konec belgije

ne, ne, ne gre za tak konec, flamci in valonci so zaenkrat še vedno v isti državi, čeprav je res, da pri marsikateri sladoledarici v gentu in drugod, kjer večinujejo krehasti belgijci, več opraviš z angleščino, kot pa s francoščino … ne, konec belgije je zato, ker se blizu krčme hommelhof, o kateri paberkujem tokrat, belgija konča in francija začne … watou je pač blizu poperingeja in poperinge je blizu iepra in vse skupaj je blizu lilla, za kateriga si zihr slišal, če si slišal za mileta ačimoviča (ki je v dresu istoimenskega kluba v ligi prvakov zakucal celo proti man unitedu) … sicer pa se v watouju z miletom sploh ne ukvarjajo, imajo namreč dosti dela s pivom … v watouju je namreč doma pivovarna sint bernardus, ki je od konca druge svetovne vojne do leta 1992 licenčno varila westvleterensko trapistsko pivo … menihi so ga varili samo zase, za ostale pa je teh 46 let westvleterensko pivo nastajalo v watouju … se pravi, da naj bi pri sint bernardusu znali cimprati dober pirček in dejansko je vsaj njihov prior 8 zelo fletkan zvarek iz katerega mojster stefaan v restavraciji hommelhof v svoji vidi-me-nemam-šta-da-krijem odprti kuhinji scimpra izjemno omako, ki jo potem prelije po temno rdečih sočnih rezinah fileja divje race … ampak preden se zazreš v slikovni material, naj nujno omenim še eno reč, ki te v hommelhofu skupaj s frišnimi kruhki čaka že na mizi in ki je tako hudo dobra, da se je sploh ne da nehat jest … gre za rilletes, neke sorte pašteto, ki jo pripravijo tako, da hudo nasoljene kocke svinjine počasi kuhajo v masti, dokler niso dobolj mehke, da začnejo razpadati … potem jih stolčejo, ohladijo in zmešajo z ravno prav maščobe, da se lepo mažejo na kruh … no, zdaj pa slike:

[rockyou id=125515946&w=426&h=319]

dodatna razlaga je verjetno potrebna pri sardelah: tisto spodaj je frišna, hrustljava solatka z jabolki in rdečo peso, tisti beli flekci pa so ene sorte majoneza … nujno ti moram razložiti tudi tiste riževe ocvrtke – rižoto, pripravljeno z ostalimi kosi divje race (bedri …) so oblikovali v kocke, pomočili v moko-jajca-drobtine in jih ocvrli … v bistvu gre za variacijo na temo siciljanskih arančinov … pa sladkiš je tako pamesno sestavljen, da tisti slajsi sveže pomaranče in sladoleda letno ofrišajo ne ravno light kremo in speculaas … in tisti pirovski cuvee na začetku je lušna pitna stvarca in stefaanova gospa sabine fletno uraduje in klepeta z gosti in še to, ker velikokrat kdo vpraša: trihodni pofotkani meni za dva + dvakrat po dva krožnika (predjed + glavna) + 0,75 butelja hišnega pirčka + prior 8 + dva sint bernardus tripla + vodovje + enormne količine rilletes in oliv in frišnih kruhkov + trije espresoti so rezultirali pri zelo prijazni številki 177 … hjej, kako prav bi – še enkrat – imel moj svak, ki bi bil zapisal: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!

meh, JD (jezični dohtar)

72 ur na belgijskih tleh je minilo, kot bi odprl flašo pira, a kljub temu dodobra napolnilo spomine in nadražilo brbončice … anderlechtski rdečepesni mille-feuilles, prvoligaška severnomorska malica na trgu svete katarine, večerno soimenjaško zvezdarjenje, mazanje s kruhom po hommelhofovih krožnikih, sladkanje za ogromno masivno mizo pri vsakdanjem kruhu, ostriganje in šampanjanje v 3 x 4 metre veliki in z ivernatim opažem prevlečeni sobici v neki pasaži sredi shopping becirka … ampak najbolj divje reči so se dogajale na pirovski sceni … okej, dokler smo varno spravljeni srebali hoegaardse das in chefu ljubo artdecojevsko postrv z zlatim prstanom, je bilo še vse v mejah pričakovanj, a ko smo se podali na ravnice zahodne flandrije, se je šele prav zavrtel pirovski ringlšpil … po podrobnem ogledu skrivnostne gentske jagnjetine smo vse svoje moči usmerili v degustiranje in nabavo resnih belgijskih pivakov svetske klase … mimo ieperja in poperingeta do prvega postanka v pivovarni deca v woustnu – malo zaradi njihovih antiquov, predvsem pa zaradi tega, ker so si decine varilske kapacitete za svoj domicil izbrali de struise brouwers … če vas resno pivoznanstvo ne zanima preveč, vam to ime ne pove kaj blazno veliko, ampak vseeno vas mora podreti podatek, da gre za superstarski belgijski varilski crew (dva prijatelja + svak), ki je v skednju začel variti šele leta 2003, letos pa ga je pivoznalski site ratebeer že razglasil za najboljše pivovarce na svetu … ker v decinem skladišču ne moreš degustirati, te napotijo dvesto metrov naprej v krčmo … heh, si rečeš, pili bomo najboljše pire na svetu, to mora da je otmeno … no, na vratih te pričaka simpatična zahodnoflandrijska podobnica marie pozsonec:

