v zadnjih nekaj mesecih se mi je trikrat – enkrat na biznis, enkrat na frendli in enkrat na osebni festen osnovi – pripetil obisk nakvadratane popularne poslovne obedovalnice cubo … minimalistična reč izgleda kar dobro šiba, saj se je kakšne pol leta nazaj po površini verjetno kar potrojila … čez dan boste večinoma naleteli na kravate, ki si srebajoč simčiča ali kakšnega drugega brica pametno kimajo čez kvadratne mizice … zvečer je reč malo bolj obljudena tudi z nekravatarji in njih gospemi … kuharija je itelijen inspajrd in v resnici ni švoh, vsaj reči, ki sem jih sam dajal v usta in se jih zdajle spomnim (predvsem sladice sekajo ven – če boste kdaj tam naokoli nujno stestirajte kakšen njihov smešen sladoled, denimo pehtranov, ali pa čokoladni sufle ali pa bazilikino kremo) … v resnici ima cubo samo en problem: kelnarje, ki so napihnjeni, tako da jih kar pod strop odnaša … najprej so naju – kljub rezervaciji – z nekim brundanjem tipa kr kle mal počakta kot dva nudla pustili čakat pr šanku, potem pa so s hohštaplersko skuliransko pozo (to so uni pogledi in zavijanja z očmi, ob katerih dobiš občutek, da si ti kelnar in ne tisti, ki bo na koncu vse to plačal) počasi, skozi cel večer ubijali dobro voljo, ki sva je s seboj na srečo imela dvojno dozo, ker je pač bil rd … seveda je čisto drugače, če ste lik iz ljubljanskega jet seta, saj potem obstaja druga nevarnost, namreč, da boste oslinjeni od kelnarja, ki se je samo za vas spremenil v napolitanskega mastifa z dvokislkim šniclom … v bistvu je res še kar škoda placa in kuhinje za tako zicersko in nedomisleno visnko karto in tako odbijajoče kelnarje … ampak kelnarji in trgovke so tako ali tako problem marsikaterega ljubljenskega placa … pa prav od njih je še najbolj odvisno, ali bo človek v birtiji še kdaj vihtel nož in vilice … marija, naj jih šefi vendar enkrat namesto po briljantino pošljejo na ekskurzijo k darkotu rodici, da bodo videli, kako se obnaša v oštariji …