letošnje prvomajske niso bile moje prve vacanze romane, saj sem pred tem že trikrat našel tiste odseke vseh poti, ki te dejansko pripeljejo v večno mesto … na eni od teh smo se ustavili na via dei serpenti, odkoder je za nacionalno elektronsko medijsko inštitucijo dopisovala nominalno najbolj široka članica  in kapetanka (prav te dni je na knjižne police postavila svojo buklo o mafiji – priporočam!) zvezdniške in legendarne in v vseh pogledih neprekosljive impro ekipe radia študent (mladinin rodeo jezdec jaša k. kacin je epske dovoboje med nami in gledališčem ane monro takrat označeval kot rožnodolski gobcači vs. trnovski romantiki) … na terakotasti terasi, le par sto metrov od koloseja, smo zjutraj (no ja, po zdajšnjih merilih je to pozno dopoldne/zgodnje popoldne) mlatili dan staro kampanjsko bivoljo mocarelo, potreseno z listi frišno natrgane bazilike, pa vseh sort salume, salamine in salame,  pa pečene, zelene in črne olive in v olivno olje namočeno kruhovje … potem pa mravlja čelade na glavo, pa na brenčeče skuterje pa hajdi na blaznenje po sedmerih gričih … vmes smo prigriznili še kakšen ocvrt bučni cvet, končali pa v kakšni hudi rimski birtiji … ena je bila še posebej divja, ne vem niti, kako se ji reče (pa to sploh ni važno, ker je itak že ni več), vem pa, da smo gazdatu zavoljo kreftne krme, ki jo je stregel, oprostili celo to, da je imel na steni obešeno veliko gasilsko sliko nogometašev lazia … bila je to ena od onih brezprizivnih krčem, kjer pač ješ tisto, kar ti prinesejo na mizo, odločaš pa komajda lahko o čem: na vsaki mizi sta že ob prihodu druga ob drugi čemeli steklenica belega in rdečega, na jedce pa so čakali narezan pršut in sir in kruh … nato par antipastov, se spomnim artičok in oliv … pa prva odločitev: pašta z repom ali špageti z vongolami? … in druga: abbacchio (tako tam doli rečejo jagenjčku) s krompirjem ali riba … nato ledeno hladen narezan ananas in melona … in za konec žganjice – grappa, limoncello … ki so jih kar v flašah prinesli na mizo in smo si jih po mili volji natakali, dokler jih niso odnesli na drugo mizo … vsekakor ena od enih večerij, katere občutki, vonji, okusi, vzdušje za zmeraj ostanejo v spominu – saj vidiš, kako natančno sem tole obnovil po dvanajstih letih … no, najboljše pri vsem so pa nedvomno bili makaroni z govejim repom … pojma nimam, kako so jih skuhali v rimu, ampak tile,

ki smo jih včeraj pospravili v chefovini, so bili izjemni … meso je bilo mehko in se je zlahko luščilo od kosti … njihov globok mesnat okus je frišala paradajzova salsa, vse skupaj pa se je lepilo na rebrca dečekovih tortiljonov 23 … časovno tole kar traja, zato boš moral, če kaniš tole jesti med tednom, pripravo razdeliti v vsaj dve etapi … takole:za prvo etapo:

• 1 goveji rep, razsekan na segmente
• dva korenčka
• kos zelene
• peteršilj (korenina + perje)
• dva majhna pora
• lovorov list
• par zrn črnega popra

za nadaljevanje:

• dve čebuli
• dve pločevinki pelatov
• sol, poper
• olivno olje
• kratka pašta (makaroni, peresniki …)

procedura pa takole: opran rep vsaj dve uri namakaj v slani mrzli vodi … odcedi in speri, prelij s svežo vodo in zavri … dodaj še jušno zelenjavo in počasi kuhaj dve uri in pol … nato juho precedi skozi fino cedilo in jo porabi, kot pač porabiš vsako govejo juho … kose repa pa prihrani za nadaljevanje … / … / … ki se začne z opekanjem kuhanih kosov repa na olivnem olju … ko jih malo porjaviš  z vseh strani, jih preloži na krožnik, na olju pa nežno praži fino sesekljano čebulo … ko se zmehča, dodaj sesekljane pelate, zavri in v salso vloži kose repa … dodaj sol in poper ter na nežnem ognju kuhaj eno uro … skuhaj še pašto, jo zmešaj s salso in vsak krožnik opremi s kosom ali dvema repa … če se ti zdi, da si za pripravo tega krožnika porabil preveč česa, si zapoj refren priporočenega soundtracka in pomisli, kaj ti sporoča … 🙂

sountdtrack: morcheeba – rome wasn’t built in a day