da carlo nerozzi v svojem somakampanjskem kevdru dela fletne vinske zvarke, že veš … še več, njegovi vinski zvarki, še posebej oni bardolino, ki je čista ovinjena preprostost in prijaznost, so tako fejst, da sem, ko nas je marš ruta ravno že peljala od verone proti gardskemu jezeru, brž pomejlal carlota, če bi se dalo ogledati kraj njihove rasti in kevder njih zorenja … jasnodaja, je napisal carlo … in dodal še, da lahko našo auto-kučo-poso na na kolesih za čez noč parkiramo ob trtah in da nam bodeta z njegovo regino pripravila še simple country dinner, kar je potem izgledalo takole lepo:

od ostalih presežnikov naj omenim le še fascinantnost samega posestva, ki je postavljeno na hribčku redi vasi sommacampagna in ponuja fletno razgledovanje po gričevju tam naokrog … sredi vasi vinogradi, sredi vinogradov pa velika, prijetna, s plezalkami obraščena hiša, z verando, na kateri potem s carlotom prijetno klepečeva v pozen večer: o tem, da je njegova naloga ohranjati zdravje in okus grozdne jagode do vina; o tem, kako so ga čudno gledali, ko njegova custoza ni bila kredasto bela, ampak rumena; pa o tem, kako ga čudno gledajo, ker dela corvino tudi na rose, pa o tem, kako je, ko sta z očetom kupila posestvo, delal po 20 ur na dan (na posestvu + na šihtu kot drugi človek veronskega sejmišča, ki je huge podjetje); pa o predstavitvah njegovih vin na japonskem … čisto na koncu doda še, da se odpravlja preko okeana, na otvoritev najnovejšega, najžeščega, največjega epicentra italijanske gastronomije v new yorku, ogromne palače eataly, ki so jo mario batali, joe bastianich, lidia bastianich in ostali predvčerajšnjim odprli na peti aveniji in kjer bodo ob vsem najboljšem taljanskem prodajali tudi carlotova vina … bravo, e grazie!

p.s. prejšnjič sem obljubljal še nekaj o gardalandu … mislim, da je čisto dost če napišem mali pomfrijček dva evra trideset + pol evra dodatka za omakco (majo ali kečap) v vrečkici … zdaj veš …