za njenim hrbtom se skriva prijazno lajajoč straatsen potpouri jazbečarsko resastega tipa, ki obvladuje ljubek prostorček s štirimi rdečimi mizicami in stolčki iz ultrapasa, pikadom v omarici in lokalnimi patroni,

ki za šankcem žulijo svojega jupilerja in so te sposobni prepričati, da ne samo razumeš, ampak tudi govoriš flamsko, torej nizozemsko … ja-ja, vrei je! … se pravi, da ne smemo pit jupilerja, kar nam itak ne pride na misel, saj maria poleg para open air pisoarjev (res majke mi, dva pisoarja ima našraufana na zunanjo steno oštarije, na srečo ne na cestni, ampak na zadnji, dvoriščni strani), obvaduje tudi zavidljiv range de struisejevih zvarkov, ki jih ročno zloži na našo ultrapasko: lahek, svež in dišeč struise witte, štrikratniški temni ale z gvercami pannepot in njegovo samo enkrat, kot hommage danskim pivcem, zvarjeno verzijo, pannepøt, za totalni šus na brbončice pa še črni albert, 13% monstrum, nafilan z aromami po kavi, čokoladi, temno praženem sladu, karameli, ni da ni … zavriskali smo, več kot enkrat (nemejebat, kakšni piri, tele de struiseti so pa res carji itd) in svoj korak (no ja, gume) usmerili proti westvleternu, kjer bivakirajo, molijo, delajo, in kar je za nas, posvetneže, še najpomembnejše, varijo menihi v samostanu svetega sixta …

od vseh sedmih trapistovskih pivovarn zvarijo najmanj piva (kakšnih 5.000 hektolitrov se ga nakaplja v enem letu), se pravi, da gre za ekstremno ekskluzivno robo in menihi bi svojim trem pirčkom (vsi so na voljo le v lesenih gajbicah, zapakirani v flaške brez etiket, ločijo se le po zamaških: zelen za šestko, moder za osemko in rumen za dvanajstko) zlahka noro navili ceno … ker niso pripadniki slovenske cerkve tega niso naredili – glej cenik (cene veljajo za 24 flašk, dodaj še kavcijo za gajbo in flaše v višini 12 evrjev):

no, ker niso navili cen, so pa naredili cel rave iz tega, kako do tega pirčka sploh priti … takle majo: piva ni mogoče kupiti nikjer drugje, kot v opatiji, v nobeni štacuni, oštariji, nikjer … ko je določena količina enega od treh njihovih zvarkov pripravljena za prodajo, menihi na svojo spletno stran obesijo naslednje podatke naprodaj bo ta in ta vrsta piva … maksimalna količina je tri gajbice na avto … če vas zanima nakup, lahko tega in tega od 9.00 do 12.00 pokličete na naš telefon in rezervirate pivo … povedati nam morate tudi registracijsko številko avta, s katerim boste pivo prevzeli dne tega in tega od takrat do takrat … poleg tega veljajo še splošna pravila: na eno registrsko tablico in na eno telefonsko številko lahko pride samo en nakup mesečno, piva pa ni dovoljeno preprodajati (menihi svojim kupcem pač zaupajo) … no, bruseljska gastrbajterja sta pridno klicala za šestko, ki je bila naprodaj oni teden, ampak jima ni ratalo prit skoz (jasno, menih nam je kasneje povedal, da imajo v povprečju po 15 klicev na sekundo!!!), zato smo šli na blef …uleteli smo malo pred peto, ko se opatijski drive thru, kjer se pirčke prevzema, zapre … pripravljenih je bilo še šest gajbic, kar je bilo ravno dovolj, da so sline mehovemu namazale jezik, ki je začel kibicati brata trapista, naj nam katero od teh šestih proda … ne morem, to so rezervirani … ampak kaj pa če kdo ne pride ponje? … bodo, bodo … no ja, seveda bodo, ampak … zmeraj pridejo … ampak saj zdaj bo pa kmalu že pet ura, ob petih pa zapirate al kako? … a veste da mamo 15 klicov na sekundo, pa enega brata, ki jih sprejema – kdor pride skozi, pride tudi po pivo … saj lahko počakamo do petih, ane – itak smo od tolk daleč prišli … od kje pa ste? … iz slovenije … ja, no, lahko počakate, ampak ne bo nič ostalo, vam povem … okej, okej, bomo počakali … ma, kolk bi jih pa vzeli? … eno, ena bo čist dost … ja, ampak vam je ne morem prodat, ker je nimam … ja, kaj pa tele? … tele so pa vse rezervirane, ane … in tako naprej in tako naprej, dokler ni pametnejši popustil in nam na lepe oči, brez rezervacije, mimo pravil, na blef, prodal gajbo westvleterna blond 6! ne morš verjet, kljub temu, da je menih zaradi popustljivosti moral v nedeljo zjutraj k spovedi, smo vriskali še petkrat bolj, kot par ur prej pri poszončevi, mehov sreč pa je skoraj ratal trapist od našega trapljanja po rami … ni kaj, takle izreden dogodek je potrebno proslaviti v slogu in v opatijski krčmi in de vrede v miru degustirati preostala dva westvleterna, ki se ju tu lahko pije, ne pa tudi kupi za domov:

