rimski rep

letošnje prvomajske niso bile moje prve vacanze romane, saj sem pred tem že trikrat našel tiste odseke vseh poti, ki te dejansko pripeljejo v večno mesto … na eni od teh smo se ustavili na via dei serpenti, odkoder je za nacionalno elektronsko medijsko inštitucijo dopisovala nominalno najbolj široka članica  in kapetanka (prav te dni je na knjižne police postavila svojo buklo o mafiji – priporočam!) zvezdniške in legendarne in v vseh pogledih neprekosljive impro ekipe radia študent (mladinin rodeo jezdec jaša k. kacin je epske dovoboje med nami in gledališčem ane monro takrat označeval kot rožnodolski gobcači vs. trnovski romantiki) … na terakotasti terasi, le par sto metrov od koloseja, smo zjutraj (no ja, po zdajšnjih merilih je to pozno dopoldne/zgodnje popoldne) mlatili dan staro kampanjsko bivoljo mocarelo, potreseno z listi frišno natrgane bazilike, pa vseh sort salume, salamine in salame,  pa pečene, zelene in črne olive in v olivno olje namočeno kruhovje … potem pa mravlja čelade na glavo, pa na brenčeče skuterje pa hajdi na blaznenje po sedmerih gričih … vmes smo prigriznili še kakšen ocvrt bučni cvet, končali pa v kakšni hudi rimski birtiji … ena je bila še posebej divja, ne vem niti, kako se ji reče (pa to sploh ni važno, ker je itak že ni več), vem pa, da smo gazdatu zavoljo kreftne krme, ki jo je stregel, oprostili celo to, da je imel na steni obešeno veliko gasilsko sliko nogometašev lazia … bila je to ena od onih brezprizivnih krčem, kjer pač ješ tisto, kar ti prinesejo na mizo, odločaš pa komajda lahko o čem: na vsaki mizi sta že ob prihodu druga ob drugi čemeli steklenica belega in rdečega, na jedce pa so čakali narezan pršut in sir in kruh … nato par antipastov, se spomnim artičok in oliv … pa prva odločitev: pašta z repom ali špageti z vongolami? … in druga: abbacchio (tako tam doli rečejo jagenjčku) s krompirjem ali riba … nato ledeno hladen narezan ananas in melona … in za konec žganjice – grappa, limoncello … ki so jih kar v flašah prinesli na mizo in smo si jih po mili volji natakali, dokler jih niso odnesli na drugo mizo … vsekakor ena od enih večerij, katere občutki, vonji, okusi, vzdušje za zmeraj ostanejo v spominu – saj vidiš, kako natančno sem tole obnovil po dvanajstih letih … no, najboljše pri vsem so pa nedvomno bili makaroni z govejim repom … pojma nimam, kako so jih skuhali v rimu, ampak tile,

ki smo jih včeraj pospravili v chefovini, so bili izjemni … meso je bilo mehko in se je zlahko luščilo od kosti … njihov globok mesnat okus je frišala paradajzova salsa, vse skupaj pa se je lepilo na rebrca dečekovih tortiljonov 23 … časovno tole kar traja, zato boš moral, če kaniš tole jesti med tednom, pripravo razdeliti v vsaj dve etapi … takole:za prvo etapo:

  • 1 goveji rep, razsekan na segmente
  • dva korenčka
  • kos zelene
  • peteršilj (korenina + perje)
  • dva majhna pora
  • lovorov list
  • par zrn črnega popra

za nadaljevanje:

  • dve čebuli
  • dve pločevinki pelatov
  • sol, poper
  • olivno olje
  • kratka pašta (makaroni, peresniki …)

procedura pa takole: opran rep vsaj dve uri namakaj v slani mrzli vodi … odcedi in speri, prelij s svežo vodo in zavri … dodaj še jušno zelenjavo in počasi kuhaj dve uri in pol … nato juho precedi skozi fino cedilo in jo porabi, kot pač porabiš vsako govejo juho … kose repa pa prihrani za nadaljevanje … / … / … ki se začne z opekanjem kuhanih kosov repa na olivnem olju … ko jih malo porjaviš  z vseh strani, jih preloži na krožnik, na olju pa nežno praži fino sesekljano čebulo … ko se zmehča, dodaj sesekljane pelate, zavri in v salso vloži kose repa … dodaj sol in poper ter na nežnem ognju kuhaj eno uro … skuhaj še pašto, jo zmešaj s salso in vsak krožnik opremi s kosom ali dvema repa … če se ti zdi, da si za pripravo tega krožnika porabil preveč česa, si zapoj refren priporočenega soundtracka in pomisli, kaj ti sporoča … 🙂

