meh, JD (jezični dohtar)

72 ur na belgijskih tleh je minilo, kot bi odprl flašo pira, a kljub temu dodobra napolnilo spomine in nadražilo brbončice … anderlechtski rdečepesni mille-feuilles, prvoligaška severnomorska malica na trgu svete katarine, večerno soimenjaško zvezdarjenje, mazanje s kruhom po hommelhofovih krožnikih, sladkanje za ogromno masivno mizo pri vsakdanjem kruhu, ostriganje in šampanjanje v 3 x 4 metre veliki in z ivernatim opažem prevlečeni sobici v neki pasaži sredi shopping becirka … ampak najbolj divje reči so se dogajale na pirovski sceni … okej, dokler smo varno spravljeni srebali hoegaardse das in chefu ljubo artdecojevsko postrv z zlatim prstanom, je bilo še vse v mejah pričakovanj, a ko smo se podali na ravnice zahodne flandrije, se je šele prav zavrtel pirovski ringlšpil … po podrobnem ogledu skrivnostne gentske jagnjetine smo vse svoje moči usmerili v degustiranje in nabavo resnih belgijskih pivakov svetske klase … mimo ieperja in poperingeta do prvega postanka v pivovarni deca v woustnu – malo zaradi njihovih antiquov, predvsem pa zaradi tega, ker so si decine varilske kapacitete za svoj domicil izbrali de struise brouwers … če vas resno pivoznanstvo ne zanima preveč, vam to ime ne pove kaj blazno veliko, ampak vseeno vas mora podreti podatek, da gre za superstarski belgijski varilski crew (dva prijatelja + svak), ki je v skednju začel variti šele leta 2003, letos pa ga je pivoznalski site ratebeer že razglasil za najboljše pivovarce na svetu … ker v decinem skladišču ne moreš degustirati, te napotijo dvesto metrov naprej v krčmo … heh, si rečeš, pili bomo najboljše pire na svetu, to mora da je otmeno … no, na vratih te pričaka simpatična zahodnoflandrijska podobnica marie pozsonec:

za njenim hrbtom se skriva prijazno lajajoč straatsen potpouri jazbečarsko resastega tipa, ki obvladuje ljubek prostorček s štirimi rdečimi mizicami in stolčki iz ultrapasa, pikadom v omarici in lokalnimi patroni,

ki za šankcem žulijo svojega jupilerja in so te sposobni prepričati, da ne samo razumeš, ampak tudi govoriš flamsko, torej nizozemsko … ja-ja, vrei je! … se pravi, da ne smemo pit jupilerja, kar nam itak ne pride na misel, saj maria poleg para open air pisoarjev (res majke mi, dva pisoarja ima našraufana na zunanjo steno oštarije, na srečo ne na cestni, ampak na zadnji, dvoriščni strani), obvaduje tudi zavidljiv range de struisejevih zvarkov, ki jih ročno zloži na našo ultrapasko: lahek, svež in dišeč struise witte, štrikratniški temni ale z gvercami pannepot in njegovo samo enkrat, kot hommage danskim pivcem, zvarjeno verzijo, pannepøt, za totalni šus na brbončice pa še črni albert, 13% monstrum, nafilan z aromami po kavi, čokoladi, temno praženem sladu, karameli, ni da ni … zavriskali smo, več kot enkrat (nemejebat, kakšni piri, tele de struiseti so pa res carji itd) in svoj korak (no ja, gume) usmerili proti westvleternu, kjer bivakirajo, molijo, delajo, in kar je za nas, posvetneže, še najpomembnejše, varijo menihi v samostanu svetega sixta …

od vseh sedmih trapistovskih pivovarn zvarijo najmanj piva (kakšnih 5.000 hektolitrov se ga nakaplja v enem letu), se pravi, da gre za ekstremno ekskluzivno robo in menihi bi svojim trem pirčkom (vsi so na voljo le v lesenih gajbicah, zapakirani v flaške brez etiket, ločijo se le po zamaških: zelen za šestko, moder za osemko in rumen za dvanajstko) zlahka noro navili ceno … ker niso pripadniki slovenske cerkve tega niso naredili – glej cenik (cene veljajo za 24 flašk, dodaj še kavcijo za gajbo in flaše v višini 12 evrjev):

