obljubljeni dolg

ježeš, komi smo pršli, smo že tle! … porimski teden se je brzinsko zasukal okoli svoje osi, verjetno tudi zato, ker me je šihtno za 42 ur popeljal v prago, kjer, kot lahko zavzdihnem z malim milanom, nič več ni tako, kot je bilo … no, vsaj onega legendarnega z zeljem ozaljšanega burgerja, ki se ga je dalo 24/7 (v resnici so bili za konzumacijo primerni le sitni satovi, sredi dneva si ga ne bi bil usudil naročiti) kupiti na narodni trida, ni več … izginil je kar cel kiosk, kaj kiosk, celo naselje kioskov, ki jih bo sodeč po na gradbišče naleplene slike nadomestila neka jekleno-steklena poslovna pizdarija … tudi ljubek naredi sam cenik v jelinkovi plzenski pivnici je izginil neznano kam, a je vsaj pivnica z brkatim birtom in njegovo odrezavo kelnersko gospo ostala na svojem mestu … no, pa pustimo tranzicijske muke praškega pivopivca in raje, kot je bilo obljubljeno, razdrimo še kakšno rimsko … kaj sem že obljubljal ondan? … aha, fuzbal, jasno … no, takole je bilo: sedeč na skromno odmerjenem prostoru stadia olimpica sem videl vse – bučeče, 70.000 glasno prepevanje himne roma, roma, roma pred tekmo, evforično tuljenje ob golu totija v 15. minuti tekme, neprestano žvižganje izdajici cassanotu, začetke nervoze po izenaučjočem golu sampdorije in depresivne naricovalske izpade po drugem golu genovskega tima 10 minut pred koncem tekme …  nakar smo se pod budnimi elisami nad nami krožečih helikopterjev vsi hitro pobrali domov objokovat tako pocasto izgubljen scudetto … počutje pa bi bilo še slabše, če si pred tekmo pri lokalnem švercerju (ki je mirno obratoval že znotraj prve štadionske ograde) ne bi kupil dveh takileh patronov:


najprej sem sicer mislil, da gre za ekspolzivno telo, ko pa sem videl, da kappa trenirkarji to pijejo, sem v spoznanje, da je borghetti fletna, predvsem pa okusnejša alternativa redbulvodki, tudi sam investiral štiri evre … u redu šot, tale likerček, res … od šota pa k šoku … ta je nastopil, ko je zgovorni poljak na trgu svetega silverstra brez kančka sramu prinesel tale račun za dva sokca, aperol spritz, kapučino in piškot:

osebno me je še posebej prizadela tretja postavka, saj niti po dodatnem ogledu kozarca nisem v njem našel nobenega v ceno vključenega dragega kamna ali plemenite kovine … že res, da ga je bilo za dobre tri deci, ampak 10 evrov za aperol spritz???! – nigga, please!!! … za samo štiri evre več sva s chefico 168 metrov od španskih šteng dobila polovično buteljko izjemno fletnega greco di tufota … in za en evro manj sva se pri tottotu pognala vsak v svoj krožnik:

verjetno že veš, kdo je jedel kaj, če pa dvomiš, naj ti povem, da so tista zgornja reč vampi po rimljansko … no, pa poskusi uganiti še kdo je kaj v oštariji del sostegno:

tako je! … ampak verjetno je bila naša najboljša rimska mangia ona, ki so nam jo skuhali v naši soseski, zraven pijace mančini … prehranskemu obratu je ime lo sgobbone in je (kar probaj ga poguglat) eden najjačih avtohtono rimskih jedilnih placov … kar pomeni, da se za zelo zmeren denar pije in je … no, bolj slednje, saj se pije samo dve vrsti vina (belo ali rdeče), dve vrsti vode (z mehurčki ali brez) in nič sadnih sokov (razen gazirancev) … se pa se zato toliko bolje in več je, saj celotno hudo špuro krepke rimske košte vsak dan še malo razširijo z dnevnimi  specialkami … kuhajo pošteno, nič šmekanja, vse je v službi okusa – in to dobrega okusa, od artičoke, do kreme katalana, ki je je zmanjkalo, še preden je sprožilec porabil tisto 1/250 sekunde …

[rockyou id=157534412&w=450&h=200]

naš izlet v rim je bil lep in dober!

Advertisements

4 thoughts on “obljubljeni dolg

  1. mene pa še kr prizadane postavka “servizio 3,90”, ej, da pa pr tako dragi pijači niti servicio ni vračunan… ja, to je rim, očitno… če greš na kafje npr. v ilirsko bistrico pa magari še kaj zraven spiješ, se ti težko zgodi, da bi bila cifra dvomestna… drugače pa kar verjamem in slike dajo slutit, da je bil izlet res lep in dober, ja super!!! 🙂

  2. džizus, a veš da to sem pa šele zdajle pogledal – prej sem mislil, da je una brojkica tam kao davek … hja, pa naj še kdo reče, da so poljaki cenena delovna sila … oziroma: koliko bi šele stalo, če bi bil kelnar italijan?!

  3. Rim je resnično drag, vsaj kar se pijače tiče. In če nisi okusil nočnega Rima (ki začne po 24.00), potem sploh ne veš kako drag je 🙂 Je pa res, da sem pila v centru Rima odličen kafe za 1 ojro …

  4. sem bila šur da sem spila najdražji kapučino ever(beri:letališče dunaj 3,90)….me veseli, da obstaja se dražji 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s