koko, vn!

tako nekako si predstavljam, da je gospa dani dejala enemu od svojih petelinčkov, ko ga je bila morala izvabiti iz toplega kurnika na poslednjo pot … in tako sem mu rekel tudi jaz, ko sem videl kakšen fleten kos od ptičurine je bil: iz tebe bom nakuhal najboljšo možno reč, kokovn! … dani namreč perjad rihta ša po tastarem, kar pomeni, da je v zarodu malih piličev, ki jih ima, toliko in toliko dedcev, ki ne nesejo jajc, ampak rastejo v petelinčke … in dani jih ne pocompa vseh piščansko mladih in grintavih, ampak pusti, da brkljajo tam po dvorišču in kikirikajo in živjo fletno petelinje življenje, dokler ne zrastejo v orng žvali, take, ki se jim tehtnica zvrti tja proti štirim kilam … petelin je precej drugačen tič kot piščanec – ima veliko daljše in bolj mišičaste noge in veliko tanjši in nanapihnjen prsni del, pa daljši vrat, da ne govorim o tem, da je precej bolj voluminozen, ane … no, in tisto celoletno brskanje po dvorišču in preganjanje kur se mora nekje poznati … in dobra novica je, da se pozna na okusu, kajti ko enkrat na mizo dobiš talar s ta pravim kokovanom (coq au vin za fine frankofile) te ne bo nikoli več nihče prepričal, da lahko ekvivalentno okusno jed pripraviš s piščancem … ne gre to tako, bejbi, petelin je pač petelin:

batak pere petlića - svaka mu čast!

ker sem gospe dani obljubil, da bom s petlićem delal lepo, sem se ga potem res lotil propisno in iz njega izvlekel maksimum … klasična kolinska špura je šla tako, da sem najprej potrimal vso štrlečo maščobo in jo z malo vode počasi stalil ter precedil … na tej kurji (ok, petelinji) masti sem potem popekel malo čebule in prav na hitro še jetrca, ki sem jih pomalical s popečenim kruhom, pridobljeno energijo pa sem porabil za razkosavanje: noge preč, pa prsni file od kosti in razdeliti v razmerju 2/3:1/3, pri čemer se tiste ene tretjine drži še krilo … hrbet in vrat in kremplje in preostanek iznutric sem dal v pisker skupaj z nakockano jušno zelenjavo, lovorim listom in poprom ter prav počasi skuhal veliko kiblo juhe/fonda … v juho sem del še iz hrbta obrano meso, preostanek pa je čakal na uprizoritev spektaktla intenzivnih dekadentnih okusov, ki smo ga na oder postavili v sledeči maniri:

  • lepo razkosan velik domač petelin (ej, res se zagrebi in naredi vse kar lahko, da ga dobiš!)
  • malo moke (50 g bo uvrh glave dost)
  • malo masla
  • malo petelinove masti, če se ti jo je dalo renderirat
  • četrt kile slanine (domače, ane?!)
  • okrog 15 majhnih čebulic ali šalotk
  • radodaren štamprle dobrega sadnega žganja
  • pol litra rdečega vina (česar ne bi pil sam, ne dajaj niti piletu)
  • pol litra petelinove župe/fonda (glej zgoraj)
  • v šopek povazane vejice timijana in peterešilja ter lovorov list
  • sol, poper

v veliki kastroli segrej maslo in/ali petelinjo mast in na srednjem ognju do svetlorjavega prepraži cele čebulice in na tricentimerske kocke narezano slanino … čebulice in slanino prestavi v krožnik in na maščobi, ki je ostala v kastroli z vseh koncev popeci kose petelina, ki si jih prej povaljal v mešanici soli, popra in moke in dobro otresel … k popečenemu mesu prilij šnopc (madfakatoješnopc), ga previdno prižgi in počakaj, da ogenj ugasne, nakar meso prestavi k čebulicam in slanini … kastrolo vrni na ogenj in vanjo nalij vino in ko zavre s ploščato kuhalnico praskaj po dnu, da z njega odplepiš čimveč slastnih rjavih koščkov, ki se bodo med kuho stopili … proceduro ponovi še z župo/fondom in nato v vrelo tekočino dodaj kose petelina, čebulice in slanino ter dišavni šopek … pokrij in na čisto majhnem ognju (ali v na 120 stopinj segreti pečici) kuhaj vse j dve uri (če goljufaš in tole kuhaš s piščancem, boš končal v eni uri), dokler meso in popolnoma mehko … ko je, ga skupaj s čebulicami in slanino preloži v drugo posodo in postavi v na 80 stopinj segreto pečico, odstrani dišavni šopek in omako precedi v svežo posodo ter jo povri na polovico ali celo na tretjino, da dobiš res hudo okusen zos … če se ti zdi redek, ga lahko zgostiš z drobcem ali dvema maslene kocke (v mehko maslo vmešaš moko v razmerju 1:1) … serviraj z v sopari kuhanim celim krompirjem (olupi ga pred kuhanjem) in poskrbi da vsak dobi svoj delež petelina, omake, slanine, čebulic in kozarec rdečega …

soundtrack je pa le kaj drugega kot: howlin’ wolf – little red rooster

Advertisements

3 thoughts on “koko, vn!

  1. Nočem težit, ampak rdeče vino, ki bi ga požiralnik ravno ne izvrgel, sem včeraj uporabila v paci za divje prase. Na Križ hodiva po teran, včeraj pa sva zraven dobila še zavojček divjega prašička. V paco sem v hvaležnosti vlila teran, ki mimogrede, res zasluži 10/10 – to je menda dandanašnji in- ampak je bila jedača prekisla in previjoličasta. Zatorej lepo prosim, če bi vsaj “okusizorično” dal napotke za izbiro vina. Se mi pa zdi, da bi bil merlot kar ok. Razsvetli prosim! Ti bo najbrž kar nekaj ljudi hvaležnih.
    In ne odloži kuhalnice, nikoli, prosim!

  2. ahodita na križ k tavčarju? 🙂 … no, enivejs: tehle slovenskih posebnjakov (teran, refošk, cviček) jaz raje ne dajem v pace, niti z njimi ne zalivam stewjev in omak – ker so res izrazito kisli … ko torej napišem “zalij z rdečim”, imam ponavadi v mislih merlot, modri pinot, cabernet sauvignon, take reči … bom bil naslednjič bolj preciznejši 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s