komi smo pršli, pa smo že tle!

evo, po tistih odposlanih megabajtih je bil čas za še tazadnji resen kos letošnje poletne počitniške sezone – ta je bila letos zaradi (do srede še) prvošolca (bajdvej: kako devet tednov prvošolčevih počitnic nafilajo ati pa mame, ki imajo službo, nimajo pa svojih atov pa mam, ki z deco počitnikujejo teden ali dva?!) še posebej natančno načrtovane, ne le za prvčka, ampak tudi za njegova tastara, ki se jima je pripetilo par spektakularnih dogodkov, tudi takih, ki še čakajo v vrsti, da bodo popisani na temle mestu … ampak popis bomo začeli na koncu, kjer je spomin še najbolj frišen: v ferrari … pustimo ob strani unescotov patronat nad renesančnim mestom, pa hudo biciklistično tradicijo in sedanjost, celo festival uličnih muzikašev buskers nam tukaj ni mar … v bistvu sta nujni postojanki ob obisku (343 kilometrov, kwa pa je to za enga resnga šoferja?) ferrare predvsem dve …

prvo boš težko falil, saj se nahaja na glavni pijaci, direkt nasproti glavnega vhoda v katedralo … gre za neke sorte gradsko kavarno/slaščičarno/prigrizovalnico, ki nosi fensi ime zlati lev, leon d’oro, ampak te ni treba bit nič strah, saj so strežniške gospe in gospodje zelo fejst, takšna pa je tudi oferta: za mimogrede navali na domači dželat mojstra gabrieleja (moj kombo: izjemen tiramisu, s koščki mehkega biskvita + močna, a ne kolodontasta meta s stračatelastimi drobtinami čokolade); za kaj bolj resnega konzultiraj dnevno obnovljeno tablo:

za domov pa si lahko daš zapakirati kakšen tradicionalni ferrarski kolač ali v žep vtakneš kakšno marmeladko … druga atrakcija, v kateri se da guštati še dlje, je očem malo bolj skrita, čeprav je od zlatega leva do nje samo dobrih 143 metrov, saj je stisnjena ob levo steno katedrale … oštarija al brindisi zase trdi, da gre za najstarejši tovrstni obrat na svetu in to trditev potrjuje celo z nekakšnimi ginesovimi papirji … no, najstarejša gor ali dol, fakat je, da tako starega (tozd) vinakoprskega vinskega para še nikjer nisem videl:

no, v resnici sem pred devetimi leti videl isti par na istem mestu, ampak takrat sta imela šele osemnajst let … prodajajo pa druge, bolje skladiščene in novejše flaše, veliko je dobrega lokalnega štofa (vsaj moj glaž bele ligreze iz mini bio vinarije ca’ dei quattro archi je bil lepa popestritev petkovega popoldneva), dobro zate pa je tudi, da je brindisi odprt vsak dan od enajstih do enih in to vse dni v letu … pa tista do enih je vsaj ob petkih in sobotah relativna, saj je zidek katedrale ravno prav visok, da se da na njem vinca (preverjeno) srebati še dlje v jutro … in tako se človek vpraša, zakaj je sploh prišel nazaj domov? … i, zato, da bom še kdaj šel tja, mar ne?!

tako, to bo za prvo lajšanje popočitniške depresije … v kratkem pričakuj poročilo o izjemnem gostoljubju (in posestvu) carlota nerozzija in kakšno krepko o strategijah finančnega lupljenja v gardalandu … stay tuned, dogajamo!

Advertisements

2 thoughts on “komi smo pršli, pa smo že tle!

  1. majko milo sm potolažena in presrečna, da jema Ferrara takele zadevšne 😉 Me nasledniga leta namreč zanese ke dol za dobr kvart leta… vidi vidi ne bo nam hudega!

  2. papasinka, v ferrari je kvalitetnh rupetin še veliko več … uočil sem eno skvotovsko fanki reč, ke se ji reče bolognesa, pa še par drugih birtij … no, domnevam, da bomo itak deležni prvoosebnega poročanja direkt z lokacije 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s