v razmisleke o svakojakih novoletnih zaobljubah sebi in svetu se mi je letos (nekako v kontradikciji s splošno posvojenimi shujševalno-suhojanuarskimi trendi) prikradla čisto preprosta misel: več kruha in vina … nenazadnje je slogan, pod katerim operiramo since 2006 ravno “brez tega ne gre” … zatorej pojdimo, pa da vidimo kam nas bo to pripeljalo …

začnimo pri petkovem večeru, ko sem pred nočno hibernacijo še malo polistal januarsko edicijo magazina la cucina italiana in v glavi iz ene dveh ali treh različnih receptov sestavil zalogam (dva para artičok sta v hladilnu ždela že kakšen teden, piksne kokosovega mleka in gomolji kromprija so permanentno v špajzi), razmeram (kitzbühelski smuk je bil in takrat se kuha z enim učem na šporhertu in drugim na streifu) in preferencam jedcev (januar je, dej nekaj uizi, pa ne čisto navadnega) prilagojeno sobotno južino … ko sem naslednje jutro s tržnice prinesel še repa dveh malih grdobin so bili izpolnjeni vsi pogoji za tale bazenček iz kokosove župce, pretlačenega krompirja, odžabe repa in friganih artičok … beri dalje, ko/če boš kaj takega uprizarjal doma:

• piksna (če bi imel bolj juhasto reč vzemi kar dve) kokosovega mleka
• štrije veliki krompirji
• artičoke (štiri srednje ali dve veliki)
• dva centimetra ingverjeve korenine
• (opcijski) listi kafirske limete
• rep morske žabe/spake/grdobine
• brizg suhega vermuta (ali belega vina)
• kurkuma
• paprika v prahu
• sol
• poper
• olivc

kokosovo župco sem naredil tako, da sem v kozici segreval kokosovo mleko, v katerega sem dodal hrustancec iz grdobičinih repov, na rezine narezan ingver, žličko kurkume in sladke paprike ter liste kafirske limete; to je uizi vrelo kakšne četrt ure, nakar sem reč odstavil z ognja in jo pustil pri miru …

krompir sem olupil, razpolovil in v ekonomloncu v sopari kuhal petnajst minut (brez ekonoma bi ga pa pač toliko časa, da se popolnoma zmehča) nato pa poskrbel, da je ostal topel/vroč …

artičoke sem najprej očistil: zunanje liste potrgal, zgonji del perja odrezal, spodnjega potrimal z nožičem, z žličko izdolbel sredico in vsak srček fliknil v skledo z vodo in sokom pol stisnjene limone … srčke artičok sem nato narezal na tanke rezine, jih odcedil, povaljal v moki inv dveh rundah po približno pet minut (raje kot na uro glej barvo – zlatorjavo hočeš) cvrl v vročem olju, nato odcedil, odložil na kuhinjske brisačke, posolil in spravil v na 70 stopinj segreti pečici

fileje morskožabjih repov sem solil, popral in opekel na olivcu, ponev deglaziral z malo suhega vermuta, ter vanjo nato vrnil na koščke narezano ribo

ko se je bližal cajt obeda sem župco odcedil, rahlo posolil in nalil v krožnike … v vsak krožnik sem nato skozi prešo pretlačil krompir, ga posolil, na sredo nažličil ribo z omakco okoli pa naložil hrustljavo ocvrte artičkoke? dobar? ha, izvanredan!

soundtrack izvira iz dileme, ali to kokosovo fundamentalno reč poimenovati omaka ali župca ali kako že, te torej seznanjam s hudo fino muziko: earthling – soup or no soup? (ki smo jo na kruhu pa vinu predpisali za eno simpl lečino juho že dolgo nazaj, v dojenčkasti fazi bloga, ko pesmi še nismo linkarili