štacuno (ki je dogodek tudi organizirala), kjer ob vsaki steklenici, ki jo poradajajo najdeš tudi fotke priporočenih glažev …

sicer pa je georg natresel še par vinsko pivskih modrosti (no, pa tudi mi smo njega nekaj naučili, namreč da kvasovke niso bakterije ampak glive), od katerih si velja zapomniti naslednje tri:

  • prezrači vino, ki ga boš pil – naredi to v karafi, ali pa steklenico odčepi od 12 do 24 ur, preden kaniš vino piti/natočiti
  • ohladi vino, tudi rdeče – sobna temperatura v današnjih cajtih je 21, 22 stopinj, kar je vsaj tri stopinje preveč tudi za najkrepkejša rdeča vina … rdeče vino, nalito v kozarec bo v uri in pol prišlo od desetih so osemnajstih stopinj
  • in last, but not least: izberi dobro družbo, v kateri boš pil!
Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s