tre essenziali romani

ker itak vse poti vodijo v rim, se ti ni treba bati, da slej ko prej (tako kot je nas) ne bi tja zaneslo tudi tebe … zato o tem, kako tja, tu ne bomo izgubljali besed, raje ti iz prve roke natresemo modrosti o tem kako in kaj, ko boš že tam … pravzaprav je ajnfoh, v rimu moraš namreč nujno poiskati samo tri stvari:

ena: dober vogelni bar
vogelni bar je esencialnega pomena, saj zmore s tramezinčki (kon prošuto e formadžo za deco & kon gamberi ali kon salmone za gospo) in vsak dan drugačnim paninčkom zate urno nazajtrkovati kompletno lačno familijo in jo tako pripraviti za naporno ogledovanje fasad in štetje ruševinskega antičnega kamenja … no, dober vogelni bar se od navadnega vogelnega bara loči po tam, da ima vsaj enega vrhunskega didžeja na kofe mašini, ki že ob drugem obisku ekspedicije ve, da mora espressati un caffe, un cappuccino e due latti cacao:

dodaten benefit dobrega rimskega vogelnega bara je, da si boš z ždenjem na s soncem obsijanih stolčkih pred njim lahko napasel oči in ušesa ob stalnih likih, ki hengajo tam naokrog: skoraj gotovo bo tu druščina klepetavih sinjor, kakšen veteran s kravato in palico, pa sprehajalec mopsov in dva ali trije barski spomeniki, ki krajšajo delovnik didžejema na espreso mašini …

dve: tržnica
če si debelodenarnični šmeks, potem bo tvoja tržnica ona na campo de fiori, ampak, get serius, vsevdilj rima je raztresena cela rajda takileh opečnatih pokritk z napisom mercato (ja, o je odpadel in ne, r ne manjka),

v katerih te vsako delavniško dopoldne čakata dve frišni gori, ena sadna in ena zelenjavna, ter niz izložb s kruhi, paštami, ribami, siri in lepo uležanim, razkosanim in potrimanim mesovjem … trenutni favorit sezone (sicer v izdihu, pa vendar) so artičoke, ki so trikrat cenejše kot v ljubljani, kmetski fotri, ki jih prodajajo, pa ti s pomočjo govorice rok izdajo še kakšno malo tajno o njih pripravi, ki jih boš (po preizkušnji in v naši govorici) deležen čez kakšen teden …

tri: sladoled
tukaj pa res ni heca, rimljani namreč sladoled jemljejo zelo zares in resne sladoledne proizvajalnice ob sladoledu delajo le še kakšen okrasni sladkiš ali dva, se pravi, da ko v rimu iščeš sladoled, ne iščeš slaščičarne (pasticceria) ampak sladoledarno:


ko jo najdeš, se boš seveda začel spraševati, ali si našel obrat z dobrim sladoledom … evo finte: dobro si oglej banjico s pistacijevim sladoledom: je sladoled v njej živahno sijoče veselo zelen ali je zamolklo vojaškasto sivozelene barve? … no, če je živahno sijoče veselo zelen, je zanič – in z njim zelo verjetno vsi ostali sladoledi v radnji, saj so domnevno zelo kemičarsko plastični … barva pistacije tu spodaj levo je kar okej (v resnici je še bolj zamolkla, vsaj moj monitor je nakalibriran na vesele kolorje):



pri ocenjevanju si lahko pomagaš tudi z neodvisno ekspertno komisijo,


a ti lahko kar takoj povem, da so tovrstne komisije zelo mehkega srca in da pri njih z oceno odlično prođe tako rekoč vsak sladoled, celo ljubljanska groza od modrega neba …

no, evo, za prvo silo bo, ane?! … mini chef sicer dodaja, da je v rimu nadvse pomembno imeti tudi old school zamrežen lift z liftbojem, ampak se mi zdi, da naj se o tem raje razpišejo na kakšnem strojniškem blogu … kruh in vino pa bosta v naslednjem zapisu poročala še o tem, s pomočjo katerega napitka lahko dostojanstveno preneseš domač poraz as rome proti sampdoriji z 1:2, kakšne so tripe po romansko, koliko te na piazzi san silvestre olupijo za aperol spritz in o ostalih rimskih mangia e bevi doživljajih … ci vediamo!

Advertisements

5 thoughts on “tre essenziali romani

  1. Pri nas se stranke pritožujejo, da imamo premale kepice, ki to sploh niso, saj imamo lopatke in naša barva pistacije je dosti bolj zamolkla od tele na fotki 🙂 Uvajamo rimski/rimljanski sladoled v Sloveniji, težko, a se prebijamo. Ljudje še vedno dajo premalo na kakovost in preveč na ceno. Nekje vmes se lovimo in ni hudič, da se bomo ulovili, čeprav se vsake toliko spotaknemo 🙂

  2. to vale!
    če mački na rep stopiš za…! ali lastna hvala se …! jaz zaprisežen nesladkoljub tu in tam zabredem v sladki greh in si privoščim od časa do časa eskapado kakšne sladke pregrehe v obliki pečenega jabolka. opca, fino fajn, kot bi iz pečice vzel pečeno jabolko s cimetom (ma je jutri ni, je predrago za vsak dan). ne bi komentiral porcije oblikovane z žlico ali lopatko, količina vsekakor ne ustreza soldom. razmerje meji na ono, obogateti čimhitreje na račun naših drobižkov.

  3. uuuf, bajno!! sm pred kratim zaužila Sieno in nje lepotičke… cel teden tehle vogalnih ošterij, vina, kruha, salam inu sira, pa mal šetnje, za finiš pa sladoled z žafranom (San Gimignano) in še in še bi vonjal vseh sort salumije, Vin Sante… da bo zmaga popolna, mora očitno past še Rim 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s