konec belgije

ne, ne, ne gre za tak konec, flamci in valonci so zaenkrat še vedno v isti državi, čeprav je res, da pri marsikateri sladoledarici v gentu in drugod, kjer večinujejo krehasti belgijci, več opraviš z angleščino, kot pa s francoščino … ne, konec belgije je zato, ker se blizu krčme hommelhof, o kateri paberkujem tokrat, belgija konča in francija začne … watou je pač blizu poperingeja in poperinge je blizu iepra in vse skupaj je blizu lilla, za kateriga si zihr slišal, če si slišal za mileta ačimoviča (ki je v dresu istoimenskega kluba v ligi prvakov zakucal celo proti man unitedu) … sicer pa se v watouju z miletom sploh ne ukvarjajo, imajo namreč dosti dela s pivom … v watouju je namreč doma pivovarna sint bernardus, ki je od konca druge svetovne vojne do leta 1992 licenčno varila westvleterensko trapistsko pivo … menihi so ga varili samo zase, za ostale pa je teh 46 let westvleterensko pivo nastajalo v watouju … se pravi, da naj bi pri sint bernardusu znali cimprati dober pirček in dejansko je vsaj njihov prior 8 zelo fletkan zvarek iz katerega mojster stefaan v restavraciji hommelhof v svoji vidi-me-nemam-šta-da-krijem odprti kuhinji scimpra izjemno omako, ki jo potem prelije po temno rdečih sočnih rezinah fileja divje race … ampak preden se zazreš v slikovni material, naj nujno omenim še eno reč, ki te v hommelhofu skupaj s frišnimi kruhki čaka že na mizi in ki je tako hudo dobra, da se je sploh ne da nehat jest … gre za rilletes, neke sorte pašteto, ki jo pripravijo tako, da hudo nasoljene kocke svinjine počasi kuhajo v masti, dokler niso dobolj mehke, da začnejo razpadati … potem jih stolčejo, ohladijo in zmešajo z ravno prav maščobe, da se lepo mažejo na kruh … no, zdaj pa slike:

[rockyou id=125515946&w=426&h=319]

dodatna razlaga je verjetno potrebna pri sardelah: tisto spodaj je frišna, hrustljava solatka z jabolki in rdečo peso, tisti beli flekci pa so ene sorte majoneza … nujno ti moram razložiti tudi tiste riževe ocvrtke – rižoto, pripravljeno z ostalimi kosi divje race (bedri …) so oblikovali v kocke, pomočili v moko-jajca-drobtine in jih ocvrli … v bistvu gre za variacijo na temo siciljanskih arančinov … pa sladkiš je tako pamesno sestavljen, da tisti slajsi sveže pomaranče in sladoleda letno ofrišajo ne ravno light kremo in speculaas … in tisti pirovski cuvee na začetku je lušna pitna stvarca in stefaanova gospa sabine fletno uraduje in klepeta z gosti in še to, ker velikokrat kdo vpraša: trihodni pofotkani meni za dva + dvakrat po dva krožnika (predjed + glavna) + 0,75 butelja hišnega pirčka + prior 8 + dva sint bernardus tripla + vodovje + enormne količine rilletes in oliv in frišnih kruhkov + trije espresoti so rezultirali pri zelo prijazni številki 177 … hjej, kako prav bi – še enkrat – imel moj svak, ki bi bil zapisal: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!

pri soimenjaku

bil sem pri svojem soimenjaku olivierju in imel sem se fino … za začetek naj pojasnim, da me karizma oliverja d-ledžend mlakarja, ki bo jutri popoldne na ogled v desetki, ni pripravila do tega, da bi v duhu tria sodobnih umetnikov šel menjati vse dokumente, takisto me ni prepričal jamie, niti sir … se pravi, da sem še vedno boštjan napotnik in takih nas je v sloveniji šest in nobenega (razen sebe) osebno ne poznam … kul, porečete, napo je bil pri napotu … torej pri nacionalni zvezi profesionalnih organizatorjev ali pri nacionalni zvezi policijskih organizacij ali pa vsaj pri nacionalni zvezi pizzerijskih operaterjev … se pravi da ob mojih aliasov ostane samo še tale, pod katerega imenom prebirate hranilne blogovske zapise … jep, bil sem pri kruhu in vinu – tako se namreč imenuje prijeten restoranček na chaussée d’alsemberg 812, v bruslju … no, ni ravno kruh in vino, ampak le pain & le vin … olivier iz začetka pa ni bil izmišljevanje, ampak je tako ime chefu morlandu, ki vodi to z eno michelinovo zvezdico okrencljano birtijo … in kako kuha? … fino, brez napake, iz izbranih svežih sestavin … krožniki so preprosti, ne preveč šmekerski, na trenutke celo zelo rustikalni in bazični, recimo svinjski medaljoni na belem fižolu … ampak tisti beli fižol (gre za bretansko sorto, haricot coco ji rečejo po francosko) je bil tako svinjsko dober in v nulo skuhan (nobeno zrnce ni bilo razkuhano ali počeno in nobeno trdljikavo pod zobmi, res na ck, svaka čast!), in tisti pesto je tako lepo osvežil kombinacijo, da mu res ne moreš reči, da kuha slabo … če si lovec na eksperimentalne spektakle tukaj zate ne bo veliko robe … no, naj ti pokažem slike:

