v severno morje sem se zaljubil že pred skoraj štirimi leti, ko sva s chefico prvič šla prešnofat bruseljsko krajino … pravzaprav je bilo tako, da se je chefica malo bolj zaljubila v ta pravo severno morje, ki je bilo na dan našega uradnega in prijateljskega obiska v oostendeju prekrito z gosto, misteriozno, res čarobno, mlečno meglico iz katere je bilo le tu in tam slišati kakšno ladijsko sireno; jaz pa sem podlegel čarom vogalne ribarnice mer du nord (po flamsko nordzee – ki pa z germanskim fastovskim nordseejem nima skupnega nič drugega, kot ime) na bruseljskem trgu sint katelijne … takrat so fantje na vogalu naštimali majhen pult, nanj postavili pisker vroče ribje juhe, medtem, ko si čakal, da se malo pohladi pa so ti hitro odprli pol ducata ostrig in natočili kozarec ohlajenega lahkega belega vina … in potem še enega in še šest ostrig, če se le da naj bodo bretanske, gillardeaujeve, ki so se na letošnjem ekstenzivnem ocenjevanju med štrimi različnimi vrstami izkazale kot najboljše … in če se le da, je treba k severnemu morju zaviti vsakič, ko si v bruslju … fanjte so namreč pult razširili, piskru juhe dodali še fritezo in razbeljeno žar ploščo, še vedno pa držijo nivo pristnosti, prijaznosti in, čeprav so le par korakov od bruseljske borze, poštenih cen .. . če samo beseda ne zaleže, naj te prepriča fotoreportaža:

[rockyou id=124604883&w=426&h=319]

in če še to ni dovolj, naj podkrepimo še s številkami: za 12 ostrig, tri juhe, frigane rakove krokete, repke kozic s curryjem, školjke na žaru, rakov burger in vsaj buteljo in pol sauvignon-chardonnaya paso el portillo so nam zaračunali 47 evrov … fajst fantje so, pejt jih kdaj pogledat!