no, ker niso navili cen, so pa naredili cel rave iz tega, kako do tega pirčka sploh priti … takle majo: piva ni mogoče kupiti nikjer drugje, kot v opatiji, v nobeni štacuni, oštariji, nikjer … ko je določena količina enega od treh njihovih zvarkov pripravljena za prodajo, menihi na svojo spletno stran obesijo naslednje podatke naprodaj bo ta in ta vrsta piva … maksimalna količina je tri gajbice na avto … če vas zanima nakup, lahko tega in tega od 9.00 do 12.00 pokličete na naš telefon in rezervirate pivo … povedati nam morate tudi registracijsko številko avta, s katerim boste pivo prevzeli dne tega in tega od takrat do takrat … poleg tega veljajo še splošna pravila: na eno registrsko tablico in na eno telefonsko številko lahko pride samo en nakup mesečno, piva pa ni dovoljeno preprodajati (menihi svojim kupcem pač zaupajo) … no, bruseljska gastrbajterja sta pridno klicala za šestko, ki je bila naprodaj oni teden, ampak jima ni ratalo prit skoz (jasno, menih nam je kasneje povedal, da imajo v povprečju po 15 klicev na sekundo!!!), zato smo šli na blef …uleteli smo malo pred peto, ko se opatijski drive thru, kjer se pirčke prevzema, zapre … pripravljenih je bilo še šest gajbic, kar je bilo ravno dovolj, da so sline mehovemu namazale jezik, ki je začel kibicati brata trapista, naj nam katero od teh šestih proda … ne morem, to so rezervirani … ampak kaj pa če kdo ne pride ponje? … bodo, bodo … no ja, seveda bodo, ampak … zmeraj pridejo … ampak saj zdaj bo pa kmalu že pet ura, ob petih pa zapirate al kako? … a veste da mamo 15 klicov na sekundo, pa enega brata, ki jih sprejema – kdor pride skozi, pride tudi po pivo … saj lahko počakamo do petih, ane – itak smo od tolk daleč prišli … od kje pa ste? … iz slovenije … ja, no, lahko počakate, ampak ne bo nič ostalo, vam povem … okej, okej, bomo počakali … ma, kolk bi jih pa vzeli? … eno, ena bo čist dost … ja, ampak vam je ne morem prodat, ker je nimam … ja, kaj pa tele? … tele so pa vse rezervirane, ane … in tako naprej in tako naprej, dokler ni pametnejši popustil in nam na lepe oči, brez rezervacije, mimo pravil, na blef, prodal gajbo westvleterna blond 6! ne morš verjet, kljub temu, da je menih zaradi popustljivosti moral v nedeljo zjutraj k spovedi, smo vriskali še petkrat bolj, kot par ur prej pri poszončevi, mehov sreč pa je skoraj ratal trapist od našega trapljanja po rami … ni kaj, takle izreden dogodek je potrebno proslaviti v slogu in v opatijski krčmi in de vrede v miru degustirati preostala dva westvleterna, ki se ju tu lahko pije, ne pa tudi kupi za domov:

levo je dvanajstka, desno pa osmica … na uč ju je težko ločiti, z jezikom gre lažje: osmica je bolj sladkasta, sadna, dvanjastka pa bolj mehka, okrogla, smetanasta, karamelasta … pri spremljajoči malici identifikacijskih težav ni bilo, levo je paterkaas, desno abdijpate, kruh pa ni vreden omembe:

kot bi zapisal moj svak: naš izlet v zahodno flandrijo je bil zelo lep!

u suveniru corsu

v zadnjih dveh tednih se je chef (poleg visenja v mreži, branja avtobiografije keitha floyda, listanja corse-matin, srebanja ohlajene torre, operiranja na dveh plinskih brnerjih, pometanja šotora, plavalnih in kahličnih lekcij podmladku, jutranjega šetkanja med jahtami u portivecchju, poslušanja i muvrinov in ostalih krziških kampističkih aktivnosti) držal tudi slogana mistrdžirlota: potujem po svetu in iščem najboljše za vas … na korziki sem našel, kupil in zapakiral tole:

v prvi vrsti, z leve: staran, nepasteriziran kozji sir; direkt od kmeta kupljen blag (čeprav ne izgleda) ovčji sir – brebis in nepasteriziran ovčji sir z rumeno plesnijo

druga vrsta, z leve: zavojček sušene makije za mesne jedi; sušen lonzu (prata) & coppa (vrat), oba kupljena direkt od mladega in postavnega kmeta, ki se ga ni razumelo čisto, ama čisto nič in to v nobenem jeziku; figatellu (klobasa iz svinjskih jeter); salsiccia (suha salama iz prosto po svetu lutajučih in kostanj ter žir jedočih korziških pujsov); sanglier (salama iz merjasca); anetu (suha salama s 70% oslovskega mesa) in domača račja pašteta s pomarančo

tretja vrsta, z leve: trio terin (ena s svinjskimi jetri, druga z mrjascom, tretja s kostanji, vse pa s šnopcom); tapenada iz črnih oliv, ročno mleta kostanjeva moka in mini muffini iz kostanjeve moke

zadnja vrsta, z leve: colomba in pietra (rednim bralcem že poznani od lanske pomladi), pa zaloga stisnjencev domačije torraciaiz leccija (pikantno, a ne pregrenko olivno olje, belo, rose in krona ponudbe, oriu reserve de torraccia 2004); sladki muškat iz korziške špice ter casanis (kar bi po koziško lahko pomenilo domačnik), korziški pastis iz bastie

poleg domov prinešene robe pa v malih sivih celicah ostajajo trajne zabeležke o izjemnih pekarsko slaščičarskih vragolijah gospoda mallarinija in sinov, ki so nam z vsemi sortami artisanalnih kruhov polepšali jutra, s torticami in biskvitki pa posladkali večere … v pozabo pa nikoli in nikdar ne morejo in ne bodo šle niti vrhunsko popedenane mesnine (na čelu z mariniranimi kotleti in uležanimi faux-fillet-de-boeufi) mallarinijevih neimenovanih mesarskih sosedov … pa by stara-baba-škrbasta na roko nahlobljen temno rdeč pršut, pa ghjacci casani, pa … vtisov je ogromno, verjetno bodo semle še kapljali, bottom line pa se brez dvoma glasi: če bom v naslednjem življenju prasc ali merjesc hočem bit doma na korziki … tam tovrstno živad namreč nadvse kvalitetno rispektajo in temu primerno redijo & obdelujejo …