levo je dvanajstka, desno pa osmica … na uč ju je težko ločiti, z jezikom gre lažje: osmica je bolj sladkasta, sadna, dvanjastka pa bolj mehka, okrogla, smetanasta, karamelasta … pri spremljajoči malici identifikacijskih težav ni bilo, levo je paterkaas, desno abdijpate, kruh pa ni vreden omembe:

kot bi zapisal moj svak: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!

pražsky poznamky

ob jubilejnem dvajsetem tripu v prago se mi zdi relevantno priobčiti sledeče pivno-jidelne zabeležke:

1. iz centra prage izginjajo old school pivnice, v katerih je bilo še par let nazaj moč naleteti na domorodske patrone, ki so poznavalsko stoično srebali svoje desitke in pojoče kramljali o življenju vesolju in sploh vsem … na mesto hospoudk in pivnic se skoraj brez izjeme vrivajo vse sorte italske kuhinje, argentinske stejkdžinice in dizajnerski orientalski restorani … praga tako na račun globalnega šmeka izgublja lokalni šarm … kar je do neke mere razumljivo: verjamem, da tudi čehi radi pozobajo kaj nečeškega, ane … je pa vseeno škoda (pa ne avto) vsaj dveh centrskih, za napredek žrtvovanih birtij: podolgovate pivnice radegast na templovi in dvonivojskega pivrneca na maiselovi …

2. kljub de-pivnicizaciji centra se tu in tam najde še kakšen avtohton obrat … recimo jelinkova plzenska pivnica, ultra simpatičen mikro pivsko zatočišče s trebušastim fotrom za pivsko špino in materjo, ki v dve sobici v ozadju nosi krigle, po želji pa tudi kaj iz minimalističnega jidelnega listka:

minimalizem po češko

pivnica je čisto zraven trga narodni trida in je vedno napolnjena z ljubitelji plzenske zlate grenčice s čvrsto peno … je pa res, da okravatani biznismeni, zamišljeni profesorji in klepetavi dvojci brundajočih prijateljev sem večinoma skočijo na enega stoječega, zato za plac ni problema … obisk je nujen že zaradi opazovanja rutinerskih gibov biermajstra (fascinira predvsem konstantno čiščenje inox pulta z gumijastim čistačem za vetrobranska stekla) in zaradi malih požirkov, ki si jih kelnarska mati privoščijo ob vsakem mimohodu …

3. nekatere gostilniške inštitucije so se globalizaciji uprle z investicijami v lastno modernizacijo … že prej ogromna restavracija/pivnica/penzion/pivski bar u medvidku se je še razširila s katakombsko pivnico, štacuno z brendiranimi glaži in ostalo robo največjih čeških pivovarn in svojo mikro pivovarno, v kateri žgejo v hrastovih sodih uležan oldgott, hišni varilec ladislav vesely pa je v istem obratu našopal še enga najmočnješih lagerjev sploh: x-33 ima 33% ekstrakta in med 12.5 in 13% alkohola … previdno z njim! … tudi budvarka, nekoč dvosobna krčmica na dejvicah, se je razširila in popolnoma prenovila, a košta je še vedno zelo poštena, tako kakovostno kot cenovno … za krepko južino ali večerjo v pragi je tole kar must go! … poleg vinohradske posebnice u sadu, se razume …

4. pivo je še vedno narodna češka svetinja … z njim delajo lepo, kozarce fino spirajo z vodo, ker ga v krčmah strežejo skoraj ekskluzivno iz sodov, je vedno prijetnega vonja, z lepo narejeno peno in ravno prav hladno … tle ni zajebancije, pivo je dobro in to ne glede na to, ali ga pijete pri lupilcih na staromestskih namestih ali pri desperadosih v zadnji rupetini v 14, okraju … ako jih kanite lagano srebati cel dan in ostati prisebni naročajte desitke, ker so super frišne, ne zabijejo glave v beton in vsaka popita že kliče po novi … ješte jedne? -ano!

5. če vam vam v pragi zlušta delikatesne finoče za domov, pojdite semle in ne boste razočarani … naslednjič zagotovo uplenim majhnega črnega brkatega dimljenega soma ali dimljene kotlete tolstobika …

6. tadicionalni nočni snack, hamburger na narodni trida, še vedno strežejo z rahlo osladkanim kislim zeljem, še vedno je na sredi malo hladen in še vedno ga ne moreš pojesti čisto trezen … ampak tradiciji in ljudskemu izročilu ne gre gledati v temperaturo, okus in prehransko vrednost …