sountdtrack: morcheeba – rome wasn’t built in a day

Advertisements

9 thoughts on “rimski rep

  1. hehe, fino, fino, očitno bo treba to poletje spakirat kufre pa na (večno) pot. 🙂

    Reci mi samo, mesar me bo razumel, če mu rečem “na segmente” al mu rečem, da bom juho kuhal s tem? thx 😉

  2. silvo, če prav pomislim, imajo mesarji rep itak običajno že nasekan, tako da je ta opomba morebiti celo odveč … ampak za vsak slučaj naj kar ostane tam … na pot pa le … samo pazi na cene napitkov na piazzi san silvestre … no, mogoče ti bodo pa dali popust, zaradi imena pa to 🙂

  3. ma, za mesarje v hipermarketih ne vem, ampak klasični slovenski mesarji ti ga pa zihr zrihtajo, vsaj za naslednji dan, če ga ravno nimajo ko uletiš … jaz za mesarijo vedno priporočam štajermesnega vladota v arkadah na tržnici, čeprav nana poroča, da ima tudi kodila na koncu istih arkad super duper mesno robo …

  4. Hej! Glede na to, da jutri zjutraj pristanem v Rimu, se priporočam za nasvet, kako izvohati kakšno dobro krčmo, morda podobno tisti, ki je opisana v tem zapisu… 😉

  5. evo, ivan, upam da ti bo zneslo – malo sem v skrbeh zate, ker se v rim podajaš ravno za feragosto, ko bo verjetno kar precej reči zaprtih … enivejs, jaz bi te za začetek poslal v oštarijo lo sgobbone, ki ti jo lahko priporočim iz prvega grla in denarnice … potem bi pa tastarga fotra v lo sgobbonetu vprašal, kje je ša kakšna fajna birtija in bi šel tja … pa spet vprašal in šel naprej … in tako naprej in tako naprej … za postanek v čistem centru, čisto blizu panteona pa takisto prvoosebno priporočam osterio del sostegno … overall se pa menda dobro mezi v židovski četrti …

  6. Napo thanx! Bomo probali najti kaj od tega, še posebej prvi namig… 😉

    Glede feragosta pa ja, tokrat zaradi kombinacije dejavnikov ni bilo druge izbire, ampak Rim je tako blizu, da nismo niti prvič niti zadnjič tu… 🙂

  7. No, da ne bo tole obviselo v zraku, še poročilo kako je šlo. Sgobbone je bil žal res zaprt, druge namige smo pa upoštevali. Osteria do Sostegno je ena taka luštna mala restavracija, v kateri smo sprobali več kot korekten paradajz z mocarelo bufalo in vrhunske Scallopine alla Romana (teletina+slanina+rožmarin, če sem si prav zapomnil). In ko sem nekega dneva ravno tuhtal, kako za vraga naj najdem židovsko četrt, ugotovim, da sem pravkar šel mimo tretje trattorie zapored, v kateri so ponujali ghetto kosher košto. In voila! – zvečer se vrnem na isti trg, izberem tisto ustanovo, pri kateri je bilo potrebno čakati na prosto mizo in pokonzumiram praženo artičoko (nisem ljubitelj tovrstne zelenjave, ampak po tem morda spremenim mnenje) in abbachia v omakci (pri nas je iz ne-vem-katerega razloga pomanjanje jagnjetine, zato jo naročim vedno, ko se pokaže prilika) z dobrim, a vseeno nespektakularnim rezultatom.

    Kot jezikovno zanimivost naj še omenim, da ošterija v Rimu največkrat pišejo hostaria, manjkrat osteria, kot je recimo tule v Umbrii.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s