izza zahodne meje so gostinci v naše kraje uvozili že marsikatero kulinarično pogruntavščino (saj veš – vsa ta silna poplava picerij, tratorijic, špagetarijic in kvazitoskanskih restavracij(ic)), s kapljevinami iz zahodne strani pa smo bolj tako-tako … kjanti, še posebej če je v bučasti, s slamo oblečeni flaši in stane manj kot tri evre, že še kam pride … pa zamejske vinske slovence imamo tudi radi, predvsem zato, ker so naši … drugače pa je italijanski vinski svet za veliko večino (še) neodkrit svet … in fino ga je odstirati, ker se za zahodno mejno zaveso skriva ogromno dobrega vinovja … dve nam kar priročni vinariji sta se ondan odločili predstaviti slovenskim brbončicam … le colture je 45 hektarov veliko posestvo iz valdobbiedena, osrčja hribčkov severno od trevisa, kjer pridelujejo prosecco, najboljše italijansko peneče vino … le vigne di san pietro je ime vinogradov in vinarije, ki leži na pol poti med verono in gardskim jezerom … ljubljano sta obiskala oba glavna enologa:

na začetku večera sta bila še signor nerozzi (levo, sicer arhitekt, ki pa že trideset let fura družinsko posestvo vigne di san prietro) in signor ruggeri (desno, le colture), kasneje, ko smo ju bolje spoznali, pa sta postala carlo in alberto … pa ne le zaradi italijanske šarmantnosti, ampak predvsem zaradi vin, ki sta jih prinesla s seboj …

za začetek seveda dva osvežilna aperitivna prossecota: fagher je menda bolj moderne sorte prosecco, z majhnimi mehurčki in ostrikasto svežino; pianer pa je z malo večjim ostankom sladkorja in aromatičnostjo lahko tudi marsikaj več od aperitiva … iz gardskega konca smo poskusili tri vina: svež, mlad, lahek, všečen rdeč bardolino 2008 je brezlesna mešanica treh lokalnih sort – corvine, rondinelle in molinare, ki bi jo človek kar srebal in srebal in to skoz cel obed … bela custoza 2009, sestavljena iz šestih lokalnih sort me ni ravno spravila v ekstazo, kar pa je že s prvim požirkom uspelo refoli 2004 … krepko, močno, aromatično vino nosi ime po gardskem vetru in to ne slučajno, saj je mešanica 90% cabernet sauvignona, ki ga pred prešanjem mesec dni sušijo in 10% merlota … za zaključek je najboljše iz svoje vinarije v kozarce nalil še alberto: cartizze je najboljša lega za prosecco in vsak od 107 hektarov vinogradov na tem griču je vreden skoraj milijon evrov … v vinariji le colture grozdje iz te lega pustijo na trtah do konca oktobra, zato ga kar razganja od bogastva zrelosadnih arom … seveda se vina v grla niso pretakala na suho, ampak so jih spremljali krožniki janeza bratovža, ki se je tokrat umaknil v ozadje in pustil vinom zašajnati v najboljši luči … jedli smo pa tole:

[rockyou id=157804952&w=426&h=320]

najboljši kombo večera: jagnje z zeljnimi krpicami + refola
odkritje večera: bardolino 2008
mehurček večera: v hudi konkurenci ipak prevaga lokacija – le cartizze
ocena večera: poučno, sproščeno, zanimivo …