[rockyou id=124868005&w=426&h=319]

sicer pa je prostor zelo lepo urejen, človek se počuti fino, prijazne dekline, ki strežejo ne znajo razložiti čisto vsega, se pa o vsem, če jih vprašaš, pozanimajo in ti potem povejo kako in kaj, vina je na voljo precej, tudi v sprejemljivem cenovnem oasu, tako da smo se na koncu poslovili zelo dobre volje in belgijski kruh in vino ohranili v lepem becirku spominskih celic … bi vam pa zlahka naštel deset slovenskih oštarij, ki so kuharsko na vsaj enakem, če ne višjem nivoju od mojstra morlanda … no, pa jih bom, in no particular order: raduha, pikol, maxim, jb, franko, rodica, harfa, ruj, apolonija & danilo … pa še kakšna za zraven … ampak belgijskemu soimenjaku mirne duše zakličem: bravo, naši!

pri strunarjih

če slepo verjamemo besedam ex velikega vodje, lahko domnevamo, da se ljubljanski bogataši ukvarjajo samo še s tem, kako bi skovali kakšno zaroto in zajebali ostale slovence-reveže … zato je logično, da jim zmanjkuje časa za obisk restavracij in tako še te, ki so, niso polne, kaj šele, da bi se odpirale nove … bogataški zajebanci so celo tako pasji, da med vikendi množično pustošijo podeželske krčme, vaške gostilne in kmečke turizme in že tako obubožanemu ljudstvu odžirajo zaloge hrane za težke cajte … ki prihajajo, to je neizogibno … tako je v ljubljani večina restavracij v soboto in nedeljo zaprta … newcomerji (recimo harfa in separe cafe) se celo raje kot resna restavracija pozicionirajo kot malica/kosilo/cafe/ birtije … verjetno ne usekam čisto mimo, če razlog za to vidim v cubotu, ki je začel kot upscale menzica in potem zrasel v kao otmeni mestni plac … matematika je seveda simpl: če odpreš obrat sredi malo ven iz centra locirane poslovne cone, in namesto dunajski/pražen krompir/golaž-vampi mešano/ocvrti lignji s tržaško ljudem ponudiš – prepisujem iz današnjega harfinega menija – testenine z bambusom in koruzo/pečena orada v pečici s prilogo/taljata (rostbeef) na solati in pečenem krompirju lahko precej zanesljivo računaš na regularen dnevni obisk okravatanih middle managerjev in kok-sm-trendi cosmobejb … da se ne bi narobe razumeli: karkoli pripomore k dvigu – let’s face it: zelo nizke – slovenske prehranjevalne kulture, je dobrodošlo in vredno odobravanja … ampak zakaj se ambicija mladih in nadarjenih kuharjev/restavraterjev na tej točki konča?! … ker ni klientele! bi iz kanona ustrelil demšarjev … evo, pa smo spet na začetku in pri ljubljančanih, ki kujejo zarote, ropajo podeželane in v najboljšem primeru na hitro pomalicajo, če pa si že privoščijo kosilo, naj bo le-to na službene stroške … čemu ta razborita pisarija? ker se mi zdi škoda, da nadarjeni boštjan pavli, ki je prej kuhal pri džej-biju, zdaj pa šefuje v harfi, kuha kosila, namesto da bi on regular basis cimpral, stregel in kasiral to, kar nam je skuhal dva tedna nazaj:

[rockyou id=123515320&w=426&h=319]

da smo prišli do priobčenega degustacijskega menija pa smo imeli precej sreče: prvo srečno naključje je bil avtobus azijatov, ki je poskrbel, da je bila harfa tisto soboto sploh odprta, drugo pa, da smo pri poslušanju ponudbe in naročanju tako mutili in gruntali in ne vedeli, kaj sploh bi, da je natakar začel plaho namigovati, da bi se mogoče lahko prepustili gazdi kuhinje – kar smo zgrabili z obema rokama … in še dobro da smo, ker je bilo vse (okej, picajzlam: hobotnica je bila malo anemična, pa kruh bi lahko imeli domač, pa sladic je bilo malo preveč, da bi človek točno vedel, katero točno zdaj je) zelozelo v redu in zelozelo dobro … vključujoč z za zraven izbranimi vini (blažičeva rebula 07, sutorjev chardonnay 06, en španski malinovcast rose, kabajev cuvee morel 01 & batičev valentino 03) in končnim zneskom (80 na grlo z aperitivi – za dedce seveda dvojnimi, hehe – in kofetom vred) … ker imajo poleg tega lep, okusno opremljen in prostoren plac ter na stenah viseče irvine, lahko bojzom iz koprske sugeriram samo malo več samozavesti, hypa, korajže (investitorjev?) ali karkoli je že potrebno, da natančno zakoličiš delovni čas, naštampaš jedilne liste & vinsko karto, sestaviš vsaj en degustacijski meni in ga resno zaharaš tudi zvečer in čez vikend …