ko sva se z inženirjem kerinom pred kakšnima dvema mesecema na šihtu še hecela v stilu na konc bo pa finale bajern-inter, mi bomo pa raj življenjsko zgodbo na popu gledal je bilo vse skupaj izrečeno še lahkotno hitajoče … potem sem seveda klel intrnacionalni bunker v barceloni in slabovidne sodnike … nato mi je bilo nekaj časa še vseeno – nikoli nisem navijal za inter, še manj pa za bayern … potem pa me je prešinilo, da je ne kontrirati ekipi, ki jo vodi jose mourinho tako, kot da bi namesto užitka v dobri in okusni košti izbral basanje s funkcionalnimi prehranskimi dodatki … v obeh primerih si na koncu sit, ampak a ni  nadvse pomemben tudi slog, v katerem si končni rezultat dosegel??!! … bolje malo lačen, kot od junka sit … ali z drugimi besedami: raje imam, da moja ekipa stajliš popuši, kot da zmaga z antifuzbalom … zajebi vse bajanje o taktičnem nadmudrivanju in strateškem mojstrstvu in raje pomisli, če bi še vedno hotel gledat fuzbal, če bi vsi igrali tako, kot mourinhotove ekipe … ne bi! … tako kot ne bi jedel kemijskega laboratorijskega zvarkovja … ker gre torej nocoj za finale nogometne lige prvakov (in ne za finale prvakov v špilferderberskem bunkeriranju) bom navijal (prvič in upam da zadnjič v življenju) za bayern … in za to je naša ekipa več kot dobro opremljena … včeraj zvečer smo nanizali verigo weisswurstlov, danes pa napekli še niz bavarskih mehkih slanih brezlov:

kolega grobler ima na hladnem pripravljeno dobro zalogo paulanerjevih heffe weissbierov, suza bo prinesla kartoffelsalat in ni hudič, da nam z združenimi močmi in močno bavarsko krmo ne bi uspelo zaustavit italijanskega tima brez italijanov in z najbolj joy-killing trenerjem na svetu … gemma!