bil sem pri svojem soimenjaku olivierju in imel sem se fino … za začetek naj pojasnim, da me karizma oliverja d-ledžend mlakarja, ki bo jutri popoldne na ogled v desetki, ni pripravila do tega, da bi v duhu tria sodobnih umetnikov šel menjati vse dokumente, takisto me ni prepričal jamie, niti sir … se pravi, da sem še vedno boštjan napotnik in takih nas je v sloveniji šest in nobenega (razen sebe) osebno ne poznam … kul, porečete, napo je bil pri napotu … torej pri nacionalni zvezi profesionalnih organizatorjev ali pri nacionalni zvezi policijskih organizacij ali pa vsaj pri nacionalni zvezi pizzerijskih operaterjev … se pravi da ob mojih aliasov ostane samo še tale, pod katerega imenom prebirate hranilne blogovske zapise … jep, bil sem pri kruhu in vinu – tako se namreč imenuje prijeten restoranček na chaussée d’alsemberg 812, v bruslju … no, ni ravno kruh in vino, ampak le pain & le vin … olivier iz začetka pa ni bil izmišljevanje, ampak je tako ime chefu morlandu, ki vodi to z eno michelinovo zvezdico okrencljano birtijo … in kako kuha? … fino, brez napake, iz izbranih svežih sestavin … krožniki so preprosti, ne preveč šmekerski, na trenutke celo zelo rustikalni in bazični, recimo svinjski medaljoni na belem fižolu … ampak tisti beli fižol (gre za bretansko sorto, haricot coco ji rečejo po francosko) je bil tako svinjsko dober in v nulo skuhan (nobeno zrnce ni bilo razkuhano ali počeno in nobeno trdljikavo pod zobmi, res na ck, svaka čast!), in tisti pesto je tako lepo osvežil kombinacijo, da mu res ne moreš reči, da kuha slabo … če si lovec na eksperimentalne spektakle tukaj zate ne bo veliko robe … no, naj ti pokažem slike:

[rockyou id=124868005&w=426&h=319]

sicer pa je prostor zelo lepo urejen, človek se počuti fino, prijazne dekline, ki strežejo ne znajo razložiti čisto vsega, se pa o vsem, če jih vprašaš, pozanimajo in ti potem povejo kako in kaj, vina je na voljo precej, tudi v sprejemljivem cenovnem oasu, tako da smo se na koncu poslovili zelo dobre volje in belgijski kruh in vino ohranili v lepem becirku spominskih celic … bi vam pa zlahka naštel deset slovenskih oštarij, ki so kuharsko na vsaj enakem, če ne višjem nivoju od mojstra morlanda … no, pa jih bom, in no particular order: raduha, pikol, maxim, jb, franko, rodica, harfa, ruj, apolonija & danilo … pa še kakšna za zraven … ampak belgijskemu soimenjaku mirne duše zakličem: bravo, naši!